Jedro

Služnostni spori so premoženjskopravni spori, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, izročitev stvari ali izvršitev kakšne druge dajatve. Zato je pravica do revizije kot izrednega pravnega sredstva odvisna od vrednosti spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi (3. odstavek 382. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na ukinitev služnostne pravice poti preko njenih nepremičnin parc. št. 559/2 in 559/4 k.o. S. in toženi stranki naložilo, da mora opustiti vsako poseganje v lastninsko pravico tožeče stranke na navedenih nepremičninah. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v znesku 62.342 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Med razlogi sodbe in vsebino listin oziroma zapisnikov obstaja nasprotje. Dejstvo, da tvori del gospodujočega zemljišča sedaj "brežina" - začasna deponija zemlje -, ne more biti eden od razlogov za ukinitev služnosti. Zaključek, da ima toženec potno zvezo z javnim cestnim omrežjem preko dvorišča novega objekta, ni pravilen. Ekonomske razloge za ustanovitev služnosti pa bi moralo sodišče ugotavljati z razlago vsebine pogodbe, s katero je bila služnost ustanovljena. Reviziji naj se ugodi, sodba sodišča druge stopnje pa tako spremeni, da se tožbeni zahtevek stroškovno zavrne. Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Služnostni spori so premoženjskopravni spori, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, izročitev stvari ali izvršitev kakšne druge dajatve. Zato je pravica do revizije kot izrednega pravnega sredstva odvisna od vrednosti spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi (3. odstavek 382. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Tožeča stranka vrednosti spornega predmeta v tožbi sploh ni navedla, čeprav bi jo morala, če bi si hotela zagotoviti pravico do revizije (2. odstavek 186. člena ZPP). Vrednost spornega predmeta pa v tej pravdni zadevi ni bila določena niti na način, ki je določen v 3. odstavku 40. člena ZPP. Pravdni stranki si tedaj na način, ki je določen v ZPP, v tej pravdni zadevi pravice do revizije nista zagotovili. Na glavni obravnavi dne 5.12.1991 (tedaj ne v tožbi in ne na način, ki je predviden v 3. odstavku 40. člena ZPP), je tožeča stranka navedla, da je "vrednost spornega predmeta zakonsko določena". Kateri zakon je imela v mislih, je ostalo nepojasnjeno. Sicer pa to ni odločilno. Taka opredelitev vrednosti spornega predmeta je bila namreč prepozna (glej 2. odstavek 186. člena in 3. odstavek 40. člena ZPP), poleg tega pa tudi nedoločena. Slednje velja zlasti ob dejstvu, da v ZPP, ki določa, kdaj je revizija dovoljena, ni nikjer navedeno, koliko naj bi zanašala vrednost spornega predmeta v sporih, ki se nanašajo na stvarne služnosti. Če pa je imela tožeča stranka ob navedbi, "da je vrednost spora zakonsko določena" v mislih v času vložitve tožbe veljavni zakon o sodnih taksah, pa si s sklicevanjem na določbe tega zakona pravice do revizije tudi ni mogla zagotoviti. V takrat veljavnem zakonu o sodnih taksah je bilo namreč izrecno določeno, da znaša znesek vrednosti 750 točk v sporih o stvarnih in osebnih služnostih le vrednost zahtevka za plačilo sodne takse 4. točka 22. člena zakona o sodnih taksah, (Uradni list SRS, št. 1/90).

Iz navedenih razlogov revizija tožene stranke ni dovoljena. Nedovoljeno revizijo pa mora revizijsko sodišče zavreči (392. člen ZPP).