Jedro

Ker mora biti odgovor na tožbo obrazložen, iz njegove obrazložitve pa mora izhajati, ali tožena stranka nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti ali deloma in v katerem delu in ker mora stranka navesti dejstva, s katerim izpodbija navedbe nasprotne stranke, toženka pa, kot rečeno, ni podala nobenega ugovora v zvezi z izračunom višine dolga, se sodišču ni bilo treba ukvarjati z njim, ker pač nasprotna dejstva oziroma nasprotovanje sploh ni bilo izraženo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožeči stranki 2,214.792 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.10.1995 dalje do plačila in ji povrniti 378.339 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.1.2001 dalje do plačila.

Ugotovilo je, da je toženka 21.8.1991 sklenila posojilno pogodbo s komitentom tožene stranke - B.C. za znesek 549.061 SIT s 5-odstotnimi letnimi obrestmi za dobo desetih let; da je toženka kršila določila te pogodbe; da je tožeča stranka, pri kateri je bila zavarovana posojilna pogodba, plačala 10.7.1995 zapadle obveznosti v višini 2,077.315 SIT; da je na dan vložitve tožbe znašal dolg že 2,214.792 SIT; da je tožeča stranka upoštevala še toženkino plačilo dne 31.10.1995 v znesku 31.864 SIT. Ker je tožeča stranka prevzela terjatev kreditodajalca, je upravičena zahtevati od toženke tisto, kar je plačala namesto nje. Tožena stranka ni odgovorila na tožbo in se ni udeležila glavne obravnave.

Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo le glede pravdnih stroškov (te je znižalo na 299.400 SIT), sicer pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo v odločitvi o glavni stvari. Ugotovilo je, da toženka ni konkretno oporekala zahtevku in ni predlagala dokazov, zaradi česar se je prvostopenjsko sodišče pravilno oprlo na navedbe in dokaze tožeče stranke in tako med drugim tudi na izračun obresti. Pritožbene trditve, ki izpodbijajo v višino dolgovanega zneska, so le pavšalne.

Proti tej sodbi je toženka vložila revizijo "zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ker je sodišče druge stopnje ravnalo tako, je tako kot tudi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, kar je imelo za posledico zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja." Če je predhodno zapadla celotna glavnica, potem se obresti ne morejo obračunavati po zapadlosti posameznih anuitet, ki zapadejo postopoma v osnovni posojilni pogodbi desetih let. Ni razvidno, kako je prišlo do zneska 2,214.792 SIT. Kredit je vzela 21.8.1991, ga štiri leta odplačevala, razen tega pa je morala vezati takratnih 137.267 din. Ni razvidno, koliko je toženka odplačala in kako se je obračunal depozit. Dokazov ne more predložiti, ker jih hrani B.C. Predlaga razveljavitev obeh sodb in zavrnitev zahtevka ali pa spremembo sodbe, da sodišče prizna tožeči stranki 192.169 SIT, kolikor znaša dolg po toženkini evidenci, ali pa naj se vrne zadeva sodišču prve stopnje, ki naj ugotovi vsa dejstva.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Ne drži očitek, da sta sodišči šteli, da je osnovna glavnica iz posojilne pogodbe znesek 2,214.792 SIT. V obrazložitvah obeh odločb nižjih sodišč ni namreč nikjer zapisanega kaj takšnega. Zapisana je ugotovitev, da je na dan vložitve tožbe dolg z obrestmi narastel na navedeno vsoto. Očitane procesne kršitve, da gre za nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku (teh v tem postopku sploh ni bilo), in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, potem takem ni.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo in zato v razlogih, ki jih sme uveljavljati, omejena med drugim tudi s tem, da je ni mogoče vložiti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Stališče, da se obresti ne morejo obračunavati po zapadlosti posameznih anuitet, vsebuje trditev, da je tožena stranka obračunala obresti na prav takšen način. Gre torej za nedovoljeno dejansko trditev, zato nanjo ne bo odgovora.

Pravkar povedano velja tudi za revizijsko trditev o vezavi 137.267 din in o tem, koliko let je odplačevala toženka kredit. Nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja pomeni tudi revizijsko spraševanje o tem, kako je banka prišla do omenjenega zneska.

Kolikor pa s tem meri revizija na procesno kršitev, je treba povedati, da ne gre zanjo niti tu. Toženka je med šestletnim pravdanjem na prvi stopnji, ki je potekalo spočetka po pravilih Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, od 14.8.1999 dalje pa po veljavnem ZPP, navedla le, kar zadeva stvar samo, "da še ni potekel rok za plačilo oziroma poravnavo dolga, ter še ni potekel odložilni rok, kateri je bil dogovorjen". Torej prav nič o sami višini dolga, o njegovem izračunu in podobnem. Svojih sedaj uveljavljanih ugovorov ni navedla toženka niti na prvem naroku za glavno obravnavo po novem ZPP. Ker mora biti odgovor na tožbo obrazložen, iz njegove obrazložitve pa mora izhajati, ali tožena stranka nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti ali deloma in v katerem delu (prvi odstavek 278. člena ZPP) in ker mora stranka navesti dejstva, s katerim izpodbija navedbe nasprotne stranke (212. člen ZPP), toženka pa, kot rečeno, ni podala nobenega ugovora v zvezi z izračunom višine dolga, se sodišču ni bilo treba ukvarjati z njim, ker pač nasprotna dejstva oziroma nasprotovanje sploh ni bilo izraženo (četrti odstavek 324. člena ZPP).

V čem naj bi bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno, revizija ne pove. Ob uradnem preizkusu s tega vidika (371. člen ZPP) pa revizijsko sodišče, upoštevajoč ugotovljeno dejansko stanje, ni zasledilo kakšne nepravilnosti.

V vsem neutemeljeno revizijo je bilo zato treba zavrniti (378. člen ZPP).