Jedro

Ob okoliščinah, ki izhajajo iz postopka DIN pri družbah, ki so izdale sporne račune, ni bilo nobenih realnih pogojev, da storitve opravijo, zato gre za navidezne in fiktivne račune, iz katerih tožnik pravice do odbitka vstopnega DDV ne more uveljavljati. Šesto direktivo je treba razlagati tako, da nasprotuje pravici davčnega zavezanca, da odbije plačani vstopni DDV, kadar transakcije, na katerih temelji ta pravica, pomenijo zlorabo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Novo mesto (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožniku odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje januar, februar, marec, april in maj 2005, ki z obrestmi skupaj znaša 211.101,82 EUR (točka I izreka); tožnik mora navedene obveznosti plačati v roku 30 dni, po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka II izreka); tožnikovi zahtevi za povrnitev stroškov se ne ugodi, pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točki III in IV izreka). Pri tožniku je bil opravljen davčni inšpekcijski nadzor (DIN) in o ugotovitvah narejen zapisnik 26. 11. 2008. Pripombe tožnika in razlogi za njihovo neupoštevanje izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožnik je v letu 2005 opravljal dejavnost cestnega tovornega prometa, v glavnem mednarodnega ter nekaj poslov preprodaje naftnega derivata D2. Odgovorna oseba v inšpiciranem obdobje je bil direktor A.A., ki je bil od leta 1992 hkrati edini ustanovitelj družbe B. d.o.o. ter do aprila 2008 tudi direktor te družbe, ki opravlja dejavnost trgovine na debelo z naftnimi derivati. Davčni organ je opravljal hkrati postopek DIN tako pri družbi B. d.o.o. kot tudi pri tožniku. Obe družbi sta imeli v prvi polovici leta 2005 iste dobavitelje goriva, to je družbe: C. d.o.o., D. d.o.o. in E. d.o.o. Tožnik je nabavljal gorivo D2 od omenjenih treh družb samo od januarja do maja 2005, prej in potem pa je v glavnem nabavljal gorivo od znanih prodajalcev na slovenskem trgu. Davčni organ ugotavlja, da je tožnik nabavljal gorivo D2 od omenjenih družb po nižjih cenah, kot pa v obdobju pred tem in v obdobjih po tem. Ugotavlja tudi, da je tožnik omenjenim družbam plačeval vse takoj (v večini primerov na dan dobave) oziroma z zamikom enega ali dveh dni, pri čemer je tožnik gorivo D2 prodal naprej v povprečju samo z 2,7 % maržo. Tožnik je iz naslova nabav goriva D2 knjižil prejete račune od omenjenih treh družb in uveljavljal odbitek vstopnega DDV v skupni višini 43.742.751,40 SIT. Davčni organ je tudi ugotovil, da je tožnik 5 računov družbe C. d.o.o. knjižil dvakrat, kar je upošteval tudi v obračunih DDV.

