Jedro

Preživninske obveznosti imajo praviloma prednost pred kreditnimi obveznostmi, kar je ustaljeno stališče sodne prakse. V primeru odstopanja od navedenega stališča, pa je potrebna skrbna presoja, katere so tiste okoliščine konkretnega primera, ki terjajo drugačno obravnavo (npr. kredit za reševanje stanovanjskega problema).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v točki II izreka glede zneskov preživnine, ki jo je tožena stranka dolžna plačevati za preživljanje mladoletnega sina, kolikor od 1.10.2016 dalje presega znesek 100,00,00 EUR mesečno in v točki V izreka (stroškovni del) ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje .

II. Sicer se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (v preostalem delu v točki II izreka in v točki III izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je prvostopenjsko sodišče (v nadaljevanju: sodišče) mladoletnega sina pravdnih strank K. M., rojenega 19.7.2013, zaupalo v varstvo in vzgojo tožnici (točka I izreka), tožencu naložilo, da je dolžan zanj plačevati preživnino v višini 130,00 EUR mesečno za obdobje od 1.10.2016 dalje do 31.3.2017, od 1.4.2017 dalje pa v znesku 230,00 EUR mesečno, vse z modalitetami, kot določno izhaja iz sodbe (točka II izreka), določilo stike med sinom in očetom tako, da bodo potekali vsak drugi vikend, na način da oče sina prevzame v petek ob 16.00 uri v vrtcu in ga v nedeljo do 18.00 ure (poleti do 19.00 ure) vrne na otrokov dom ter vsak torek, ko oče otroka prevzame v vrtcu ob 16.00 uri in ga do 18.00 ure (poleti do 19.00 ure) vrne na otrokov dom, pri čemer sta si starša ob predaji otroka dolžna predati tudi njegove osebne dokumente oziroma zdravstveno izkaznico (točka III izreka), kar tožnica zahteva več ali drugače zavrnilo (točka IV izreka) in odločilo, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške postopka (točka V izreka).

2. Zoper sodbo v točki II, III in V izreka se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil toženec. Glede višine preživnine uvodoma opozarja na dejstvo, da je izrek sodbe sam s seboj v nasprotju oziroma je nerazumljiv, saj sodišče na nekaterih mestih kot očeta mld. K. navaja toženca, na nekaterih (zlasti v točki II izreka) pa G. K.. Sodba je zaradi tega obremenjena s kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).

3. Glede višine preživnine sodišče v zvezi z tožničinimi zmožnostmi navaja, da povprečni mesečni zaslužek tožnice znaša 959,50 EUR neto, ter da je toženec z dnem 21.2.2017 nastopil delo pri drugem delodajalcu, kjer je njegova mesečna plača 812,09 EUR neto. V nasprotju z navedenim sodišče zaključuje, da imata pravdni stranki sedaj primerljivi plači. Pri tem pavšalno in arbitrarno, ne da bi se oprlo na izvedene dokaze, zaključuje, da bo glede na okoliščine, da je tožnik zaposlen na istovrstnem delovnem mestu (ravno tako bo opravljal izmensko delo) zaslužil približno toliko kot prej, ko je zaslužil povprečno 983,60 EUR mesečno. Zmoten je tudi zaključek sodišča, da naj bi imeli pravdni stranki primerljive življenjske razmere, predvsem v luči višine mesečne kreditne obveznosti. Sodišče takšen zaključek utemeljuje na način, da je tožničina kreditna anuiteta znatno nižja od toženčeve, vendar naj bi bilo potrebno upoštevati, da je na njeni strani pretežni del varstva in vzgoje otroka. Toženec opozarja, da je bilo tekom postopka neprerekano dejstvo, da je odplačevanje preostanka kredita z mesečno anuiteto v višini 180,00 EUR tožnica prevzela v okviru dogovora o delitvi skupnega premoženja pravdnih strank, toženec pa ji je v zameno prepustil v last vložek v dokončanje stanovanja v višini 49.624,00 EUR. Njene dolžnosti plačevanja kredita zato ni mogoče upoštevati. Poleg tega gre za povsem neprimerljive kreditne obveznosti. Nadalje toženec navaja, da se mu je dne 20.4.2017 rodil sin M. M., kar vpliva na njegove zmožnosti in terja znižanje preživnine. Iz razloga ekonomičnosti predlaga, da se pri presoji utemeljenosti pritožbe upošteva tudi to (sicer po zaključku glavne obravnave nastalo) novo okoliščino, saj bo sicer moral sprožiti nov pravdni postopek na znižanje preživnine in bodo nastali novi stroški.

4. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje tudi v delu, ki se nanaša na oceno otrokovih potreb (460,00 EUR mesečno). Toženec je že tekom postopka argumentirano obrazložil, da te znašajo 290,00 do 300,00 EUR mesečno. Stroški, ki jih je opredelila tožnica, so pretirani in pretežno nerealni. Povsem neutemeljeno je sodišče upoštevalo bivanjske stroške otroka v višini kar 180,00 EUR mesečno, saj ti znašajo cca 70,00 EUR mesečno. Sodišče je neutemeljeno kot bivanjski strošek priznalo tudi polovični delež stanovanjskega kredita, katerega plačevanje je toženka prevzela v zameno za vložek v dokončanje stanovanja. Ocena mesečnih potreb otroka je tudi v nasprotju z obstoječimi dokazi v spisu, saj iz dokumentacije obratovalnih stroškov, ki jo je tožnica predložila na naroku dne 17.2.2017, izhaja, da stroške komunalnih storitev plačuje tožničina mati, ki jih je plačevala tudi že v času skupnega življenja pravdnih strank. Tudi glede stroškov nabave kurilnega olja je toženec tekom postopka zatrjeval, da teh stroškov tožnica ne plačuje in da v tej zvezi ni predložila nikakršnega dokaza. Močno je pretiran tudi strošek hrane v višini 90,00 EUR mesečno, saj je K. od zjutraj do pozno popoldne v vrtcu, kjer ima zagotovljene štiri obroke hrane. Glede na starost otroka (4 leta) je pretiran tudi strošek za obleko in obutev v višini 50,00 EUR mesečno, saj otrok take starosti lahko nosi isto obleko oziroma obutev tudi več časa. Močno je pretiran tudi strošek higienskih potrebščin, saj K. ne potrebuje več plenic, strošek morebitnih nakupov zdravil in toaletnih potrebščin pa nikakor ne more znašati 20,00 EUR mesečno oziroma 240,00 EUR na letni ravni. Sodišče se do argumentiranih in obrazloženih pripomb toženca v zvezi z višino posameznega stroška ni niti opredelilo, zato izpodbijana sodba nima razlogov in se je ne da preizkusiti, s čimer je podana bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Sodišče je režim izvrševanja stikov določilo izključno na podlagi podanega mnenja CSD Piran z dne 20.3.2017, ne da bi obrazložilo, zakaj ni upoštevalo navedb oziroma pripomb pravdnih strank na podani predlog. Toženec je predlagal, da so njegovi stiki z mladoletnim K. določijo na način, da bodo ti potekali vsak drugi vikend, tako da toženec otroka prevzame v petek ob 16.00 uri v vrtcu in ga v ponedeljek zjutraj pripelje nazaj v vrtec. S takšnim režimom izvajanja stikov je tožnica izrecno soglašala (2. točka prve pripravljalne vloge z dne 14.2.2016). Ker sta si bili pravdni stranki enotni, bi takšen režim izvrševanja stikov bil v največjo otrokovo korist. Kot je navajala tožnica v tožbi, prihaja pri izvrševanju stikov med tednom večkrat do razdraženosti mladoletnega K. (2. točka tožbe), zato toženec smatra, da stiki, določeni ob torkih, ki naj bi potekali le po dve uri, ne morejo biti v otrokovo korist, temveč kvečjemu prispevajo k njegovemu nemiru in razdraženosti. Čeprav sodišče svoje odločitve o izvajanju stikov ni oprlo na izpovedbo tožnice, iz nje izhaja, da je izvajanje stikov med tednom podan le kot "kompenzacija", da toženec otroka pripelje v nedeljo domov in ne v ponedeljek v vrtec. Takšna kompenzacija pa ni v korist otroka, zato je sodišče napačno uporabilo 106. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR). Toženec iz previdnosti predlaga imenovanje izvedenca pedopsihiatra, ki naj poda mnenje o tem, ali so tako kratkotrajni stiki ob torkih otroku v korist. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb toženca, da zaradi narave njegovega dela in sektorja, v katerem je zaposlen (gostinstvo/kuhar), toženec ne more pričakovati fiksnega urnika in zahtevati od delodajalca, da mu omogoči urnik, zaradi katerega bi lahko bil pri stikih stalno prisoten. Sodba je zato neobrazložena in se ne da preizkusiti, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Enako se sodišče ni opredelilo do navedbe oziroma predloga toženca, da se določi, da ga v primeru, ko je dolžan otroka vrniti na njegov dom v nedeljo zvečer, lahko v primeru njegove službene zadržanosti vrne njegova žena oziroma otrokovi stari starši, niti do predloga, da otroka v tem primeru prevzame v vrtcu, ob koncu stika pa ga pride iskat na njegov dom tožnica, kjer ga preda toženec, v primeru njegove službene zadržanosti njegova žena ali otrokovi stari starši. 6. Pritožba je delno utemeljena

7. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in je zmožna preizkusa, zato očitana kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Pritožbena trditev, da je sodišče v točki II izreka kot očeta mld. K. navedlo toženca, za tem pa osebo z drugim imenom, drži, vendar gre za očitno pisno pomoto, ki jo lahko sodišče kadarkoli samo ali na predlog s sklepom popravi.

