Jedro

Prvostopno sodišče je tožnici utemeljeno dosodilo iz naslova regresa za letni dopust znesek, ki je sorazmeren deležu letnega dopusta, do koriščenja katerega je tožnica pridobila pravico pri toženi stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožničinemu zahtevku in toženki naložilo, da iz naslova sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 1995 tožnici izplača znesek 34.591,30 SIT bruto z zakonitimi zamudnimi obrestmi od obračunanega neto zneska ter ji povrne 26.723,90 SIT stroškov postopka. Višji zahtevek je zavrnilo. Pri tem je ugotavljalo, da se je tožnica dne 26.6.1995 zaposlila pri toženi stranki za nedoločen čas in bila pri njej zaposlena do 31.10.1995. Pred tem je delala pri podjetju T. 2000, po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki pa se ni nikjer zaposlila. Pri tem je ugotavljalo, da je imela pri podjetju Toper 2000 tožnica pravico do koriščenja sorazmernega dela letnega dopusta, to je 9 dni, do koriščenja preostalega letnega dopusta za leto 1995 v trajanju 10 dni pa je pridobila pravico pri toženi stranki in ji zato tožena stranka dolguje tudi sorazmerni delež regresa za letni dopust v prisojenem znesku.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve zahtevka. Pri tem navaja, da tožnica pri njej v letu 1995 letnega dopusta ni koristila, glede na to, da ji je že 31.10.1995 prenehalo delovno razmerje na njeno pobudo. Če ji delovno razmerje ne bi prenehalo, bi koristila letni dopust do konca leta.

Tožena stranka niti ni vedela, da se tožnica po prenehanju delovnega razmerja pri njej ni nikjer zaposlila. Ker pri njej letnega dopusta ni koristila, ji tudi sorazmerni del regresa za letni dopust ne gre.

Pritožba ni utemeljena.

Pravica delavca do izplačila regresa za letni dopust je bila v spornem obdobju vezana na pravico do izrabe letnega dopusta (2. odst. 1. tč. 44. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo - SKPG, Ur.

l. RS, št. 39/93). Glede na določbe 39. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90. 5/91 in 71/93) je prvostopno sodišče pravilno ugotavljalo, da je tožnica pri toženi stranki pridobila pravico le do koriščenja sorazmernega dela letnega dopusta za leto 1995, ker je sicer pravico do dopusta pridobila že pred zaposlitvijo pri toženi stranki pri takratnem delodajalcu T. 2000. Glede na to in ker je sporni regres za letni dopust zapadel v plačilo v času zaposlitve tožnice pri toženi stranki, je prvostopno sodišče tožnici utemeljeno prisodilo iz naslova regresa za letni dopust znesek, ki je sorazmeren deležu letnega dopusta, do koriščenja katerega je tožnica pridobila pravico pri toženi stranki.

Ob gornji ureditvi pridobitve pravice do regresa za letni dopust in ureditvi pravice do koriščenja letnega dopusta v primeru prezaposlitve delavca tekom koledarskega leta samo dejstvo dejanskega koriščenja letnega dopusta ni moglo biti pravno pomembno za odločanje o tožničinem zahtevku.

Glede na povedano in glede na to, da pritožbeno sodišče ob obravnavi pritožbe ni zasledilo drugih napak, zaradi katerih bi bila izpodbijana sodba nezakonita, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.