2. Davčni organ je opravil DIN pri vseh treh omenjenih družbah, skupna ugotovitev je, da so vse tri družbe neplačujoči gospodarski subjekti oz. t. i. „mising trader“ družbe. Navedene družbe niso razpolagale s pridobitvami blaga - dieselskega goriva v Skupnosti ter niso opravljale prodaje blaga družbam kot poslujoče družbe, v skladu s prvim odstavkom 1. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Gre za navidezne posle, ki v skladu z 7. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-1), ki ima kontinuiteto v 74. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ne vplivajo na obdavčenje. Pri vseh treh družbah gre za navidezno opravljanje dejavnosti, katerega izključni namen je izvedba utaje DDV po principu odbitka vstopnega DDV, ki je bil na izdanih računih zaračunan, vendar ne plačan s strani t. i. neplačujočih gospodarskih subjektov. Vse tri družbe in njihov navidezni dobavitelj F. so bile uporabljene z namenom goljufije DDV v verigi preprodaje naftnih derivatov. Iz izdanih računov avstrijske družbe G., Graz, izhaja prodaja mineralnih olj neobstoječi družbi F. Iz izdanih računov F. pa izhaja nadaljnja prodaja missing trader družbam: E. d.o.o., C. d.o.o. in D. d.o.o. ter nadaljnja prodaja slovenskim družbam. Davčni organ na strani 22 slikovno ponazarja preprodajno verigo z naftnimi derivati od avstrijskega dobavitelja do slovenskih kupcev, kamor spada tudi tožnik. Ugotavlja tudi, da sta bili povezani družbi – tožnik in družba B. d.o.o. največja prva resnična kupca naftnih derivatov (po količini in vrednosti naftnih derivatov). Direktor tožnika in povezane družbe B. d.o.o. pa je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje v verigi goljufije DDV. Prvostopenjski organ navaja 40. člen Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV) ter 17. člen Šeste direktive Sveta, ki ureja pravico do odbitka vstopnega DDV ter se sklicuje na sodbo Sodbo Sodišča EU (prej Sodišče Evropskih Skupnosti) C-439/04 in C-440/04 – združeni zadevi. Skupne objektivne okoliščine (stran 25 do 32 izpodbijane odločbe) dokazujejo, da je tožnik vedel oz. moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje DDV. Tožnik je pridobil pravico do odbitka vstopnega DDV, izkazanega na računih navedenih „missing trader“ družb, ki v državni proračun ni bil nikoli plačan. Iz navedenih razlogov se tožniku ne prizna pravica do odbitka vstopnega DDV po prejetih računih družb C. d.o.o., E. d.o.o. in D. d.o.o v skupnem znesku 43.742.751,40 SIT oziroma 182.535,27 EUR.

3. Pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik ni izkazal, da bi mu izdajatelji spornih računov dejansko opravili dobave goriva, saj z nobeno listino ne izkazuje dejanske dobave goriva s strani teh družb. Drugostopenjski organ še ugotavlja, da je glede merjenja količin naftnih derivatov potrebno upoštevati tudi določbe Pravilnika o meroslovnih zahtevah za pretočna merila in merilne sisteme za zvezno in dinamično merjenje količin tekočin razen vode (v nadaljevanju Pravilnik) in se sklicuje na 6. člen in 10. člen Pravilnika. Merilni rezultat je pri nabavi naftnih derivatov običajno razviden iz dobavnice, kar pa tožnik ni izkazal (k spornim računom niso bile predložene dobavnice). Omenjeno dodatno potrjuje, da tožnik ni izkazal, da je nabavil gorivo prav pri dobaviteljih C. d.o.o., E. d.o.o. in D. d.o.o., ki ga naj bi nabavljali pri neobstoječi družbi F. iz Beograda. Slednjo je že Urad za preprečevanje pranja denarja uvrstil med „off shore“ družbo, ki je bila uporabljena z namenom goljufije DDV. Drugostopenjski organ se sklicuje še na druge ugotovitve prvostopenjskega organa in zaključuje, da v obravnavanem primeru za odločitev davčnega organa o nepriznavanju odbitka DDV zadošča že ugotovitev, da dobave blaga po izstavljenih računih niso bile opravljene, zaradi česar se davčnemu organu niti ne bi bilo treba ukvarjati z ugotavljanjem ali je tožnik vedel oz. ali bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih poslih. Ker obstoj subjektivnega elementa tožnika ni odločilen, na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe ne morejo vplivati morebitne kršitve kontradiktornosti glede tistih ugotovitev, ki naj bi bile podlaga za obstoj subjektivnega odnosa tožnika. Sklicuje se še na sodbe SEU C-255/05, C-409/04, C-439/04 in C-440/04 – združeni zadevi, tožnikove ugovore pa zavrača. 4. Tožnik navedeno odločitev izpodbija in uveljavlja tožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka in nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnik navaja, da sta glede posameznega vnosa naftnih derivatov iz Avstrije v Slovenijo potekala carinski in davčni postopek ter da je dejansko stanje glede samega vnosa naftnih derivatov isto in zato med ključnimi dejanskimi ugotovitvami v obeh postopkih ne sme priti do bistvenih razlik. V carinskem postopku so pristojni carinski organi kot zavezance za plačilo trošarine navajali družbe C. d.o.o., D. d.o.o. in E. d.o.o. Kot bistveno tožnik izpostavlja vprašanje, ali lahko v carinskem postopku kot trošarinskega zavezanca opredelimo subjekt, za „katerega nobena listina ne izkazuje dejanske dobave goriva“ (predhodno vprašanje) in ali lahko trošarinskega zavezanca, ki je kot tak opredeljen v pravnomočnih carinskih odločbah, v drugem (davčnem postopku) opredelimo kot „nedelujočo družbo“. Če gre za nedelujoče družbe in za fiktivne posle, potem bi moral biti že v carinskem postopku kot trošarinski zavezanec obravnavan tožnik. Tožnik navaja, da so bile družbe C. d.o.o., D. d.o.o. in E. d.o.o. delujoči subjekti ter se pri tem sklicuje na trošarinsko dovoljenje, ki sta ga pridobili družbi C. d.o.o. in D. d.o.o. Družba E. d.o.o. pa se je izkazovala kot imetnik (očitno ponarejenega) trošarinskega dovoljenja. Omenjene družbe so trošarinske dokumente dajale v potrditev carinskim organom in za dobavljeno blago prejemale in izdajale račune. Ni pa mogoče od nadaljnjega kupca teh izdelkov zahtevati, da preveri, ali so prejemniki trošarinskega blaga dajali trošarinske obračune in plačevali javne dajatve, ker gre za davčno tajnost. Tožnik zavrača očitke o nedelujočih družbah, saj meni, da so posplošeni in brez vsake vsebinske vrednost (da družbe niso dosegljive na sedežu, nimajo zaposlenih delavcev, itd...). Prav tako zavrača utemeljevanje drugostopenjske odločbe s Pravilnikom, saj imata tožnik in carinska služba podatke o količinah, te so navedeni tudi v trošarinskem dokumentu in tovornem listu. Sicer pa so končni kupci prevzemali blago v Avstriji ter so bile tam izvedene meritve količine.