Glede preživnine:

8. Materialnopravno podlago za določitev preživnine predstavlja 129. členu ZZZDR, po katerem se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca. Pritožba izpodbija tako ugotovitve sodišča, ki se nanašajo na otrokove potrebe kot tudi preživninske zmožnosti pravdnih strank.

9. Pritožbeni očitek, da je sodišče v zvezi s preživninsko zmožnostjo arbitrarno zaključilo, da imata pravdni stranki primerljivi plači, ne drži. Toženec se sklicuje na ugotovitev sodišča, da bo njegova plača od 21.2.2017 (nastop dela pri drugem delodajalcu) znašala 812,09 EUR neto, spregleda pa, da mu k osnovni plači pripada še dodatek za delovno dobo v višini 0,5% na vsako leto efektivne delovne dobe ter dodatki za delo v manj ugodnem delovnem času, kar je sodišče ugotovilo na podlagi obvestila delodajalca in pogodbe o zaposlitvi. Zaključek, da gre za primerljiv zaslužek toženca s tistim na prejšnjem delovnem mestu, ko je zaslužil 983,60 EUR, in z zaslužkom tožnice, katere mesečna plača znaša 959,50 EUR neto (kar za toženca ni sporno), ima torej oporo v izvedenih dokazih. Dejstva, da na delovnem mestu pri novem delodajalcu prejema dodatek za delovno dobo in dodatek za delo v manj ugodnem delovnem času, toženec v pritožbi ne zanika.

10. Pritožba pa utemeljeno očita sodišču, da je zaključek, da imata obe pravdni stranki primerljive življenjske razmere, ker sta lastnika nepremičnin, za katere plačujeta kredit, toženčevo višjo anuiteto pa naj bi odtehtal tožničin pretežni del varstva in vzgoje otroka, posplošen. Sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da imajo preživninske obveznosti praviloma prednost pred kredinimi obveznostmi, kar je ustaljeno stališče sodne prakse. V primeru odstopanja od navedenega stališča, pa je potrebna skrbna presoja, katere so tiste okoliščine konkretnega primera, ki terjajo drugačno obravnavo (npr. kredit za reševanje stanovanjskega problema). Toženec je v pravdi trdil, da kreditne obveznosti tožnice ni mogoče upoštevati, ker jo je tožnica prevzela glede na dogovor o delitvi skupnega premoženja, po katerem ji je toženec v zameno prepustil vložek v dokončanje stanovanja. Po drugi strani pa tožnica v odgovoru na pritožbo opozarja, da je v pravdi trdila, da toženec z najemom stanovanjskega kredita ni reševal svojega stanovanjskega problema. Gre za trditve, ki terjajo skrbnejšo presojo in konkretne argumente, zakaj sodišče šteje, da okoliščine konkretnega primera narekujejo odstop od ustaljenega stališča sodne prakse in če, v kolikšni meri upoštevati kreditne obveznosti. Vsekakor pa gre za bistveno razliko v kreditnih obveznostih (toženka plačuje kredit z anuiteto 180,00 EUR mesečno, toženec pa z anuiteto 560,00 EUR mesečno, na kar opozarja tudi pritožba), ki je ni mogoče odpraviti s posplošeno oceno o primerljivosti življenjskih razmer.

11. Kolikor pritožba izpodbija ugotovljene potrebe otroka (ocena sodišča je, da znašajo 460,00 EUR mesečno), je njena graja neutemeljena glede stroškov hrane v višini 90,00 EUR mesečno, obleke in obutve v višini 50,00 EUR, higienskih potrebščin 20,00 EUR mesečno. Sodišče se je glede navedenih stroškov oprlo na izpovedbo tožnice, pa tudi na splošno znane cene življenjskih storitev in potrebščin. Ocena je tudi po mnenju pritožbenega sodišča realna. Prav tako pritožba neuspešno izpodbija strošek komunalnih storitev. Tudi kolikor strošek komunalnih storitev neposredno plačuje tožničina mati, je tožnica ob zaslišanju jasno povedala, da si ga deli z materjo. Kako sta pravdni stranki imeli urejeno plačevanje komunalnih storitev preden sta se razšla, ni pomembno. Tudi glede stroška kurilnega olja je tožnica izpovedala, kolikšen del stroškov letno prispeva za centralno kurjavo, toženec pa utemeljenosti navedenega stroška ne uspe izpodbiti. Pritožbi pa je pritrditi, da sodišče vsaj preuranjeno med bivanjskimi stroški otroka upoštevalo polovični delež kredita, ki ga tožnica plačuje za odplačilo stanovanjskega kredita, o čemer je potrebno upoštevati obrazložitev pod točko 10 te odločbe. V preostalem delu je pritožbena kritika glede ocene otrokovih potreb posplošena in ne terja odgovora pritožbenega sodišča, z njo pa toženec neuspešno uveljavlja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

