Jedro

Tožena stranka bi morala tožnikovo zahtevo za vrnitev razlaščenega zemljišča zavrniti že iz razloga, ker zahtevi ni priložil dokazila, da je ponudil razlastitvenemu upravičencu neuspešno sklenitev sporazuma.

Zemljišče, ki je bilo tožniku razlaščeno, ob izdaji izpodbijane odločbe ni obstajalo več in sicer tako v smislu zemljiškoknjižne opredelitve zemljišča kot tudi v smislu njegove namembnosti in rabe, razlaščenec pa lahko zahteva le vrnitev tiste nepremičnine, ki mu je bila odvzeta.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo tožnika za vračilo leta 1974 razlaščenega zemljišča s parc. št. 182/1 k.o. A. (danes del parc. št. 5002/1 in 5002/2, obe k.o. A.). V obrazložitvi odločbe navaja, da je bila tožniku sporna nepremičnina razlaščena z odločbo z dne 23. 4. 1974. Zahtevo za njeno vračilo utemeljuje s tem, da na nepremičnini ni bila izvedena gradnja bencinskega servisa kot je bilo predvideno v Odloku iz leta 1972 in zato ni bil uresničen razlastitveni namen. Po določbi 111. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) lahko razlaščenec zahteva vrnitev nepremičnin, če razlastitveni upravičenec v roku iz prvega odstavka 102. člena istega zakona ne zagotovi začetka gradnje objekta ali objektov, zaradi katerih je bila razlastitev predlagana. Upravni organ namreč na podlagi 102. člena ZUreP-1 o razlastitvi odloči z odločbo, v kateri se določijo tudi roki, v katerih je razlastitveni upravičenec dolžan pričeti z gradnjo objekta oziroma objektov, zaradi katerih je bila razlastitev predlagana. Med strankami ni sporno, da je bila gradnja na razlaščenem zemljišču v celoti izvedena, kar je razvidno tudi iz katastrskih podatkov. Prvostopenjski organ je po uradni dolžnosti pridobil identifikacijo Območne geodetske uprave Nova Gorica, št. 02110-265/2010-2 z dne 15. 6. 2010, ter vpogledal v elektronsko zemljiško knjigo in kataster. Ugotovil je, da je zemljišče s parc. št. 5002/1 k.o. A. v zemljiški knjigi vknjiženo kot družbena lastnina v uporabi Mestne občine Nova Gorica (v nadaljevanju MONG). Po katastrskih podatkih je pozidano stavbno zemljišče, ki v naravi predstavlja asfaltirano parkirišče za potrebe marketa, s katerim tvori funkcionalno celoto. Zemljišče s parc. št. 5002/2 k.o. A. pa je v zemljiški knjigi vknjiženo kot javno dobro, je pozidano zemljišče in sicer cesta v upravljanju Republike Slovenije, Direkcije za ceste. Na podlagi ugotovljenega prvostopenjski organ zaključuje, da sta zemljišči, ki sta nastali iz razlaščenega zemljišča, pozidani stavbni zemljišči kot objekta gospodarske javne infrastrukture, katerih vračilo ni možno, pri čemer zemljišče, ki je bilo tožniku razlaščeno leta 1974 ne obstaja več. Gradnja na razlaščenem zemljišču je bila tako izvedena in zato ni pravne podlage za njegovo vrnitev tožniku.

Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo, št. 35020-30/2010-3 z dne 9. 2. 2011, zavrnilo. V njej navaja, da je prvostopenjski organ kot pravno podlago odločanja napačno uporabil določbe ZUreP-1, saj bi moral uporabiti določbe Zakona o razlastitvi in o prisilnem prenosu uporabe (v nadaljevanju ZRPPPU), na podlagi katerega je bila izdana odločba Skupščine Občine Nova Gorica, št. 464-39/74-5/Gk z dne 23. 4. 1974, s katero je bila sporna nepremičnina (pri)tožniku razlaščena. Ne glede na navedeno pa je prvostopenjski organ (pri)tožnikovo zahtevo za vrnitev nepremičnine pravilno zavrnil, saj niso izpolnjeni pogoji niti po ZUreP-1 niti po ZRPPPU, kar drugostopenjski organ razlaga v nadaljevanju odločbe.

Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. V njej smiselno ponavlja navedbe, ki jih je podal v upravnem postopku. Predvsem poudarja, da se v tem primeru ni uresničil razlastitveni namen. Odlok je namreč uredil tri ločene gradbene posege (market, bencinski servis in tri stanovanjske hiše), ki so bili ločeno obravnavani tudi pri izdelavi dokumentacije. Dejstvo, da sta nepremičnini (ki sta nastali iz razlaščene nepremičnine) pozidani ne zadošča, saj razlastitveni postopek zahteva identičnost načrtovane in izvršene gradnje (98. člen ZUreP-1). Nadalje navaja, da tedanji zazidalni načrt parkirišča ni določal in da je bilo to zgrajeno šele leta 2000. Po določbi drugega odstavka 22. člena ZRPPPU, ki je veljal v času izdaje razlastitvene odločbe, pa se na zahtevo prejšnjega lastnika razlaščene nepremičnine pravnomočna odločba o razlastitvi odpravi, če razlastitveni upravičenec v dveh letih od pravnomočnosti odločbe ne izvrši glede na naravo objekta obsežnejših del na njej, razen če gre za kompleksno razlastitev. Rok, v katerem bi morali izvesti zazidalni načrt za naselje Branik je bil torej dveletni, v tem roku in tudi ne v naslednjih desetletjih, razlastitveni upravičenec ni začel niti izvršil obsežnejših del na parc. št. 182/1 k.o. A., pač pa so bili zgrajeni le market in predvidene stanovanjske hiše. Nadalje še navaja, da je upravni organ bistveno kršil določbe upravnega postopka s tem, ko ni sledil tožnikovemu dokaznemu predlogu za ogled na kraju samem, ki bi dokazal, da gre v primeru marketa in parkirišča za dve ločeni enoti, ki nista funkcionalno povezani, pri čemer je bil market zgrajen v sedemdesetih letih, parkirišče pa pred nekaj leti. Na podlagi vsega navedenega sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve, in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V pripravljalni vlogi z dne 31. 5. 2011 tožnik navaja, da iz dopisa Upravne enote Nova Gorica z dne 20. 4. 2011, ki ga vlogi prilaga, izhaja, da za parkirišče, ki je bilo zgrajeno namesto bencinskega servisa, ni bilo izdano niti gradbeno niti uporabno dovoljenje.

Tožba je bila vročena prizadeti stranki v tem upravnem sporu MONG. V odgovoru na tožbo smiselno ponavlja navedbe, ki jih je podala tekom upravnega postopka. Navaja, da je v predmetni zadevi šlo za t.i. kompleksno razlastitev po drugem odstavku 22. člena ZRPPPU. Gradnja je bila v celoti izvedena, splošni interes pa je bil tudi ugotovljen in sicer z zazidalnim načrtom Branik, št. 350-4/72 z dne 20. 7. 1972, ki ga je sprejela Skupščina občine Nova Gorica na skupni seji občinskega zbora in zbora delovnih skupnosti. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev upravnih organov o zavrnitvi zahteve tožnika za vračilo razlaščenega zemljišča. Glede na različno stališče upravnih organov prve in druge stopnje v zvezi s pravno podlago te zadeve, sodišče uvodoma navaja, da je treba tožnikovo zahtevo, glede na določbo 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), presoditi po določbah sedaj veljavnega ZUreP-1 in ne po določbah ZRPPPU, ki je veljal v času izdaje odločbe o razlastitvi.

Po določbi prvega odstavka 111. člena ZUreP-1 lahko razlaščenec pri pristojnem upravnem organu zahteva vrnitev nepremičnine, če razlastitveni upravičenec v roku iz prvega odstavka 102. člena tega zakona (to je v roku, ki je določen v odločbi o razlastitvi) ne zagotovi začetka gradnje objekta ali objektov, zaradi katerih je bila razlastitev predlagana. Tožnik v tej zadevi zahteva vrnitev zemljišča s parc. št. 182/1 k.o. A., ki mu je bila razlaščena z odločbo Skupščine Občine Nova Gorica, št. 464-39/74-5/Gk z dne 23. 4. 1974. Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je bila izdana za realizacijo zazidalnega načrta Branik, sprejetega dne 20. 7. 1972, s katerim je bil ugotovljen splošni interes za graditev objektov. Zazidalni načrt je določal namensko izrabo površin, urbanistične pogoje in postopek urbanistične obravnave za gradnjo ter druge urbanistične posege v Braniku, pri čemer je urejal območje med cesto Presarje – Ajdovščina, glavno cesto Nova Gorica – Sežana in med zadružnim domom ter med obstoječimi objekti v Braniku. Zazidalni načrt za naselje Branik je bil sestavljen iz parcialnih zazidalnih načrtov. Med strankami ni sporno, da je bila na tožnikovi nepremičnini, ki je ležala na območju urejanja zazidalnega načrta, predvidena izgradnja bencinskega servisa in da ta v ožjem smislu ni bila realizirana. Prav tako med strankami ni sporno, da zemljišče s parc. št. 182/1 k.o. A. ob izdaji izpodbijane odločbe ni več obstajalo, pač pa sta iz njega nastali dve parceli - del parc. št. 5002/1 in parc. št. 5002/2, obe k.o. A. Na prvi je bilo zgrajeno parkirišče, v zemljiški knjigi pa je vknjižena kot družbena lastnina v uporabi MONG. Na zemljišču s parc. št. 5002/2 pa je cesta, ki je v zemljiški knjigi vknjižena kot javno dobro.

