Jedro

Priposestvovalna doba lahko začne teči šele v trenutku, ko lastnik gospodujoče in služeče nepremičnine ni več ista oseba.

Najkasneje v trenutku vložitve tožbe tožnika nista bila več dobroverna in v posledici nista izpolnila pogoja desetletnega dobrovernega izvrševanja služnosti, ki bi bilo potrebno za (pravo) priposestvovanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov na ugotovitev obstoja služnostne poti ter odločilo, da sta tožeči stranki dolžni povrniti toženim strankam njihove pravdne stroške v višini 608,73 EUR v petnajstih dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Zoper sodbo sta se pritožila tožnika iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navedla sta, da sodišče prve stopnje ni izvedlo nobenega predlaganega dokaza. Pri računanju priposestvovalne dobe je vzelo le obdobje od vknjižbe lastninske pravice tožnikov na parc. št. 631/2 k.o. B.. Odločitev je nepravilna, saj sta tožnika postala lastnika najkasneje v letu 1996, ko je bila sklenjena kupoprodajna pogodba. Pred tem pa sta bila lastnika do leta 1995 pravna prednika tožnikov Š. A. in A. ki sta že imela urejeno pot do svojih zemljišč preko dela parc. št. 631/3 (kar danes predstavlja del parc. št. 631/8) vse k.o. B.. Toženci nikoli niso prerekali dejstva, da so predniki tožencev vse od leta 1986, po nekaterih navedbah pa celo od leta 1983 imeli v izključni uporabi del parc. št. 631/8. Lastnika gospodujočega in služečega zemljišča sta bila pravna prednika Š. zgolj od leta 1995 do 1996, prej je bilo lastniško stanje drugačno, torej so izpolnjeni tudi pogoji nepravega priposestvovanja služnosti. Tožeča stranka priznava tudi, da so pravni predniki dostopali na parcelo današnjih tožnikov nekje med današnjima parcelama 631/6 ter 631/8 k.o. B. – to se je dogajalo le v letih 1986 in prej, zato je bilo izvajanje takšne služnosti že pred vzpostavitvijo lastninske pravice Š.. Od sklenitve dogovora o izgradnji skupne poti v letu 1996 pa do vložitve tožbe je vsekakor minilo več kot 10 let. Toženci so v svojih navedbah tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na del zemljišča parc. št. 631/8 k.o. B. in sicer v širini 175 cm po celotni dolžini tudi pripoznali ter predložili dokazila (skice). Za toženo stranko ta del zemljišča in služnost na tem delu še danes ni sporna, spor je le o vprašanju zemljišča od širine 175 cm po celotni dolžini do zahtevane širine v tej tožbi. Sodišče ne upošteva dejstva, da je bilo v skladu z 52. členom ZTLR način za pridobitev stvarne služnosti tudi sklenitev pravnega posla in dejansko izvrševanje tako dogovorjenega, torej sta tožnika služnost pridobila. Sodišče bi moralo oceniti tudi verodostojnost navedb tožencev predvsem v povezavi z vložitvijo fotografije 1 (vložene na obravnavi dne 19.3.2010), s katero so želeli toženci prevarati tako sodišče, kot tudi tožnika.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča druge stopnje je odločitev sodišča prve stopnje, da zahtevek tožnikov na (tako pravo kot nepravo) priposestvovanje stvarne služnosti ni utemeljen, pravilna.

Sodišče prve stopnje je glede pravega priposestvovanja stvarne služnosti pravilno navedlo, da še ni pretekla zahtevana priposestvovalna doba desetih let (upoštevajoč 269. in 217. člen Stvarnopravnega zakonika, Ur. l. RS, št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ), ne glede na to, ali kot začetek štetja priposestvovalne dobe štejemo trenutek, ko sta tožnika pridobila lastninsko pravico na gospodujoči nepremičnini (po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bilo to dne 10.2.2005 – vpis v zemljiško knjigo), kot tudi, če se šteje, da je prišlo do spremembe lastninske pravice na nepremičninah dne 12.6.1996 (gre za dan sklenitve kupoprodajne pogodbe). Sodišče prve stopnje je sicer zapisalo, da je bila tožba vložena 25.5.2006, vendar je bila po ugotovitvah sodišča druge stopnje (izhajajoč iz list. št. 1) tožba vložena celo prej (dne 5.5.2006) in je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da najkasneje v tem trenutku tožnika nista bila več dobroverna in v posledici nista izpolnila pogoja desetletnega dobrovernega izvrševanja služnosti, ki bi bilo potrebno za (pravo) priposestvovanje.

Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ker sta bila do prodaje nepremičnin pravdnim strankam (tožnikoma sta prodala parc. št. 631/2 k.o. B., tožencem pa 631/3 in 631/5 k.o. B.), prodajalca Š. A. in A. vsak do polovice solastnika tako gospodujočih kot služečih nepremičnin, je priposestvovalna doba lahko začela teči šele v trenutku, ko lastnik gospodujoče in služeče nepremičnine ni bila več ista oseba (nemini res sua servit - 210. SPZ in tretji odstavek 58. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 6/80, v nadaljevanju ZTLR). Kar pa zadeva čas pred tem je sodišče prve stopnje pravilno presojalo navedbe tožnikov v okviru nepravega priposestvovanja služnosti in je pravilno ugotovilo, da tožeči stranki nista izpolnili pogoja dvajsetletnega dejanskega izvrševanja služnosti. Ugotovilo je tudi, da stvarna služnost hoje in vožnje prednikov Š. A. in A. (v konkretni zadevi prodajalcev) ni bila vpisana v zemljiški knjigi, zgolj nekonkretizirane najprej tožbene (predniki so vtoževano služnost izvajali „verjetno 50 let in več“), nato pa še pritožbene navedbe („dogajalo se je v letih 1986 in prej“), pa drugačnih zaključkov tudi sodišču druge stopnje ne omogočajo.

Pritožbene navedbe so torej neutemeljene.

Sodišče druge stopnje se v delu glede dogovora o izgradnji skupne poti, pridružuje s strani sodišča prve stopnje navedenim razlogom. Nadalje ne držijo pritožbene navedbe, da naj bi toženci pripoznali tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na del zemljišča parc. št. 631/8 k.o. B. v širini 175 cm, slednje namreč iz spisovnega gradiva zagotovo ne izhaja, celo nasprotno – toženci so ves čas postopka zahtevku tožnikov nasprotovali. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odgovorilo na navedbe tožnikov glede pridobitve služnosti na podlagi pravnega posla. Kar zadeva izvedene dokaze, je sodišče prve stopnje (kar izhaja iz strani 6 sodbe sodišča prve stopnje) vpogledalo in prebralo listinske dokaze ter navedbe strank in upoštevajoč drugi odstavek 287. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP) ostale dokazne predloge strank zavrnilo, ker je štelo, da je bilo že s tem dejansko stanje pojasnjeno v zadostni meri. Sodišče je svojo odločitev torej ustrezno obrazložilo, pritožnika pa konkretnih očitkov ne navajata. Tudi očitek prevare, ki naj bi se zgodila s predložitvijo fotografije št. 1 na naroku za glavno obravnavo dne 19.3.2010, ni utemeljen, saj že iz samega zapisnika izhaja, da je bilo takoj ugotovljeno in pojasnjeno, da gre za (očitno) fotomontažo slike, ki je bila narejena z namenom, da se prikaže lega lope.

Ker sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od očitanih kršitev postopka, niti kakšne od absolutnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnika s pritožbo nista uspela, sama krijeta stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).