Jedro

Tožnik ni dokazal, da je zaskrbljenost za izid zdravljenja dosegala stopnjo, ki tožnika upravičuje do odškodnine zanj. V odmerjeni odškodnini za strah se ustrezno izražajo obseg, intenzivnost in trajanje strahu ter subjektivno doživljanje tožnika ob nesreči.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je dolžna povrniti tožena stranka, poviša za 52,21 EUR( na 1.772,40 EUR).

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo: (1) da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati odškodnino v višini 500,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, (2) zavrnilo tožbeni zahtevek v presežku do zahtevanih 1.000,00 EUR in (3) toženi stranki naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v višini 1.720,19 EUR.

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da mu prisodi še nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 2.500,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obresti, vse s stroškovno posledico.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje odločalo le še o odškodnini za strah. Sodba tožniku priznava odškodnino za primarni strah, čeprav je upravičen tudi do odškodnine za sekundarni strah in je iz tega naslova upravičen še do 500,00 EUR.

Zaključek sodbe, da tožnik ni prestajal sekundarnega strahu, je arbitraren, saj sodišče tožnika ni zasliševalo glede sekundarnega strahu in v tej smeri tudi ni pridobilo izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke. Tožnik je ponudil ustrezno trditveno podlago, ki je tožena stranka ni prerekala. Sicer pa tudi iz njegove izpovedbe izhaja, da je bil zaskrbljen zaradi poteka zdravljenja in vseh težav in zapletov nekaj dni po nesreči. Rečeno mu je bilo, da bo zdravljenje dolgotrajno. Dobljene telesne poškodbe so pustile trajne posledice in je življenjsko logično, da v takem primeru oškodovanci prestajajo intenziven sekundarni strah, ki ga sodna praksa oškodovancem že ob blažjih poškodbah prisoja. Glede na primerljive primere je neenako obravnavan in so kršene njegove ustavne pravice. Podana je bistvena kršitev določb postopka, ker je sodišče "preko trditvene podlage tožene stranke zahtevek iz naslova strahu zavrnilo".

Nepravilna je stroškovna odločitev. Sodba tožniku neutemeljeno ne prizna priglašenih stroškov v vlogah z dne 2. 6. 2015 in 20. 11. 2015, za odsotnost iz pisarne za naroke z dne 18. 11. 2015, 20. 4. 2016 in 16. 5. 2016, prav tako očitno pa tudi ne kilometrine za narok, razpisan za dne 20. 4. 2016. Glede slednjega pojasnjuje, da je bil preklican tik pred začetkom, ko sta bila tako tožnik kot njegov pooblaščenec že v N., kar je izkazano tudi z računom za parkirnino, ki ga sodba neutemeljeno ne prizna. Za preklic in preložitev naroka ni bil kriv tožnik. Sodba nima razlogov, zakaj navedenih stroškov ne prizna, in je obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka, nepravilno pa je tudi uporabljeno materialno pravo. Neutemeljeno so toženi stranki priznani stroški pritožbe zoper (prvotno) sodbo z dne 7. 7. 2016, s katero ni uspela.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V pritožbenem postopku je sporna le še odškodnina za strah1. 6. Sodba tokrat zavzame stališče, da je tožnik upravičen do odškodnine za t.i. primarni strah, ne pa tudi za t.i. sekundarni strah, in tožniku iz tega naslova prisodi 500,00 EUR.

7. Strah je posebna oblika pravno priznane škode, če se ugotovi, da je bil intenziven in je dalj časa trajal. Če je bil intenziven strah kratkotrajen je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Pogoju intenzitete je zadoščeno, ko je zaskrbljenost takšne stopnje, da pri oškodovancu ustvarja posebno duševno stanje in poruši njegovo duševno ravnovesje do take mere, ki presega doživljanje zaskrbljenosti povprečne stopnje. Sodna praksa sicer loči med t.i. primarnim strahom (strah oškodovanca ob škodnem dogodku) in sekundarnim strahom (strah, ki ga oškodovanec trpi v procesu zdravljenja posledic v zvezi škodnega dogodka), sicer pa gre za enotno obliko odškodnine.

8. V izpovedbi tožnika (sodba jo dokazno oceni) ni podlage za zaključek, da je tožnikova zaskrbljenost za izid zdravljenja dosegla stopnjo, ki tožnika upravičuje do odškodnine zanj. Zgolj dejstvo, da je dobil poškodbe, ki so pustile posledice, kot si očitno zmotno razlaga pritožba, ne zadošča. Doživljanje strahu je stvar subjektivnega občutja oškodovanca, tožnik pa o skrbi za izid zdravljenja, razen, da je povedal, da mu je bilo rečeno, da bo sanacija poškodbe desnega ramena lahko trajala tudi do pol leta, drugega ni povedal. Neupravičen je pritožbeni očitek, da sodišče tožnika ni zasliševalo glede sekundarnega strahu. Ob zaslišanju tožnika je bila prisotna njegova odvetnica2, ki bi s postavitvijo ustreznih vprašanj lahko razčistila vprašanje obstoja sekundarnega strahu.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče (glede sekundarnega strahu) ni pridobilo izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke. V postopku postavljena izvedenka dr. D. M. S. se sicer v izvedenskem mnenju z dne 16. 3. 2016 in njegovi dopolnitvi z dne 2. 5. 2016 res ni izrekla o vprašanju, ali in koliko časa bi bil tožnik (glede na dobljene poškodbe in potek zdravljenja) lahko upravičeno v skrbeh, vendar pa tožnik dopolnitve izvedenskega mnenja ni predlagal. Še več, v pripravljalni vlogi z dne 12. 5. 2016 (XII. točka) je izrecno navedel, da ne zahteva dopolnitve izvedenskega mnenja.

