Jedro

Investitorja sta izkazala pravico graditi na predmetnem zemljišču. Tožeča stranka sicer ugovarja, da ima na tem zemljišču stvarno služnost pešpoti, vendar ta ugovor ni utemeljen. Za nastanek stvarne služnosti je namreč poleg veljavnega pravnega posla, iz katerega izhaja obveznost ustanoviti služnost, potrebno še zemljiškoknjižno dovolilo in vpis v zemljiško knjigo. Tega pa tožeča stranka niti ne izkazuje niti ne dokazuje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Piran (v nadaljevanju prvostopenjski organ) investitorjema A.A. in B.B. iz C. izdala gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta - dveh podpornih zidov, in sicer podpornega zidu 1 dolžine 17,80 m, širine 0,20 m in višine 1,50 m ter podpornega zidu 2, L oblike, razvite dolžine 30,80 m, širine 0,20 in višine 1,50 m, oba stoječa na zemljišču parc. št. 846/1 k.o. C., pod tam navedenimi pogoji. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je prvostopenjski organ navedel, da sta investitorja pri organu predlagala gradnjo dveh podpornih zidov kot nezahtevnih objektov, glede na Uredbo o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba), zato je presojal dopustnost navedene gradnje na podlagi določila 74c. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Ugotovil je, da predvidena podporna zidova izpolnjujeta pogoje za nezahteven objekt iz 5. točke priloge 2 Uredbe, saj iz podatkov vloge izhaja, da višinska razlika med zemljiščem ne bo višja od 1,5 m. Predvidena gradnja je skladna tudi z 19. členom Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območja planskih celot: Strunjan (1), Fiesa-Pacug (2), Piran (3), Razgled - Moštra - Piranska vrata (4), Portorož (5), Lucija (7), Sočeveljske soline (10), Dragonja (12) in M S E/2 v Občini Piran (v nadaljevanju PUP), ki dopušča gradnjo opornih zidov in določa, da morajo biti le oporni zidovi, ki so visoki nad 1,60 m, izvedeni z zamikom vsaj 30 cm. Investitorja sta si pridobila predpisano soglasje za gradnjo podpornega zidu v varovalnem območju ter izkazala pravico graditi z vknjiženo solastninsko pravico na njuno ime. Ker gre za gradnjo v odmiku manjšem od 3 m od sosednjih zemljiških parcel št. 841/3 in 843, obe k.o. C., je prvostopenjski organ v postopek pritegnil tudi lastnike sosednjih zemljiških parcel in jih seznanil s predvideno gradnjo. Lastnica parc. št. 841/3 k.o. C., to je tožnica, je na zaslišanju dne 26. 6. 2017 podala pripombe, ki se nanašajo na ohranitev obstoječe poti, ki poteka ob parcelni meji investitorjev. Vztrajala je, da se obstoječa pešpot ohrani v enakem obsegu kot do sedaj. Ker pravica dostopa ni vpisana v zemljiško knjigo, je bila pozvana, da izkaže, da ima pravico prehoda po parceli investitorjev, vendar pa obstoja služnostne pravice v njeno korist na delu parcele, kjer je predvidena gradnja, ni izkazala in zato prvostopenjski organ njenega ugovora pri izdaji izpodbijanega dovoljenja ni upošteval. 2. Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo, št. 35108-142/2017-2-KB z dne 8. 9. 2017, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo. V zvezi z ugovorom, da ima tožeča stranka na južnem delu parcele št. 846/1 k.o. C. pravico hoje in da v naravi predstavljata ta del parcele pot, je navedlo, da iz dokazil, ki jih je tožeča stranka predložila upravnemu organu sicer izhaja, da ima dovoljenje za uporabo pešpoti po parceli, vendar pa to ni ustrezno dokazilo o obstoju stvarne pravice na določenem delu parcele, kot to zatrjuje.

3. Tožeča stranka zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja, da pri izdaji gradbenega dovoljenja ni bil upoštevan obstoj pravice služnosti pešpoti na območju predvidene gradnje. Ker ima interes ustrezno zavarovati svoj pravni položaj in obraniti stvarno pravico služnosti na parc. št. 846/1 k.o. C., je pri pristojnem sodišču v Piranu vložila tožbo na ugotovitev te služnosti. Pot se namreč uporablja že več kot 50 let in ji je pravico do prehoda pripoznala tudi nekdanja lastnica parc. št. 846/1 k.o. C. V zadevi zato ne more biti sporno, da je tožeča stranka izpolnila vse pogoje za pridobitev služnosti pešpoti na južnem delu meje parc. št. 846/1 k.o. C. Služnost je obstoječa, se vsakodnevno izvršuje in zato obstaja po samem zakonu, vknjižba te pravice v zemljiško knjigo pa ni potrebna. Investitorja zato nista izkazala pravice graditi na tem delu parcele in je zato izpodbijano gradbeno dovoljenje nezakonito.