5. Tožnik se nadalje ne strinja z zaključki davčnega organa o tem, po kakšnih cenah je tožnik kupoval blago od omenjenih družb. Davčni organ je navajal, da so na spornih računih zaračunane nižje cene goriva D2 ter da naj tožnik pri nakupu goriva od navedenih družb in nadaljnji prodaji slovenskim kupcem naj ne bi nič zaslužil. Po presoji tožnika primerjava cen, kot jo je opravil davčni organ, ni uporabna, prav tako ni pravilno sklicevanje davčnega organa, da naj bi tožnik imel nenormalno nizke marže. Primerno tudi ni, da davčni organ govori o nizkem zaslužku, ker ni usposobljen za izdelavo kalkulacij pri trgovanju z naftnimi derivati. Dejstvo, da je tožnik kupoval gorivo od spornih družb po nižjih cenah, kot je cena pri dobaviteljih G. in H., še ne pomeni, da bi moral zato vedeti, so ti dobavitelji sumljivi. Poudarja, da davčna organa nista strokovnjaka za trgovanje z naftnimi derivati, zato je potrebno njune zaključke, ki se nanašajo na neobičajnost cene naftnih derivatov, kot neprimerne zavrniti. Ali je bilo poslovanje z omenjenimi družbami neobičajno naj se preveri preko izvedenca finančne stroke. Tožnik izpodbija zaključek davčnega organa, da je vedel, da je sodeloval pri goljufivih transakcijah. Ker je svojim dobaviteljem plačal celotne račune, ni imel nobenih koristi, in ni smiselne logike v zaključku davčnega organa, da naj bi tožnik nakazal denarna sredstva na račun nedelujočih družb samo zato, da bi si pridobil pravico do odbitnega DDV. Ne strinja se s stališčem davčnega organa, da gre za navidezne pravne posle in se sklicuje na račune kot verodostojne knjigovodske listine.

