Jedro

Po 1. odstavku 277. člena ZFPPIPP je treba izpodbojno tožbo vložiti v 6 mesecih po objavi oklica o začetku stečajnega postopka. Ker gre za prekluziven materialni rok, za katerega ne velja določba 4. odstavka 111. člena ZPP, da v primeru, če je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan, ki ga določa zakon o praznikih, se rok izteče s pretekom prvega prihodnjega delavnika, to pomeni, da se je šestmesečni rok lahko in tudi je iztekel na soboto dne 10. 10. 2009. Tožba, vložena šele dne 12. 10. 2009, je zato prepozna.

Dejstva in okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo v zvezi s poslovanjem med pravdnima strankama v kritičnem obdobju, niso bile takšne, da bi toženki narekovale, da bi ob skrbnosti dobrega gospodarja morala preveriti finančno stanje tožnice in tako ugotoviti njeno insolventnost, saj pri tožnici niso kazale na nič neobičajnega.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo Pg 437/2009-17 z dne 31. 08. 2010 razsodilo, da se tožbeni zahtevek, po katerem se med pravdnima strankama razveljavijo učinki plačil v višini 12.200,00 EUR z dne 03. 04. 2008, v višini 2.300,00 EUR z dne 03. 04. 2008, v višini 5.430,34 EUR z dne 03. 04. 2008, v višini 6.000,00 EUR z dne 10. 04. 2008, v višini 6.000,00 EUR z dne 10. 04. 2008, v višini 1.400,00 EUR z dne 16. 04. 2008, v višini 1.437,75 EUR z dne 16. 04. 2008, v višini 2.000,00 EUR z dne 17. 04. 2008, v višini 6.600,00 EUR z dne 17. 04. 2008, v višini 407,85 EUR z dne 23. 04. 2008, v višini 599,25 EUR z dne 23. 04. 2008 in v višini 224,11 EUR z dne 23. 04. 2008, v skupnem znesku 44.599,30 EUR, in je toženka dolžna v stečajno maso tožnice vrniti znesek 44.599,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 12.200,00 EUR od dne 04. 04. 2008, zneska 2.300,00 EUR od dne 04. 04. 2008, zneska 5.430,34 EUR od dne 04. 04. 2008, zneska 6.000,00 EUR od dne 11. 04. 2008, zneska 6.000,00 EUR od dne 11. 04. 2008, zneska 1.400,00 EUR od dne 17. 04. 2008, zneska 1.437,75 EUR od dne 17. 04. 2008, zneska 2.000,00 EUR od dne 18. 04. 2008, zneska 6.600,00 EUR od dne 18. 04. 2008, zneska 407,85 EUR od dne 24. 04. 2008, zneska 599,25 EUR od dne 24. 04. 2008 in zneska 224,11 EUR od dne 24. 04. 2008, dalje do plačila, ter povrniti tožnici pravdne stroške postopka v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka sodne odločbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila, se zavrne (1. odstavek izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženki v roku 15 dni plačati pravdne stroške v znesku 2.020,70 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka navedenega izpolnitvenega roka dalje do plačila (2. odstavek izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP vložila pritožbo tožnica in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženki naloži v plačilo pravdne in pritožbene stroške tožnice, vse v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka sodne odločbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter tožnici v roku 15 dni naloži plačilo pritožbenih stroškov toženke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Za odločanje o pritožbi v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2011-34 z dne 23. 03. 2011 prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

6. Po 1. odstavku 277. člena ZFPPIPP je treba izpodbojno tožbo vložiti v 6 mesecih po objavi oklica o začetku stečajnega postopka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil oklic o začetku stečajnega postopka nad tožnico objavljen dne 10. 04. 2009 (podatki AJPES-a) in se je rok 6 mesecev tako iztekel dne 10. 10. 2009, tožnica pa je predmetno tožbo vložila priporočeno dne 12. 10. 2009. Ker gre za prekluziven materialni rok, za katerega ne velja določba 4. odstavka 111. člena ZPP, da v primeru, če je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan, ki ga določa zakon o praznikih, se rok izteče s pretekom prvega prihodnjega delavnika (Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 454), to pomeni, da se je šestmesečni rok lahko in tudi je iztekel na soboto dne 10. 10. 2009. Tožba, vložena šele dne 12. 10. 2009, je zato prepozna. Ker gre za pravilno uporabo materialnega prava, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, bi bilo treba tožbo po 4. odstavku 277. člena ZFPPIPP zavreči (po stališču A. Galiča, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, str. 453, pa tožbeni zahtevek zavrniti), vendar takšna odločitev v tej fazi ne bi bila v korist tožnice – pritožnice oziroma njenega procesnega položaja ne bi izboljšala, zato pritožbeno sodišče odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka, s katero se, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, strinja, ni spreminjalo.

7. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bila tako izpodbijana plačila kot dobave živine, ki jih je tožnica toženki plačala z izpodbijanimi plačili, izvedena v času, ko je bila tožnica že insolventna in so bila nujna za redno poslovanje tožnice, zato plačilna prepoved iz 1. odstavka 34. člena ZFPPIPP za ta pravna dejanja ne velja, ni predmet pritožbenega izpodbijanja. Kljub temu je v danem primeru odločilno, ali so izpolnjeni pogoji za izpodbijanje teh pravnih dejanj stečajnega dolžnika, saj so tudi pravna dejanja, ki so navedena v 1. in 2. odstavku 34. člena ZFPPIPP lahko izpodbojna pod pogoji, določenimi v 271. členu ZFPPIPP.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da izpodbijana pravna dejanja izpolnjujejo objektivni pogoj izpodbojnosti po 1. alineji 1. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP, zato na pritožbene navedbe, da je podano tudi privilegiranje toženke po 2. alineji 1. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP pritožbeno sodišče ni odgovarjalo; ni pa podan subjektivni pogoj izpodbojnosti.

9. V zvezi s subjektivnim pogojem izpodbojnosti je tožnica med drugim navedla, da je obveznosti do toženke poravnavala z veliko zamudo, zato bi toženka morala vedeti za njeno insolventnost. Toženka je ugovarjala, da so bile takšne zamude v povprečju več kot 100 dni med pravdnima strankama stalnica. Sodišče prve stopnje je sledilo toženki in se pri odločanju oprlo na izpoved direktorja toženke, da so vse klavnice zamujale s plačili, pri čemer so vzroki za zamudo lahko različni, torej zamuda sama po sebi še ne pomeni, da bi toženka morala vedeti, da je tožnica insolventna. Pritožba teh zaključkov sodišča prve stopnje ni uspela izpodbiti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je direktor toženke pri svojem zaslišanju izpovedal, da klavnice sedaj zamujajo s plačili po 40 - 45 dni, zato te navedbe sodišče prve stopnje utemeljeno ni moglo šteti kot relevantne, saj se nanaša na povsem drugo časovno obdobje. Neupoštevna pa je tudi pritožbena navedba, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do izpovedbe priče G. D., da je tožnica v začetku leta 2007 poslovala zgledno, konec leta pa so se začele zamude okoli 40 dni in na začetku leta 2008 100 dni, saj je takšna navedba pavšalna, hkrati pa kaže na to, da so zamude trajale že od konca leta 2007 (torej več mesecev) in potemtakem niso bile nekaj posebnega, pač pa stalnega in normalnega.

10. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča tudi pravilno zaključilo, da tožnica ni dokazala, da si je toženka prizadevala za spremembo njunega poslovnega razmerja in da je s tem namenom pogojevala nove dobave z njihovim plačilom pred zapadlostjo oziroma s plačilom že zapadlih terjatev, niti ni dokazala, v kakšnih rokih je plačevala svoje preostale obveznosti do toženke, ki niso predmet izpodbijanja v tem postopku. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da tudi če bi držalo, da je toženka pogojevala nadaljnje dobave živine tožnici z njihovim plačilom pred zapadlostjo, to v konkretnem primeru ni relevantno, saj pogojevanje plačevanja pred valuto za izpodbijana plačila, ki so predmet tega postopka, sploh ni bilo možno (mesec valute vseh faktur je december oziroma januar (list. št. 4), toženka pa naj bi začela s pogojevanjem maja 2008). Prav tako pa ni resnična pritožbena navedba, da naj bi priča G. D. potrdila, da je na zahtevo toženke prišlo do spremembe prakse med pravdnima strankama, saj je slednja na zaslišanju navedla zgolj, da ne ve, na čigavo pobudo je prišlo do dogovora o plačevanju pred valuto, saj pri teh dogovorih med pravdnima strankama ni sodelovala.

11. Tožnica je v tožbi predlagala postavitev izvedenca finančne stroke, ki bi ugotovil oziroma ocenil, kdaj bi toženka ob skrbnosti dobrega strokovnjaka lahko ugotovila, da je tožnica insolventna. Sodišče prve stopnje je predlagani dokaz kot nepotreben zavrnilo in navedlo, da ostali že izvedeni dokazi dajejo zadostno podlago za odločitev v sporu. Pritožbeno sodišče meni, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga pravilna, a iz drugega razloga. Presoja, ali in kdaj bi morala toženka ob skrbnosti dobrega strokovnjaka ugotoviti, da je tožnica insolventna, je pravno vprašanje, ki je v domeni sodišča in ne izvedenca finančne stroke. Izvedenec finančne stroke bi kvečjemu lahko ugotavljal obdobje oziroma začetek insolventnosti tožnice, ki pa konkretnem primeru ni bilo sporno. Dejstva in okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo v zvezi s poslovanjem med pravdnima strankama v kritičnem obdobju, pa niso bile takšne, da bi toženki narekovale, da bi ob skrbnosti dobrega gospodarja morala preveriti finančno stanje tožnice in tako ugotoviti njeno insolventnost, saj pri tožnici niso kazale na nič neobičajnega.

12. Odločitev sodišča prve stopnje, da tožnica subjektivnega pogoja izpodbojnosti ni dokazala, se tako ob upoštevanju vsega navedenega izkaže za pravilno.

13. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP, glej 6. točko obrazložitve), je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

14. Ker tožnica ni uspela s pritožbo, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP). Prav tako tudi toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj njen odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča in v smislu 155. člena ZPP ni bil potreben.