12. Poleg tega toženec v pritožbi zatrjuje novo dejstvo, da se mu je dne 20.4.2017 rodil še en otrok, kar sicer lahko predstavlja novo okoliščino in razlog za znižanje preživnine po določbi 132. člena ZZZDR. Nastop novega dejstva tožnik izkazuje z izpiskom iz matičnega registra o rojstvu otrok1. V postopku v sporih iz razmerij med starši in otroki pa je po določbi 414. člena ZPP taka pritožbena novota dopustna.

13. Ker okoliščine, ki se nanašajo na stanovanjska kredita pravdnih strank (tako v zvezi z njuno preživninsko zmožnostjo kot tudi v povezavi z bivanjskimi stroški otroka), niso dovolj raziskane, ter glede na rojstvo novega otroka, ostaja nepopolno razjasnjeno vprašanje preživnine, ki jo toženec dolžan plačevati. Ne glede na to, pa je že na podlagi obstoječih ugotovitev sodišča toženec za preživljanje otroka dolžan prispevati najmanj 100,00 EUR mesečno od 1.10.2016 dalje (toliko je tudi sam prostovoljno mesečno plačeval). Sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v točki II izreka razveljavilo glede preživnine, ki jo je toženec dolžan plačevati za čas od 1.10.2016 dalje, kolikor ta presega znesek 100,00 EUR ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje, posledično pa tudi stroškovno odločitev (točka III izreka). V preostalem delu je pritožbo v točki II izreka kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP), saj ni ugotovilo kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

14. V nadaljevanju postopka naj se sodišče opredeli do zgoraj navedenih okoliščin in odloči o preživnini v delu, ki presega 100,00 EUR mesečno.

Glede stikov:

15. Pri določitvi stikov je sodišče upoštevalo največjo otrokovo korist. Pritožnik zato ne more uspeti s sklicevanjem na predlog, ki ga je podal glede izvajanja stikov, s katerim naj bi tožnica v pripravljalni vlogi z dne 14.12.2016 soglašala. Prav tako ne s svojim laičnim mnenjem, da stiki, določeni ob torkih, ki naj bi potekali dve uri, ne morejo biti v otrokovo korist. Sodišče se je pri določitvi stikov pravilno oprlo na mnenje CSD, ki v sporih in razmerjih med starši in otroci nastopa kot poseben pomočnik sodišča, katerega položaj je zaradi strokovnega znanja in izkušenj blizu položaju sodnega izvedenca. Iz mnenja CSD jasno izhaja, da so stiki, ki otroku omogočajo pogosto preživljanje časa z očetom K. v korist. Pogostejše druženje z očetom v skupnih aktivnostih, čeprav kratkih, vendar intenzivnih, po mnenju CSD olajšajo otroku vzpostavljanje spontanega, neodvisnega odnosa z očetom. Ob takem strokovnem mnenju CSD ni bilo nobene potrebe po imenovanju izvedenca. V luči največje otrokove koristi, pritožnik ne more uspeti s trditvami, da ne more pričakovati fiksnega delovnega urnika tako, da bi lahko bil pri stikih stalno prisoten. Toženec mora v korist otroka ravnati odgovorno in si prizadevati, da se stiki dosledno izvajajo na način, ki je določen. Tudi ni odločilno, da se sodišče ni opredelilo do njegovih trditev, kdo in kje naj bi prevzel oziroma vrnil otroka ob koncu vikend stika v primeru njegove službene zadržanosti. Resda je potrebno stike v načelu določiti natančno, vendar v primeru, ko glede okoliščin izvajanja ni problemov, sodišču ni potrebno določiti vsake podrobnosti. Da bi v zvezi s prevzemom ali oddajo otroka v predlagani smeri, prihajalo do problemov, pritožba ne zatrjuje.

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo v delu, ki se nanaša na odločitev glede stikov, kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena potrdilo izpodbijano sodbo.

17. Pritožbeni stroški so del nadaljnjih pravdnih stroškov (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 B9; na okoliščino, da pričakuje otroka, je toženec opozoril že pred zaključkom glavne obravnave.