6. Tožnik nadalje povzema navedbe drugostopenjskega organa, da subjektivni element tožnika ni odločilen. Tožnik se s tem ne strinja, poudarja da gre za hude obtožbe, navedbe prvostopenjskega organa v izpodbijani odločbi pa zlonamerne. Če bi bil davčni organ korekten, bi pribavil kazenske spise. Drugostopenjski organ ni odgovoril na pritožbene navedbe tožnika, zaradi česar njegove odločbe ni mogoče preizkusiti. Tožnik opozarja, da se materialni predpisi, ki so bili sprejeti po maju 2005, ne morejo uporabljati za predmetni postopek. V zvezi s sklicevanjem davčnega organa glede neplačujočih gospodarskih subjektov na Uredbo Komisije ES št. 1925/2004, navaja, da v navedeni uredbi niso predpisani ukrepi, za tiste, ki s takimi subjekti poslujejo. Davčni organ tudi ni navedel, v katerih predpisih so opredeljene objektivne okoliščine, ki so podlaga za to, da se določen subjekt označi za missing traderja. Pri svojih zaključkih je presojal objektivne kriterije v smislu pojasnila Davčne uprave RS z dne 11. 1. 2008, vendar v inšpiciranem obdobju navedeni kriteriji še niso bili določeni, zaradi česar se davčni organ nanje ne sme sklicevati. Davčni organ se tudi ne bi smel preko interpretacije 17. člena Šeste Direktive sklicevati na sodbe Sodišča EU, saj le-te nimajo neposrednega vertikalnega učinka na posameznike, sodbi C-439/04 in C-440/04 pa ne obravnavata enakih primerov. V konkretnem primeru so bile transakcije in dobave blaga opravljene, tožnik je deloval v dobri veri in ni mogel vedeti, kako njegovi dobavitelji izkazujejo in poravnavajo svojo obveznost iz naslova DDV do države. Tožnik ima pravico do odbitka vstopnega DDV na podlagi 17. člena Šeste direktive oziroma določb 167. in 168. člena Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006. Bistveno je, da je tožnik izdane račune v celoti plačal, torej tudi tisti del, ki se nanaša na DDV. Tožnik ne more odgovarjati za izpolnitev davčnih obveznosti drugih oseb. Z uporabo takšnega načina odločanja bi davčni zavezanci odgovarjali za davčne obveznosti svojih poslovnih partnerjev, kar je nesprejemljivo in pomeni kršitev najmanj 2. in 147. člen Ustave RS. Tožnik navajata tudi, da je prvostopenjski organ kršil procesna pravila in ravnal v nasprotju z določbo 139. člena ZDavP-2, saj ga ni seznanil z ugotovitvami v drugih postopkih. Pred izdajo zapisnika s tožnikom ni bil opravljen sklepni pogovor, tožnik ni bil nikoli opozorjen na sporna dejstva, ki vplivajo na obdavčenje ter na pravne posledice in učinke ugotovitev. Tožniku ni znano, da bi bili pri t. i. „missing traderjih“ opravljeni postopki DIN ter gre za grobo kršenje pravil postopka. Tožnik predlaga, da sodišče po opravljeni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove navedbe in vztraja pri razlogih, kot izhajajo iz obrazložitve upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi obeh davčnih organov in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

10. V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopenjskega organa, ki tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi računov, ki jih je tožnik prejel od dobaviteljev naftnih derivatov, družb C. d.o.o., D. d.o.o. in E. d.o.o. Tudi po presoji sodišča so družbe C. d.o.o., D. d.o.o. in E. d.o.o. „neplačujoči gospodarski subjekti“, kot jih opredeljuje Uredba komisije (ES) št. 1925/2004 z dne 29. oktobra 2004. Iz ugotovitev DIN pri vseh navedenih družbah izhaja, da nimajo kadrovskih in tudi ne materialnih pogojev, da bi dobavo blaga (preprodajo naftnih derivatov) sploh lahko opravile, ne izpolnjujejo svojih davčnih obveznosti, redno ne predlagajo obračunov DDV in DDV tudi niso plačale. Ob takih ugotovitvah, ki izhajajo iz navedenih postopkov, na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati sklicevanje tožnika na carinske postopke v zvezi z dobavo predmetnega blaga, v katerem naj bi bile omenjene družbe trošarinski zavezanci. Omenjeni postopki so se vodili v skladu z Zakonom o trošarinah (v nadaljevanju ZTro), za predmetni postopek pa so relevantna določila ZDDV.

