Jedro

Višina posameznih stopnic pri tekočih stopnicah je vselej različna, zato dejstvo, da konkretnega dne, ko je prišlo do škodnega dogodka, niso delovale in so bile v mirujočem stanju, nima pomena za ugotavljanje obstoja protipravnosti trgovskega centra. Ta ni bil dolžan postaviti ne opozorilne table niti ni bil dolžan fizično preprečiti dostopa do stopnic. Tožnikov spotik je treba pripisati naključju, ki se je primerilo tožniku, zato za škodo, ki je nastala znotraj njegove sfere, odgovarja sam.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 6.580,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in tožniku naložilo v plačilo 765,55 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Tožnik v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da izpodbija ugotovitev sodišča, da ni podana krivdna odgovornost tožene stranke, strinja pa se, da ni podana njena objektivna odgovornost. Navaja, da je odločitev o neobstoju krivdne odgovornosti materialnopravno zmotna in temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ki je posledica kršitve določb ZPP o prekluziji. Navaja, da se lahko brez sankcije prekluzije opredeli do izvedenčevih strokovnih navedb in jih kot take vključi v svojo trditveno podlago. Tako je tožnik ravnal in v zadnji pripravljalni vlogi pojasnil točen vzrok padca (tj. neenakomerna višina prvih petih stopnic na nedelujočih tekočih stopnicah). Pojasnjuje, da njegov bistveni očitek glede protipravnega ravnanja tožene stranke, ki predstavlja opustitev dolžnosti postavitve opozorilne table in nedelovanje stopnic, ostaja nespremenjen skozi celoten potek pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik se je poškodoval tako, da je v trgovskem centru padel na tekočih stopnicah.

5. Tožnik je tisti, ki mora priskrbeti ustrezno trditveno podlago, in sicer takšno, da iz zatrjevanih dejstev izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen (sklepčnost tožbe), in dokaze, s katerimi naj se ugotovi resničnost zatrjevane trditvene podlage (7. člen ZPP)(1). Trditveno breme obsega odločilna (konstitutivna) dejstva, ne pa nujno tudi vseh posameznih okoliščin primera – te znotraj istega dejstvenega substrata predstavljajo zgolj konkretizacijo prvotnih trditev.

6. Tožnik je s trditvijo o padcu na stopnicah in o dolžnosti tožene stranke, da bi poskrbela za varnost na način, da postavi opozorilne table o okvari stopnic ali ograjo, ki bi preprečevala dostop do nedelujočih tekočih stopnic, dovolj določno opredelil, katero dejanje je tisto protipravno dejanje, za katero naj bi tožena stranka odgovarjala. Tožniku ne more (b)iti v škodo, da je menil, da je do padca prišlo zaradi premikanja/sprožitve mirujočih tekočih stopnic oziroma njihovega zanihanja, naknadno pa se je v dokaznem postopku izkazalo, da je bil vzrok v različni višini posamezne stopnice, ker so te mirovale. To dejstvo se je namreč ugotovilo (šele) po tem, ko je mnenje podal izvedenec. Tožnik je od pričetka postopka vzrok za padec na stopnicah zatrjeval in iskal v okoliščinah, ki so se nanašale na nedelujoče tekoče stopnice in toženi stranki očital, da je ravnala protipravno, ker ni postavila prepreke, ki bi fizično onemogočala dostop, ali vsaj postavila opozorilne table. Tožnik je svojemu trditvenemu bremenu v konkretnem primeru zadostil s tem, ko je ponudil možen razlog/vzrok za padec, ni pa mu mogoče naložiti tako hudega trditvenega bremena, da bi moral že sam, preden je bil postavljen izvedenec za varstvo pri delu, točno navajati, kaj je bil vzrok njegovega padca(2). Tožnik je dogodek natančno opisal ter ga objektivno, časovno in krajevno konkretiziral, in to povsem zadošča(3). Stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik glede navedb o resničnem vzroku za padec prekludiran, je torej procesnopravno zgrešeno: tožnikove (kasnejše) konkretnejše trditve prav tako predstavljajo del dopustne (razširjene) tožbene podlage in jih je pritožbeno sodišče pri presoji upoštevalo(4).

7. Pritožnik ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje: da ima kot uporabnik tekočih stopnic v trgovskih centrih najmanj 50-letne izkušnje; da so bile stopnice ves čas med vzpenjanjem tožnika v mirujočem stanju; da se je tožnik spotaknil, a se je po padcu nemudoma pobral in odhitel naprej; da so stopnice v mirujočem stanju fiksne, milimeter, potreben za zračnost, pa ne povzroči premika; da stopnice niso zamigale, se niso aktivirale niti zanihale; da je redni obiskovalec nakupovalnega središča, kjer je prišlo do dogodka, in redno uporablja tekoče stopnice ter pozna njihov sistem delovanja; in da različna višina stopnic obstaja tudi, ko stopnice delujejo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo še (in tudi to za pritožnika ni sporno), da je v nakupovalnem središču na voljo tudi uporaba klasičnih stopnic, da uporabe tekočih stopnic, ko so te v mirujem stanju, ni eksplicitno prepovedana, ter da se po takšnih mirujočih stopnicah dnevno varno povzpne veliko število ljudi. Ker različna višina tekočih stopnic obstoji vselej, je dejstvo, da konkretnega dne niso delovale, pravno neodločilno.

8. Ob povzetem so pravilni materialnopravni zaključki sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni mogoče očitati nobene protipravnosti. Gre za naključje, ki se je primerilo tožniku, zato za škodo, ki je nastala znotraj njegove sfere, odgovarja sam. Relativno bistvena kršitev postopka, ki jo je zagrešilo sodišče prve stopnje, torej na pravilnost in zakonitost sodbe ni vplivala (prvi odstavek 339. člena ZPP).

9. Pritožbeno sodišče tudi ni odkrilo drugih pomanjkljivosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Op. št. (1): Glej sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 730/2008 z dne 12. 9. 2008. Op. št. (2): Glej odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 217/2009 z dne 14. 3. 2013, in II Ips 273/2010 z dne 19. 12. 2013. Op. št. (3): Glej sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 730/2008 z dne 12. 9. 2008. Op. št. (4): Tožena stranka se je do razširjene podlage opredelila (v vlogi z dne 12. 2. 2015, red. št. 37 a), torej ga je akceptirala in se v zvezi z njim spustila v obravnavanje. Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 459/2007 z dne 8. 11. 2007.