Jedro

V primeru sklenitve odplačne in aleatorne pogodbe o preužitku oziroma pogodbe o dosmrtnem preživljanju neenakovrednost dajatev ni relevantna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v II. in III. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi pripoznave odločilo, da sta tožnica in njen mož (pokojni A. A., rojen leta ..., umrl leta ...) v času trajanja zakonske zveze s skupnim delom in skupnimi sredstvi pridobila nepremičnino parc. št. 1 k. o. X, ki predstavlja njuno skupno premoženje, na katerem znaša delež tožnice ½, ter odredilo vknjižbo lastninske pravice do ½ v korist tožnice (I. točka izreka). Glede preostalih nepremičnin, v zvezi s katerimi je tožnica prav tako uveljavljala, da so bile pridobljene v času trajanja njene zakonske zveze s pokojnim A. A. s skupnim delom in skupnimi sredstvi, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnica dolžna tretjemu tožencu povrniti 2.748,66 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe (II. in III. točka) se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga spremembo ali pa razveljavitev tega dela in priglaša še pritožbene stroške. Meni, da je materialnopravno stališče sodišča zgrešeno, in da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Navaja, da je bila izročilna pogodba, sklenjena leta 1965 med pokojnim A. A. (tožničinim možem) in B. B., po vsebini odplačna pogodba o preužitku, pri kateri v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (II Ips 279/2013) ni dopustno naknadno dokazovanje neenakovrednosti dajatev pogodbenih strank. Zaključek sodišča, da je šlo pri tej pogodbi za darilo oziroma da je preživljalec prejel bistveno večji nesorazmerni del nepremičnin, je po mnenju pritožbe zato napačen, pa tudi neobrazložen. Glede na obveznosti, ki jih je izpolnjevala (osemletna skrb za invalidno osebo), se tožnica ne strinja z oceno sodišča, da se je pogodba izvajala le kratek čas. Pravi, da visoke vrednosti nepremičnin, ki jih je navajal tretji toženec, niso izkazane. Ker so bile vse nepremičnine, ki so bile predmet izročilne pogodbe iz leta 1965, pridobljene odplačno s skupnim delom nje in njenega moža v času trajanja zakonske zveze, spadajo v njuno skupno premoženje. Navaja, da se po 1. odst. 59. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) šteje, da sta deleža na skupnem premoženju enaka, in ker uveljavlja polovični delež, ni dolžna v tej zvezi ničesar dokazovati. Zaključek sodišča, da so pri izpolnjevanju pogodbenih obveznosti do B. B. pomagali vsi domači, je po mnenju pritožbe protispisen. Nadalje navaja, da je izročilna pogodba in pogodba o dosmrtnem preživljanju z dne 8. 11. 1985 ter dodatek k njej z dne 27. 2. 1986, ki jo je sklenil njen mož kot prevzemnik in D. D. kot izročevalec, glede na pogodbene obveznosti in njen naslov odplačna pogodba o dosmrtnem preživljanju. Nepremičnine, ki jih je prejel njen mož na podlagi te pogodbe, so bile prav tako pridobljene odplačno s skupnim delom zakoncev v času trajanja zakonske zveze, zato spadajo v njuno skupno premoženje, na katerem ima polovični delež. Pritožnica trdi, da pogodbe niso izvrševali vsi člani družine ..., ampak zgolj ona, kar da izhaja iz izvedenih dokazov. Kot napačno in neobrazloženo graja stališče sodišča, da se je navedena pogodba izvajala kratek čas, saj se je dejansko izvrševala devet let. Ne strinja se niti z zaključkom, da je bila vrednost izročenih nepremičnin bistveno (nesorazmerno) višja od vrednosti nudene pomoči. Ker pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju dokazovanje neenakosti dajatev pogodbenih strank ni dopustno, je sodišče po mnenju pritožbe zmotno štelo kot odločilno, kakšna je vrednost prejetih nepremičnin in kakšna je vrednost dela posameznih članov družine.

3. Tretji toženec je na pritožbo odgovoril, predlagal njeno zavrnitev ter opredelil svoje stroške v zvezi s podanim odgovorom.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Utemeljen je pritožbeni očitek o neobrazloženosti izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje sploh ni pojasnilo, kaj je ugotovilo, katera dejstva in na podlagi katerih izvedenih dokazov. Iz ožje obrazložitve, ki je strnjena v en sam kratek odstavek 32. točke v sicer relativno obsežni, 10 stranski, obrazložitvi prvostopenjske sodbe izhaja zgolj, da imajo navedeni zaključki oporo v obširnem dokaznem postopku, ni pa opravljena nikakršna ocena izvedenih dokazov, in preizkus pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe tako sploh ni mogoč. S tem je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