11. Tudi po mnenju sodišča je tožniku mogoče očitati subjektivni element. Prvostopenjski organ je natančno pojasnil razloge (stran 25 – 32 izpodbijane odločbe), zaradi katerih ocenjuje, da gre v obravnavanem primeru za posle, katerih namen je bil pridobitev davčne ugodnosti oz. utaja davka. Omenjene družbe so se ukvarjale s preprodajo naftnih derivatov v velikem obsegu, pri tem pa za opravljanje te dejavnosti niso imele zagotovljenih materialnih pogojev (rezervoarji, avto cisterne) in ne kadrovskih pogojev (niso imele zaposlenih). Dejavnosti niso oglaševale. Konkurirale so z družbami, z večletnimi izkušnjami pri prodaji naftnih derivatov, tudi z nižjimi cenami od tržnih. Tožnik kot tudi s tožnikom povezana družba B. d.o.o. sta z navedenimi družbami poslovala pet mesecev. Vendar tožnik ni opravil posebnih preveritev o delovanju teh družb, ni bil nikoli na sedežu teh družb in ne pozna direktorjev teh družb ter o navedenih družbah ne ve nič. Kljub temu je tožnik od družbe C. d.o.o. kupil 892.978 litrov D2 in ji nakazal 154,4 mio SIT, od družbe D. d.o.o. kupil 223.469 litrov D2 in ji nakazal 39,5 mio SIT ter od družbe E. d.o.o. kupil 224.936 litrov D2 in ji nakazal 41 mio SIT. Ob poslu tako velike vrednosti in ob omenjenih neobičajnih okoliščinah bi se tožnik, za katerega se predpostavlja, da deluje kot dober gospodarstvenik, moral in mogel zavedati, da sodeluje pri utaji DDV. Res je, da tožnik ni dolžan preverjati kadrovskih in tehničnih opremljenosti svojih dobaviteljev, vendar mora ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarja. Že iz omenjenih ugotovitev davčnega organa pa je mogoče sklepati, da tožnik ni ravnal v skladu s potrebno skrbnostjo ter mu je ob vseh neobičajnih okoliščinah in ob poslu tako velike vrednosti mogoče očitati subjektivni element. Zato sodišče zavrača tožnikove ugovore, da bi bil davčni organ dolžan pridobiti tudi kazenske spise, kot tudi tožnikove ugovore, da bi za presojo nekaterih okoliščin (cene, marža) bilo potrebno postaviti izvedenca finančne stroke.

12. Kot je tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ, mora za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV razpolagati z računom, ki vsebuje vse z zakonom predpisane elemente. Na spornih računih je sicer navedena količina prejetega plinskega olja, kot to določa 34. člen ZDDV, vendar pa računom niso priložene dobavnice z navedbo izpisa merilnega rezultata. Glede na določbe Pravilnika o meroslovnih zahtevah za pretočna merila in merilne sisteme za zvezno in dinamično merjenje količin tekočin, razen vode, bi moral biti merilni rezultat razviden vsaj iz dobavnice. Tožnik pa dobavnic ni priložil in tudi ne nobenih drugih listin, ki bi izkazovale, da so sporne dobave opravile prav družbe C. d.o.o., D. d.o.o. in E. d.o.o., ki so tožniku izdale sporne račune. Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na dejanske dobave blaga (v danem primeru naftnih derivatov) subjektu, ki je zavezanec za DDV in jih mora davčni zavezanec izkazati z verodostojno dokumentacijo. Tožnik pa za zaračunane dobave naftnih derivatov ni predložil dokumentacije, iz katere bi nedvoumno izhajalo, da so bile konkretne dobave tudi dejansko opravljene prav s strani družb C. d.o.o., D. d.o.o. in E. d.o.o., ki so tožniku izdale sporne račune. To pa je po presoji sodišča, enako navaja v obrazložitvi drugostopenjski organ, odločujoča okoliščina. Bistveno v zadevi je, da tožnik listinsko ni izkazal, da bi dobave, ki so jih tožniku zaračunale omenjene družbe, bile res opravljene s strani teh družb. Dolžnost tožnika pa je bila, da dobave s strani navedenih družb ustrezno oz. verodostojno dokumentira, zaradi česar tožbeni ugovori tožnika, ki navaja, da ima podatke o blagu carinski organ, niso utemeljeni.

13. Pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV (40. člen ZDD). Odbitek vstopnega DDV je torej pravica, ki gre davčnemu zavezancu ob izpolnjevanju določenih pogojev. Kot že rečeno, razlogi za odločitev po mnenju sodišča niso zgolj v dejstvu, da je tožnik sodeloval z navedenimi družbami, ampak v okoliščini, da ni izkazal, da so navedene družbe zaračunane dobave za tožnika tudi resnično opravile, saj tožnik ni predložil nikakršnih verodostojnih dokumentov, ki bi to izkazovali. Tožnik pa je tisti, ki mora izkazati, da so bile dobave njemu opravljene s strani subjektov, ki so mu izdali račune, saj tožnik na podlagi navedenih računov uveljavlja davčne ugodnosti. Dokazno breme trditev v davčnem postopku je na strani davčnega zavezanca (95. člen ZDavP-1, 76. člen ZDavP-2), če ta zakon ali drug zakon o obdavčenju ne določa drugače. Davčni zavezanec dokazuje svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (96. člen ZDavP-1, 77. člen ZDavP-2). V zvezi z dokazovanjem resničnosti transakcije sodišče poudarja, da dokazovanje ni omejeno le na določena dokazna sredstva in ni pomembno, ali je davčni zavezanec obvezan voditi dokumentacijo po posebnih predpisih. Dolžnost davčnih zavezancev je, da v času nastanka poslovnega dogodka poskrbijo za to, da ob tem nastanejo tudi pisni dokazi o dejanski izvedbi posla in te skrbno hranijo, v skladu z določili pozitivne zakonodaje ter v primeru potrebe (npr. davčnega nadzora) s temi listinami verodostojno izkažejo resničnost opravljenega prometa.

14. V postopku je tožnik sodeloval, bil seznanjen z vsemi ugotovitvami in je imel možnost dajati izjave in pripombe na ugotovitve prvostopenjskega organa ter dostaviti vso dokumentacijo, s katero je razpolagal, in ki se je nanašala na zaračunane dobave. Knjigovodske listine so verodostojne, če se pri kontroliranju pokaže, da lahko strokovno usposobljene osebe, ki niso sodelovale v poslovnih dogodkih, na njihovi podlagi jasno in brez kakršnihkoli dvomov spoznajo naravo in obseg poslovnih dogodkov (SRS 21.12.). Tožnik v svoji dokumentaciji drugega kot ugotavlja prvostopenjski organ ni izkazal, predvsem pa ni dokazal, da bi navedene dobave, od katerih je odbijal vstopni DDV, opravile družbe, ki so izdale račune. Ker tožnik uveljavlja davčne ugodnosti iz tega naslova in ker je davčni organ podvomil v verodostojnost teh računov, bi moral dokazati, da so bile zanj res opravljene storitve s strani izdajateljev računov (40. člen ZDDV). Ker tožnik ni predložil verodostojnih listin, iz katerih bi izhajajo, da so sporne dobave opravile družbe, ki so izdale račune, ni upravičen do odbitka DDV od navedenih računov. Zato je neutemeljeno tožnikovo sklicevanje, da je s tem odgovoren za izpolnitev obveznosti drugih oseb ter da gre za kršitev ustavnih pravic. Sodišče pa prav tako zavrača tožnikovo sklicevanje, da so bila v postopku kršena procesna pravila. Iz zapisnika o davčnem inšpekcijskem nadzoru z dne 26. 11. 2008 izhaja, da je davčni organ tožniku 4. 9. 2008 vročil sklep o davčnem inšpekcijskem nadzoru, pred sestavo zapisnika pa je bil dne 26. 11. 2008 opravljen sklepni pogovor o rezultatih DIN s tožnikovim pooblaščencem. Iz navedenega zapisnika izhajajo tudi ugotovitve iz DIN pri družbah C. d.o.o., D. d.o.o. in E. d.o.o. Tožniku je bil navedeni zapisnik vročen, nanj je tudi podal pripombe, na katere je davčni organ odgovoril v izpodbijani odločbi.

