Jedro

Bistveno je, da upravnik konkretno predstavi ključ za vsak strošek posebej in opredeli njegovo podlago. Zato je brez pomena sklicevanje na domnevo priznanja neprerekanih dejstev, saj brez konkretizacije ne tožena stranka ne sodišče ne moreta preveriti pravilnosti višine vtoževanega zneska.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi z dne 8. 10. 2010 sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 87081/2008 z dne 26. 10. 2008 razveljavilo tudi v 1. in 3. odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka sodbe) ter tožeči stranki naložilo, da sama nosi svoje pravdne stroške (2. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da ob pravilni uporabi materialnega prava sodbo spremeni, podrejeno pa vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje in toženi stranki naloži plačilo pritožbenih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe do plačila.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da višje sodišče pritožbo zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP). Sodba v takšnem sporu se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. V tej zadevi tožeča stranka kot upravnik v času, ko je bila tožena stranka najemnica poslovnega prostora na naslovu C., vtožuje stroške upravljanja in obratovanja, in sicer 13 neplačanih računov od avgusta 2007 do decembra 2008. Zahtevek primarno utemeljuje na pogodbeni podlagi, in sicer na podlagi sklenjene Pogodbe št. 363-03-2/2002 za opravljanje storitev upravljanja, obratovanja, čiščenja ter varovanja skupnih prostorov poslovnega objekta K z dne 10. 6. 2003 (priloga A6 spisa, v nadaljevanju: Pogodba), podrejeno pa na podlagi neupravičene obogatitve (190. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ) ter na podlagi določb OZ o poslovodstvu brez naročila.

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala, da je bila Pogodba med strankama veljavno sklenjena, zato ta ne more predstavljati pravne podlage tožbenega zahtevka, niti podlage za ključ delitve obratovalnih stroškov, določen s Pogodbo. V zvezi z neupravičeno obogatitvijo pa je ugotovilo, da tožeča stranka ni zatrjevala in dokazala konkretne koristi za vsako postavko iz razdelilnika stroškov, še manj pa trdila, da bi imela tožena stranka od konkretnih storitev kakšno korist in kolikšna je. Ker ni zadostno pojasnila načina izračuna stroškov, zahtevek ni utemeljen niti po višini, za poslovodstvo brez naročila pa tožeča stranka ni izkazala, da je bila zatrjevana gestija nujna, ker ni trdila (za vsako od zaračunanih storitev), kakšna škoda bi v primeru, da računov dobaviteljem ne bi plačala, nastala toženi stranki.

9. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja absolutno bistveno kršitev postopka. Sodišče v obrazložitvi navaja, da tožeča stranka ni niti trdila, niti dokazala, da je Pogodbo podpisalo več kot 50% lastnikov stanovanj oz. poslovnih prostorov, čeprav je tožeča stranka v pripravljalni vlogi pod točko I. navedla, da je pogodbo podpisala več kot polovica lastnikov po njihovih solastniških deležih, kot dokaz pa predložila Pogodbo s seznamom lastnikov in navedbo njihovih solastniških deležev ter površin posameznih delov stavbe. Meni, da je zato zaključek sodišča prve stopnje protispisen.

10. Protispisnost je napaka tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev tisto, kar je zapisano v listini, do česar v tej zadevi ni prišlo. Sodišče prve stopnje je trditev tožeče stranke, da je pogodbo podpisala več kot polovica solastnikov, povzelo v obrazložitev sodbe. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni zatrdila, niti dokazala, da je Pogodbo podpisalo več kot 50% lastnikov stanovanj oziroma poslovnih prostorov, se namreč nanaša na ugotovitev, da so na Pogodbi le podpisi petih lastnikov, in sicer Ministrstva za gospodarstvo, Ministrstva za družino, delo in socialne zadeve, LB d.o.o., I. d.o.o. in Zavod J.. V zvezi s pomanjkljivostmi Pogodbe je sodišče tudi pojasnilo, da Pogodba podatka o njihovih solastniških deležih ne vsebuje, niti posameznih solastniških deležev podpisnikov Pogodbe ni navedla tožeča stranka. V konkretnem primeru zatrjevana kršitev zato ne pomeni protispisnosti, temveč tožeča stranka skuša preko te postopkovne kršitve grajati dokazno oceno in uveljavljati zmotno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z veljavnostjo Pogodbe, kar pa v tem pritožbenem postopku ni dopustno.