10. Nerazumljiv je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka, ki je potrditvi pritožbe v tem, da je "sodišče preko trditvene podlage tožene stranke zahtevek iz naslova (sekundarnega strahu) zavrnilo". V trditveni podlagi tožbe je tožnik navajal le, da je prestajal "kasneje v teku zdravljenja intenziven sekundarni strah, ki ga v lažji obliki prestaja še danes, saj ima še vedno bolečine v desni rami in nadlahtnici, križnici..."

11. Tožnik ni dokazal obstoja strahu za izzid zdravljenja in ne gre za neenako obravnavanje in tudi ne za kršitev ustavne pravice, kot očita.

12. Ob upoštevanju trditvene (in dokazne) podlage strank, na katero je sodišče vezano (7. člen 212. člen ZPP), je odločitev sodbe materialnopravno pravilna in po oceni pritožbenega sodišča predstavlja pravično odškodnino. V njej se ustrezno odražajo obseg, intenzivnost in trajanje strahu,ustrezno pa je upoštevano tudi subjektivno doživljanje tožnika ob nesreči. 13. Sodba zadosti standardu obrazloženosti stroškovnega dela odločitve in je neupravičen pritožbeni očitek, da odločitve ni mogoče preizkusiti. Tožnik očitno ve, katerih stroškov, ki jih je priglasil v stroškovniku, mu sodba ni priznala, saj jih v nadaljevanju pritožbe izrecno izpostavlja. Vprašanje (ne)pravilnosti priznanja stroškov je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

14. Po utrjeni sodni praksi3 za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini, torej po vseh posamičnih postavkah ? ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki v obrazložitvi odločitve o stroških, temveč zadostuje, če je odmera na pregleden način, ki omogoča njen preizkus na pritožbeni stopnji, opravljena že na stroškovniku, ki je sestavni del spisa. Sodba v stroškovni obrazložitvi obrazloži posamične postavke, za katere je priznalo priglašene stroške, iz priloženega stroškovnika pa je razvidno, katerih stroškov ni priznalo. Navedeno omogoča pritožbeni preizkus (pravilno uporabo materialnega prava, to je Odvetniške tarife - v nadaljevanju OT).

15. Vlogi z dne 2. 6. 2015 (gre za potrdilo o plačilu sodne takse) in 20. 11. 2015 (gre za potrdilo o plačilu izvedenine) nista dokazna predloga, kot je opredeljeno v stroškovniku, zato sodba upravičeno teh stroškov ne prizna. Stroški za odsotnost z narokov 18. 11. 2015 in 16. 5. 2016 (po 80 točk) so priznani. Pritrditi pa je pritožbi, da sodba neutemeljeno ne prizna stroškov za narok 20. 4. 2016. Navedeni narok je bil res preklican, vendar je, kot je razvidno iz podatkov spisa (list. št. 41), narok razpisan ob 10.00 uri, sodišče ga je preklicalo po telefonu ob 9.20 uri (pooblaščenca tožnika je obvestilo o preklicu). Navedeno potrjuje pritožbene trditve, da sta bila takrat tožnik in njegov pooblaščenec že v N., kar izkazuje tudi račun za parkirnino (sodišče parkirnino v znesku 0,80 EUR prizna). Zmotno je pritožbeno stališče, da sodba napačno prizna toženi stranki stroške pritožbe (zoper sodbo z dne 7. 7. 2016), ker z njo ni uspela. Tudi pritožbeni stroški so del pravdnih stroškov in se jih priznava glede na končni uspeh.

16. Pritožbeno sodišče je zato tožniku, ki je upravičen do priglašenih stroškov za narok 20. 4. 2016, priznalo 80,32 EUR (odsotnost iz pisarne po členu 6/4 OT - 80 točk - 36,72 EUR, 22% davek na dodano vrednost, kilometrina 35,52 EUR), kar z upoštevanjem 65% uspeha znaša 52,21 EUR.

17. Po navedenem je pritožba delno utemeljena le zoper stroškovno odločitev in je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo plačilo še 52,21 EUR pravdnih stroškov tožnika (peta alineja 358. člena ZPP). Sicer uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker ni procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožnik do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen, ker je uspel le s stransko terjatvijo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi je zajeta v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

1 Sodba sodišča prve stopnje z dne 7. 7. 2016 je bila razveljavljena le glede odškodnine za strah (sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2662/2016 z dne 21. 12. 2016). 2 Iz zapisnika glavne obravnave z dne 18. 11. 2015 je razvidno, da je bila na naroku prisotna odvetnica J. P. za odvetnika B. P. 3 Primerjaj VSL sodba II Cp 1538/2011, VSL sklep I Cp 2374/2015 in številne druge.