6. Poleg tega sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo, na kateri pravni podlagi temelji izpodbijana odločitev. Iz obrazložitve sodbe izhaja zgolj (in še to smiselno, implicite), katera dejstva je sodišče prve stopnje štelo za pravno pomembna, ni pa pojasnjeno, zakaj (oziroma z vidika katere pravnega pravila). Iz obrazložitve tako izhaja, da naj bi prvostopenjsko sodišče v zvezi z izročilno pogodbo, sklenjeno 14. 7. 1965 med izročevalcem B. B. in prevzemnikom A. A. (pokojnim možem tožnice), štelo kot odločilno, koliko časa se je izvajala, kdo jo je izpolnjeval ter kakšna je bila vrednost nudene pomoči v primerjavi z vrednostjo prejetih (spornih) nepremičnin. Enako je očitno štelo glede izročilne pogodbe in pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki je bila sklenjena 8. 11. 1985 med izročevalcem D. D. in prevzemnikoma A. A. in K.K., ter dodatka k tej pogodbi z dne 27. 2. 1986, po katerem je ostal prevzemnik samo A. A. Sodišče prve stopnje navaja, da je bila vrednost prejetih nepremičnin po obeh pogodbah bistveno višja od vrednosti nudene pomoči. Tožbeni zahtevek je zavrnilo, ker tožnica ni dokazala vrednosti prejetih nepremičnin in dela posameznih članov družine.

7. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče sklepa, da je sodišče prve stopnje očitno štelo, da je mogoče v zvezi s spornima pogodbama, ki ju sicer po vsebini ni opredelilo, dokazovati neenakovrednost dajatev pogodbenih strank in da je ta neenakovrednost (ki niti konkretno ugotovljena ni) tudi odločilna. Tožnica v tej zvezi pravilno opozarja na novejšo sodno prakso, v skladu s katero v primeru sklenitve odplačne in aleatorne pogodbe o preužitku, pa tudi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, dokazovanje neenakovrednosti dajatev pogodbenih strank ni možno. Pri takih pogodbah je namreč tveganje del pogodbene podlage, zato je napačen pristop, da se po smrti preživljanca, ko postane jasen obseg obveznosti pogodbenih strank, opravi obračun in se morebitna presegajoča vrednost obravnava kot darilo.(1)

8. Sodišče prve stopnje pa torej sploh ni ugotavljalo oz. ocenjevalo, za kakšni pogodbi je šlo, kakšna je bila njuna narava oz. vsebina oziroma kakšna sta bila pogodbena volja in namen pogodbenih strank ob sklenitvi spornih pogodb, čeprav je glede tega med strankama spor: tožnica trdi, da je šlo za odplačni in aleatorni pogodbi, tretji toženec pa je zatrjeval darilni namen. Gre za osrednje pravno vprašanje v tej zadevi, saj le v primeru, da je šlo za darila, obravnavane nepremičnine ne bi predstavljale skupnega premoženja.(2) V primeru pa, da sta bili sporni pogodbi odplačni in aleatorni pogodbi o preužitku oziroma o dosmrtnem preživljanju, in ob nadaljnjem pogoju, da je tožnica z delom in/ali sredstvi prispevala bodisi k izpolnjevanju spornih pogodb bodisi v njeno življenjsko skupnost s pokojnim A. A. ml., vrednost dajatev ni odločilna; tako pridobljeno premoženje bi v celoti ustrezalo pojmu skupnega premoženja zakoncev (pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze; 2. odst. 51. čl. ZZZDR). Pri tem ni pomembno, da je pogodbi sklenil zgolj tožničin mož in ne tudi tožnica, niti, ali sta oba enakovredno izpolnjevala obveznosti po obeh pogodbah.(3) Tudi morebitna pomoč pogodbenikoma drugih družinskih članov na zaključek o skupnem premoženju v tem primeru ne more vplivati.

9. Zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter napačne uporabe materialnega prava, ki je imela za posledico nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje (razen neizpodbijanega dela, kjer gre za sodbo na podlagi pripoznave) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. in 355. čl. ZPP). Zaradi obsega ugotovljenih kršitev ter dejstva, da je sodišče prve stopnje že izvedlo obsežni dokazni postopek, ne bi bilo primerno in smotrno, da bi kršitve odpravilo pritožbeno sodišče samo na pritožbeni obravnavi.

10. Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju najprej ugotovi in oceni, za kakšni pogodbi je šlo. Za njihovo presojo je treba upoštevati tedaj (torej v času trajanja pogodbenega razmerja) veljavne predpise. Nato pa naj v odvisnosti od te ocene ponovno odloči. Za svojo odločitve naj poda jasne in celovite razloge. Obravnava naj tudi ugovor litispendence tretjega toženca glede nepremičnin parc. št. 47/2 in 47/3 k. o. X. 11. Odločitev o pritožbenih stroških je na podlagi 3. odst. 165. čl. ZPP pridržana za končno odločbo.

Op. št. (1): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VS RS) II Ips 244/2010, II Ips 18/2013, II Ips 284/2013 in druge. Glej tudi sodbo tukajšnjega pritožbenega sodišča I Cp 2802/2014. Op. št. (2): Besedilo obeh spornih pogodb razodeva dajatve in protidajatve, drugačen dogovor od zapisanega pa mora dokazati tisti, ki to zatrjuje.

Op. št. (3): Zakonec, ki je sklenil pogodbo, lahko prispeva z delom in sredstvi k izpolnjevanju pogodbe, drugi zakonec pa denimo prispeva svoje delo ali sredstva v življenjsko skupnost in s tem krije manjkajoči delež v denarju, delu ali obojem za zakonca, ki je slednje namenil izpolnjevanju pogodbe. Primerjaj odločbi tukajšnjega pritožbenega sodišča (VSL) I Cp 2435/2010 in I Cp 1214/2016 ter sodbo vrhovnega sodišča RS II Ips 424/2011.