11. Pritožnica sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da imajo nekateri podpisniki Pogodbe v lasti večje število posameznih delov. Vendar meni, da to ni razlog, da sodišče prve stopnje ne bi samo preverilo, ali njihov delež presega 50%, saj bi, če je menilo, da samo tega ni dolžno početi, moralo tožečo stranko v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati, naj navede točen odstotek podpisnikov. Po mnenju tožeče stranke zadostuje že trditev, da je podpisnikov več kot ½. Ker sodišče prve stopnje, čeprav je očitno smatralo, da je treba nekatere navedbe tožeče stranke dopolniti, tega ni storilo, je bila s tem tožeči stranki odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339 člena ZPP.

12. Pritožnica neupravičeno zatrjuje, da je kršitev s tem, ko ji ni bila dana možnost, da svoje trditve dopolni, prerasla v absolutno bistveno kršitev postopka. Kot že navedeno zgoraj, Pogodbo je podpisalo 5 lastnikov, v sami Pogodbi pa ni navedeno, koliko je vseh lastnikov, niti niso navedeni. Tožeča stranka je drugi pripravljalni vlogi le priložila seznam 300 posameznih delov poslovnih prostorov s površino in idealnimi deleži (priloga A109 spisa). Na podlagi Pogodbe in priloženih listin je imela zato tožeča stranka tudi po mnenju višjega sodišča možnost sama oblikovati zadostno trditveno podlago. Ni namreč naloga sodišča, da iz listin, ki so predložene kot dokaz, samo sešteva idealne deleže podpisnikov Pogodbe in tako zbira pravno pomembna dejstva. S sklicevanjem na materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP) zato tožeča stranka ne more od sodišča zahtevati, da nadomesti njeno trditveno breme, še posebej, ker je tudi tožena stranka v zvezi s veljavnostjo Pogodbe navedla, da iz Pogodbe izhaja le, kdo je naročnik in izvajalec storitev, medtem ko Ministrstvo za gospodarstvo, Ministrstvo za družino, delo in socialne zadeve in Zavod J. kljub temu, da zasedajo večinski del objekta, niso lastniki. Ker je torej že nasprotna stranka oporekala veljavnosti Pogodbe, bi posredovanje sodišča v smislu ponovnih opozoril prizadelo pravico nasprotne stranke do nepristranskosti sodišča. Pa tudi sicer očitek opustitve materialnega procesnega vodstva predstavlja relativno bistveno kršitev postopka in torej pritožbeni razlog po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki v sporu majhne vrednosti ni upošteven.

13. V zvezi z neupravičeno obogatitvijo pa pritožnica uveljavlja, da tožena stranka trditev, da je koristila nemotene dobave energije, blaga in storitev, za katere je tožeča stranka račune poravnala v celoti iz lastnih sredstev in je zato zanje tožena stranka neupravičeno obogatena, ni prerekala. Ta dejstva je zato šteti za neprerekana in jih tožeči ni potrebno dokazovati. Tožena stranka je namreč nasprotovala le strošku čiščenja garaž in skupne elektrike v garažah. Navedeno ne drži, saj iz pripravljalnih vlog tožene stranke izhaja, da je ta sicer izrecno zanikala koristi v zvezi z uporabo garaž in s tem povezanimi stroški (elektrike, čiščenja, obratovanja, vzdrževanja...), vendar je v zvezi z obračunom preostalih stroškov nasprotovala tako temelju, torej načinu obračunavanja stroškov, kot njihovi višini. Tudi če drži, kar uveljavlja pritožba, da je bila namreč tožena stranka neupravičeno obogatena zaradi plačila dobaviteljem in izvajalcem storitev s strani tožeče stranke, kar jo upravičuje do povračila stroškov, ki odpadejo na toženo stranko, pa sodišče prve stopnje na podlagi podanih ključev delitve ni moglo preveriti, kakšen delež teh stroškov odpade na toženo stranko. Iz predloženih razdelilnikov stroškov resda po posameznih postavkah izhaja, kolikšen del založenih stroškov po izračunu tožeče stranke odpade na toženo stranko. Vendar pa, kljub izrecnim opozorilom tožene stranke, tožeča stranka ni podala dovolj konkretnih trditev, ki bi omogočale preizkus tega izračuna. Bistveno je namreč, da upravnik konkretno predstavi ključ za vsak strošek posebej in opredeli njegovo podlago. Zato je brez pomena sklicevanje na domnevo priznanja neprerekanih dejstev, saj, kot je navedlo že sodišče prve stopnje, brez konkretizacije ne tožena stranka, ne sodišče ne moreta preverjiti pravilnosti višine vtoževanega zneska. Da je tudi v zvezi s tem podala ustrezno trditveno podlago in kakšna je ta bila, pa pritožnica ne uveljavlja.

14. Ker torej pritožba ne uveljavlja pravno upoštevnih pritožbenih razlogov, podani pa niso niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.