Po določbi drugega odstavka 112. člena ZUreP-1 odloča o vrnitvi razlaščene nepremičnine upravni organ pod pogojem, da se razlaščenec in razlastitveni upravičenec ne sporazumeta o vrnitvi nepremičnine. Ker iz upravnih spisov in sodnega spisa ne izhaja, da je tožnik zahtevi priložil dokazilo, da je neuspešno ponudil razlastitvenemu upravičencu sklenitev sporazuma in tega tekom postopka niti ne zatrjuje, bi morala tožena stranka po presoji sodišča tožnikovo zahtevo zavrniti že iz tega razloga (tako dr. Janez Čebulj v: Zakon o urejanju prostora s komentarjem, str. 607).

Ne glede na navedeno pa sodišče tudi sicer ocenjuje, da niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 111. člena ZUreP-1 za vračilo tožniku razlaščenega zemljišča s parc. št. 182/1 k.o. A. Pri presoji je izhajalo iz namena, ki ga je zakonodajalec zasledoval, ko je predvidel možnost vračila razlaščenih nepremičnin. Razlaščenec tako lahko zahteva le vrnitev tiste nepremičnine, ki mu je bila odvzeta (ob hkratnem izpolnjevanju drugih pogojev). Zemljišče s parc. št. 182/1 k.o. A., ki je bilo tožniku razlaščeno in katerega vrnitev zahteva, ob izdaji izpodbijane odločbe ni obstajalo več in sicer tako v smislu zemljiškoknjižne opredelitve zemljišča kot tudi v smislu njegove namembnosti in rabe. Na enem delu nepremičnine je bila namreč zgrajena cesta, ki je v zemljiški knjigi tudi vpisana kot javno dobro, na večjem delu razlaščenega zemljišča pa je bilo zgrajeno javno parkirišče. Oba objekta sta objekta gospodarske javne infrastrukture. Kljub temu, da na razlaščenem zemljišču ni bil zgrajen bencinski servis, kot je bilo prvotno predvideno, po presoji sodišča v konkretnem primeru ni mogoče zaključiti, da je razlastitveni namen odpadel, da se mu je razlastitveni upravičenec odpovedal ali da ga ni uresničil, saj sta bila oba objekta zgrajena v javnem interesu, čeprav, vsaj v delu, ki se nanaša na parkirišče, po poteku predpisanega roka, vendar pa pred vložitvijo zahteve za vrnitev nepremičnine.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) po tem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je ta pravilna in na zakonu utemeljena ter da so tožbeni ugovori neutemeljeni, vključno z očitano bistveno kršitvijo določb upravnega postopka, saj dejstvo, ali je parkirišče funkcionalno povezano z marketom ali ne, ni pravno pomembno za odločanje v tej zadevi, kot tudi ni pomembno dejstvo ali je bilo za parkirišče izdano lokacijsko oziroma gradbeno dovoljenje, kar tožnik izpostavlja v pripravljalni vlogi.

Ker dejansko stanje, ki je v tej zadevi pravno pomembno in je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med strankama ni sporno in je v konkretnem primeru sodišče presojalo pravilno uporabo materialnega prava, je odločitev na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 sprejelo na seji.

K točki II. izreka: Tožnik je v tožbi predlagal, da sodišče toženi stranki naloži v plačilo njegove stroške postopka. Njegovemu predlogu ni bilo ugodeno na podlagi določbe četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.