15. Zgolj računi in njihovo plačilo še ne izkazujejo resničnost opravljenih dobav. Takšno stališče izhaja tudi iz prakse SEU (C-342/87) v zadevi Genius Holding BV, da mora biti na računu zaračunana dejanska transakcija, da je DDV resnično dolg do države oz. da nastane pravica do odbitka vstopnega DDV. Zgolj zato, ker je DDV na računu naveden, ne da bi bila zaračunana resnična transakcija, pomeni, da DDV ni resnično dolg do države oz. da ne nastane pravica do odbitka vstopnega DDV, tako kot v obravnavanem primeru. Tožnik v postopku ni izkazal, da bi dobave, zaračunane z navedenimi računi, res opravili izdajatelji računov. Sodišče zavrača kot brezpredmetno tožnikovo sklicevanje, da v relevantnem obdobju niso obstojala nobena navodila davčnega organa o tem na kaj naj zavezanci pazijo pri poslovanju z družbami, ki so se kasneje izkazale za “missing traderje”. Izpodbijana odločba je bila namreč izdana ob upoštevanju relevantnega in v času izpodbijane odločbe veljavnega predpisa (40. člen ZDDV), pri tem pa je tudi pravilno sklicevanje davčnih organov na sodbe Sodišča EU, ki pomenijo razlago predpisa, ki je veljal v relevantnem obdobju. Zato je neutemeljen tožnikov ugovor, da sodbe Sodišča EU, na katere se sklicujeta davčna organa, v predmetni zadevi niso uporabljive. Tudi po presoji sodišča je pravilna odločitev davčnega organa in skladna s prakso Sodišča EU, da se v primeru, kot je obravnavani, tožniku ne prizna pravica do odbitka vstopnega DDV.

16. Ob okoliščinah, ki so pojasnjene in izhajajo iz postopka DIN pri družbah C. d.o.o., D. d.o.o. in E. d.o.o., ki so izdale sporne račune, ni bilo nobenih realnih pogojev, da storitve opravijo, zato gre tudi po mnenju sodišča za navidezne in fiktivne račune, iz katerih tožnik pravice do odbitka vstopnega DDV ne more uveljavljati. Okoliščine so v obravnavani zadevi v zadostni meri razjasnjene. Tožnik v tožbi ni navedel ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev glede na ugotovljeno dejansko stanje. Šesto direktivo je treba razlagati tako, da nasprotuje pravici davčnega zavezanca, da odbije plačani vstopni DDV, kadar transakcije, na katerih temelji ta pravica, pomenijo zlorabo. Enako tudi praksa VS RS (sodbe X Ips 194/2010 z dne 19. 5. 2011, X Ips 347/2010 z dne 14. 4. 2010).

17. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je v upravnem sporu preverilo dokazno oceno davčnega organa in ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, ugotovilo je tudi, da je tožnik v upravnem sporu imel možnost izjasniti se o dejstvih in okoliščinah, ki so bila pomembna za izpodbijano odločitev. Glavne obravnave ni opravilo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj v zadevi niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, ampak se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

18. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.