Jedro

Ob upoštevanju vsebine tožbe je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni pristojno za odločanje v tej zadevi, ker ne gre za spor iz civilnopravnega razmerja, za katerega velja sodna pristojnost rednega sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo.

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik. V bistvenem navaja, da se tožba nanaša na nezakonita dejanja uslužbencev Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) v upravnem postopku, in sicer na podpisovanje upravnih aktov s strani oseb, ki za to niso bile pooblaščene. Takšno dejanje lahko predstavlja kaznivo dejanje, zato tožbe ni mogoče obravnavati v upravnem postopku. Če bi se obravnavala pred upravnimi organi ali pred Upravnim sodiščem, bi to pomenilo, da so kazniva dejanja sestavni del upravnih predpisov. Ne vtožuje koristi, ki veljajo po upravnih predpisih, temveč izpodbija nepravilno in nezakonito ravnanje davčnega organa. Pridobitev upravnih aktov zahteva kot dokaz. Sodno varstvo mu zagotavlja Ustava. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost (prvi odstavek 18. člena ZPP).

5. Tožnik je zoper toženko vložil tožbo, s katero zahteva, (1) da sodišče od toženke pridobi vse sklepe, odločbe in akte, ki se nanašajo na tožnika ali na dejavnosti, ki jih opravlja, da oceni njihovo vrednost in izvod teh dokumentov izroči tožniku, (2) da preveri opravilno sposobnost podpisnikov vseh izdanih dokumentov, (3) da razveljavi vse sklepe, odločbe in druge akte, ki jih je izdal FURS s podpisom oseb, ki za to nimajo ali niso imele ustreznega strokovnega znanja in javnih pooblastil za opravljanje uradnih dolžnosti in (4) da izda odločbo, s katero bo toženki naložilo, da odpravi vse posledice, ki so nastale z izdajo pravno neveljavnih aktov.

6. Zakonodajalec je za odločanje o obveznostih in pravicah posameznikov v postopku pobiranja davkov predpisal pristojnost davčnih organov, ki pri tem postopajo po Zakonu o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) oziroma po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek (primerjaj prvi in tretji odstavek 2. člena ZDavP-2). Za odločanje v davčnem postopku na prvi stopnji je stvarno pristojen FURS, za odločanje na drugi stopnji pa Ministrstvo za finance (primerjaj 70. člen ZDavP-2).

7. Ob upoštevanju vsebine tožbe je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni pristojno za odločanje v tej zadevi, ker ne gre za spor iz civilnopravnega razmerja, za katerega velja sodna pristojnost rednega sodišča. Takšen zaključek je tudi pravilno obrazložilo. Pritožbeni argumenti ga ne morejo omajati.

8. Pritožbeno sodišče zato le ponavlja, da tožnik od sodišča zahteva presojo kršitev materialnih predpisov in procesnih pravil pri izdaji upravnih aktov, njihovo razveljavitev ter odpravo njihovih posledic. V bistvu tožnik zahteva nadzor nad upravnimi akti prvostopenjskega davčnega organa, ki se nanašajo na tožnika. Za instančni nadzor nad njimi je po pojasnjenem pristojno Ministrstvo za finance. Sodni nadzor nad upravnimi akti pa je zagotovljen v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem.

9. Nezakonitosti pri izdaji aktov FURS mora torej tožnik uveljavljati z vložitvijo pravnih sredstev, ki so predvidena v ZUP. Morebitno sodno varstvo pa je po opravljenem upravnem (davčnem) postopku zagotovljeno v upravnem sporu. Izročitev odločb lahko tožnik zahteva neposredno od toženke na podlagi 82. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2. 10. Odločitev sodišča prve stopnje, da se tožba zavrže, je pravilna, ker za odločanje v tej zadevi ni podana sodna pristojnost. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Na podlagi prvega odstavka 366.a člena ZPP je o pritožbi odločila sodnica posameznica.