4. V nadaljevanju ugovarja še dovoljeni višini predvidenega zidu. Celotna južna meja parc. št. 846/1 k.o. C. leži na od zemlje dvignjenem terenu, v naravi podestu betonsko tlakovane in urejene pešpoti. Gre vsaj za 20 do 25 cm dvignjen teren od zemljine, na katerega nameravata sedaj investitorja postaviti še 1,50 m visoke dodatne podporne zidove, za katere ni videti nobene potrebe. Skupno bo torej višina zidu vsaj 1,75 m od zemljine, tako da ni izpolnjen višinski pogoj za nezahtevni objekt iz 5. točke priloge 2 Uredbe. Nadalje navaja, da obstaja spor med investitorjema in Občino Piran glede zemljišča na začetku pešpoti, v naravi podesta, kjer se začne pešpot, ki jo uporablja tožeča stranka. Upravni organ ni upošteval, da se v vplivnem varovalnem območju predvidene gradnje, ki ni enostavni objekt, nahaja elektro in komunalna infrastruktura, ki bi vsekakor zahtevala ustrezno varovanje v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja. Ker v zadevi niso podani pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahtevni objekt, sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter zavrne izdajo gradbenega dovoljenja, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odprav in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

6. Odgovora na tožbo nista podali niti stranki z interesom - investorja.

K točki I izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po določbi prvega odstavka 74a. člena ZGO-1 je zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta treba priložiti: prikaz lege objekta na zemljišču, tako da je razviden njegov tlorisni položaj in oblika na zemljiškoknjižnem prikazu, z navedbo odmikov objekta od parcelnih mej sosednjih zemljišč; značilne prereze (profile) ter oblikovanje objekta in terena; soglasja pristojnih soglasodajalcev; in dokazilo o pravici graditi.

9. Po določbi prvega odstavka 74c. člena ZGO-1 pristojni upravni organ za gradbene zadeve izda gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta na predpisanem obrazcu, katerega vsebino in obliko določi minister, pristojen za prostorske in gradbene zadeve, če ugotovi: da so izpolnjeni pogoji, določeni v predpisu iz drugega odstavka 8. člena ZGO-1, glede dopustne velikosti objekta, načina rabe objekta in načina gradnje objekta ter drugi pogoji za gradnjo nezahtevnih objektov, da je nameravana gradnja skladna s prostorskim aktom, da so pridobljena vsa predpisana soglasja in da ima investitor pravico graditi. Med nezahtevne objekte po 5. točki priloge 2, ki je sestavni del Uredbe, spada podporni zid, to je konstrukcija med dvema višinama zemljišča, ki preprečuje premik (zdrs) zemljine, pri čemer višinska razlika med zemljiščema znaša do 1,5 m. Pri računanju višine podpornega zidu z ograjo se upošteva le merilo za podporni zid. 10. Tudi po mnenju sodišča predlagana podporna zidova dolžine 17,80 in 30,80 m, oba širine 0,20 m in višine 1,50 m, izpolnjujeta vse navedene pogoje za nezahtevni objekt iz 5. točke priloge 2 Uredbe in sta skladna z Uredbo. Veljavni PUP predvideno gradnjo dopušča, saj se predmetno zemljišče nahaja na stavbnem zemljišču s podrobnejšo namensko rabo - območje stanovanj, na katerem je v skladu z 9. členom PUP predvidena gradnja dopustna, pri čemer PUP za gradnjo nezahtevnih objektov ne predpisuje niti odmika niti soglasja lastnikov sosednjih zemljišč. Glede na to, da se predvideni poseg nahaja v varovalnem pasu javne poti, ki je v upravljanju Občine Piran, sta investitorja za predvideni poseg pridobila soglasje za to pristojnega organa Občinske uprave Občine Piran.

11. V zadevi je sporno, ali sta investitorja izkazala pravico graditi na predmetnem zemljišču. Tožeča stranka namreč ugovarja, da ima na zemljišču, na katerem je predvidena gradnja nezahtevnega objekta, stvarno služnost pešpoti v korist zemljiške parcele 841/1 k.o. C., vendar pa ta ugovor ni utemeljen. Ob upoštevanju 215. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), je za nastanek stvarne služnosti, poleg veljavnega pravnega posla, iz katerega izhaja obveznost ustanoviti služnost, potrebno še zemljiškoknjižno dovolilo in vpis v zemljiško knjigo. Tega pa tožeča stranka niti ne izkazuje niti ne dokazuje. Dokazi, ki jih je tožeča stranka za svojo trditev navajala v postopku izdaje izpodbijane odločbe, namreč po mnenju sodišča ne izkazujejo obstoja stvarne služnosti, kot zmotno meni. Kot izhaja iz sklepa Okrajnega sodišča v Lendavi, št. Dn 240346/2017 z dne 26. 10. 2017, je zaznamba spora zaradi tožbe o ugotovitvi služnosti na sporni parceli začela učinkovati šele 23. 10. 2017. Pred tem služnost na sporni parceli ni bila niti vknjižena niti ni bil zaznamovan morebitni spor o tem. Tožeča stranka zato z navajanjem dejstev in dokazov, ki so obstajali pred izdajo izpodbijane odločbe, ne more uspeti z ugovorom, da je pridobila stvarno pravico na spornem delu nepremičnine. Zgolj zatrjevanje in dokazovanje, da je v preteklosti pridobila pravico do prehoda, namreč še ne zadostuje za ugotovitev, da investitorja nista izkazala pravice graditi na tem delu zemljišča. 12. Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na višino predvidenega nezahtevnega objekta in njegovo lego, predstavljajo tožbeno novoto, ki jo sodišče v skladu z tretjim odstavkom 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne more upoštevati. V upravnem sporu namreč stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta. Tožeča stranka niti ne zatrjuje niti ne dokazuje, da navedenih dejstev in dokazov, ki jih prvič uveljavlja v tožbi, ni mogla navajati v postopku izdaje izpodbijane odločbe.

13. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je odločitev prvostopenjskega organa iz vseh zgoraj navedenih razlogov pravilna in zakonita, tožba pa ni utemeljena in jo je zato sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Sodišče v tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave, saj, glede na stališča sodišča, predlagana nova dejstva in dokazi za odločitev v stvari niso pomembni (3. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), dokazi, ki pa so bili podlaga za odločitev v zadevi, pa so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta (drugi odstavek 51. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

14. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.