Jedro

Če bi zakon želel poskus mirne ureditve spornega razmerja predpisati kot procesno predpostavko za uvedbo pravdnega postopka, bi to moral izrecno in na nedvoumen način določiti. Tako pa ni mogoče šteti, da stranka, ki se ni predhodno obrnila s svojim zahtevkom na državno pravobranilstvo v skladu s 14. členom Zakona o državnem pravobranilstvu, tega ne more uveljavljati v pravdi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo zoper Republiko Slovenijo z obrazložitvijo, da tožniki niso ravnali v skladu z določbo 14. člena Zakona o državnem pravobranilstvu (Ur.l. RS, št. 20/97; v nadaljevanju ZDPra), zaradi česar ni izpolnjena procesna predpostavka za vložitev tožbe.

Tožniki v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje uveljavljajo pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prav iz 1. in 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP). Poudarjajo, da se je državno pravobranilstvo v tej zadevi že zdavnaj izreklo, da ne priznava pravic tožnikov, kar je razvidno iz spisa P 261/93. Opozarjajo, da so predpostavke, ob katerih lahko sodišče tožbo zavrže, v 274. členu ZPP določene taksativno. Sodišče prve stopnje zato svojo odločitev zmotno utemeljuje z domnevo, da se zakonodajalec pri sprejemanju noveliranega ZPP ni spomnil na določbo 14. člena ZDPra. Ker je ZPP začel veljati v letu 1999, pa je, če nič drugega, vsaj mogoče šteti, da velja kasneje sprejeti zakon. Nenazadnje pritožniki poudarjajo, da se je toženka že z odgovorom na tožbo spustila v vsebinsko obravnavanje glavne stvari in tako očitno štela, da so izpolnjeni pogoji za obravnavanje tožbenega zahtevka. Zaradi vsega zapisanega pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Pritožba je utemeljena.

Treba je pritrditi pritožbenemu stališču, da bi moral zakon, če bi želel določeno okoliščino predpisati kot procesno predpostavko za uvedbo pravdnega postopka in s tem za dopustnost meritorne sodne odločitve, to izrecno in na nedvoumen način določiti.

V obravnavanem primeru, ker niti ZPP niti ZDPra ravnanja iz 14. člena ZDPra ne opredeljujeta kot procesno predpostavko in ker v citiranem ali kakšnem drugem določilu ZDpra tudi ni predvidena sankcija za tistega, ki opusti dolžnost predhodnega poskusa mirne ureditve spornega razmerja, tako ni mogoče šteti, da stranka, ki se ni predhodno obrnila s svojim zahtevkom na državno pravobranilstvo, tega ne more uveljavljati v pravdnem postopku.

Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi tožnikov, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (3. točka 365. člena ZPP), v katerem bo moralo sodišče prve stopnje tožbo obravnavati.