Jedro

Ker je bila tožnica ob nastanku brezposelnosti mlajša od 30 let, je že na podlagi zavarovalne dobe, dopolnjene v Sloveniji v trajanju 7 mesecev in 29 dni v zadnjih 12 mesecih, izpolnila pogoje določene v drugem odstavku 59. člena ZUTD, in seštevanje zavarovalnih dob na podlagi 24. člena BBHSZ ni potrebno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 24. 4. 2020 in odločbo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, št. ... z dne 18. 2. 2020 in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. Obenem je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 391,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožnica izpolnjuje pogoje po drugem odstavku 59. člena Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami, v nadaljevanju: ZUTD). Tožnica je namreč državljanka Bosne in Hercegovine, s katero ima Republika Slovenija sklenjen in ratificiran Sporazum (Ur. l. RS, št. 10/08, v nadaljevanju: BBHSZ), v katerem sta državi pogodbenici dogovorili in določili medsebojne odnose na področju socialnega zavarovanja. V skladu s Sporazumom denarno nadomestilo med brezposelnostjo, do katerega je oseba upravičena po pravnih predpisih ene države pogodbenice, ne sme biti zmanjšano, spremenjeno, zamrznjeno, odvzeto ali zaseženo, ker upravičenec prebiva na ozemlju druge države pogodbenice. Državljanom druge države pogodbenice, ki prebivajo v tretji državi, izplačuje prva država pogodbenica pokojnine in druge dajatve pod enakimi pogoji kakor svojim državljanom, ki tam prebivajo. Denarna nadomestila za primer brezposelnosti, pogrebnina in posmrtnina se ne izplačujejo v drugo pogodbenico. Pravice do teh dajatev se uveljavljajo v skladu s tem Sporazumom in pravnimi predpisi pogodbenice, na ozemlju katere so te pravice pridobljene, če ima upravičenec stalno ali začasno prebivališče na ozemlju te pogodbenice. V skladu z 8. členom Ustave Republike Slovenije so mednarodne pogodbe, ki jih sklene Republika Slovenija, nadrejene sprejeti zakonodaji v Republiki Sloveniji, zato se v obravnavanem primeru upošteva pogoj, kot je določen v mednarodnem sporazumu. Tožnica pogojev za dodelitev pravice ne izpolnjuje, saj se upoštevaje 24. člen Sporazuma, zavarovalna doba dopolnjena z obveznim zavarovanjem po zakonodaji ene pogodbenice, upošteva pri uveljavljanju pravic do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti po zakonodaji druge pogodbenice, če je bil brezposelni v državi pogodbenici, v kateri uveljavlja nadomestilo, v zadnjih 18 mesecih pred vložitvijo zahtevka za nadomestilo v delovnem razmerju in obvezno zavarovan za primer brezposelnosti najmanj 9 mesecev, in če pri tem niso kršeni predpisi o zaposlovanju tujcev. Po mnenju tožene stranke Sporazum določa splošni pogoj za priznanje pravice do denarnega nadomestila zavarovancem, državljanom pogodbenic in sicer ne glede na njihovo starost, zaradi česar posebnih določb drugega odstavka 59. člena ZUTD v povezavi z drugim odstavkom 60. člena ZUTD za tujca, državljana BIH, ki nima 9 mesecev zavarovalne dobe v 18 mesecih, v državi, kjer se uveljavlja pravica do nadomestila, ni mogoče uporabiti.

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka nasprotuje pritožbenim navedbam. Meni, da tožnica izpolnjuje pogoje za prejemanje nadomestila za primer brezposelnosti po ZUTD, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Uporaba Sporazuma, katerega namen je v koordinaciji sistemov socialne varnosti med dvema državama iz tega razloga in razloga, ker tožnica ne uveljavlja dodatnega zavarovanja v BIH, sploh ne pride v poštev. Četudi je Sporazum hierarhično nad ZUTD, je slednje v konkretnem primeru povsem nepomembno. Sklicuje se na 7. člen Sporazuma in poudarja, da zaradi načela ohranitve pridobljenih pravic, ki ga Sporazum upošteva, ne sme biti državljan BIH, ki v nekem trenutku dela in živi v Republiki Sloveniji, pred tem pa je delal in živel v BIH, ob nastanku zavarovalnega primera in uveljavljanju pravic iz tega naslova, v slabšem položaju kot državljan Republike Slovenije. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Predmet sodne presoje je dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 24. 4. 2020, s katero je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo vloženo zoper odločbo Zavoda RS za zaposlovanje, št. ... z dne 18. 2. 2020. S slednjo odločbo je zavrnil tožničino zahtevo za priznanje pravic do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, ker tožnica ni dosegla 9 mesecev zavarovalne dobe v zadnjih 18 mesecih pred vložitvijo zahteve, ki ga kot splošni pogoj za priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti določa 24 člen Sporazuma.

7. V obravnavanem primeru je sporno, ali tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti in katero pravno podlago je potrebno uporabiti za odločanje o tej pravici.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da med strankama ni sporno, da je tožnica državljanka BIH, da v BIH ni dopolnila zavarovalne dobe, da je tožnica z zaposlitvijo od 4. 3. 2019 do 29. 8. 2019 pri A. d. o. o. in zaposlitvijo od 12. 11. 2019 do 14. 1. 2020 pri B. d. o. o. v Sloveniji dopolnila 7 mesecev in 29 dni zavarovalne dobe in da je bila ob nastanku brezposelnosti mlajša od 30 let. Nadalje iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožnica zahtevo za priznanje pravice do nadomestila za primer brezposelnosti pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje vložila dne 24. 1. 2020. 9. Pravna podlaga za razsojo zadeve je podana v ZUTD, in sicer v določbi 59. člena in BBHSZ.

10. Pritožba pravilno navaja, da so v skladu z 8. členom Ustave Republike Slovenije mednarodne pogodbe, ki jih sklene Republika Slovenija, nadrejene sprejeti zakonodaji v Republiki Sloveniji. To pomeni, da je Sporazum hierarhično nad ZUTD. Vendar za pritožbeno rešitev zadeve v obravnavanem primeru to ni relevantno.

11. Dvostranski sporazumi o socialnih zavarovanjih so namenjeni zagotavljanju pravic oseb - zavarovancev, ki se gibljejo med državami. Zanje med drugim velja temeljno načelo enakega obravnavanja, določenega v 4. členu Sporazuma in načelo izključne uporabe zakonodaje ene države določeno v 7. členu. Ta določa, da za obvezno zavarovanje zaposlenih oseb in oseb, ki opravljajo samostojno pridobitno dejavnost, veljajo pravni predpisi države pogodbenice, na katere ozemlju se delo oziroma samostojna dejavnost opravlja. Posebej pa je uveljavljeno tudi načelo ohranitve pridobljenih pravic. Po Sporazumu ne sme biti državljan Republike BIH, ki v nekem trenutku dela in živi v Republiki Sloveniji, pred tem pa je delal in živel v Republiki BIH, ob nastanku zavarovalnega primera in uveljavljanju pravic iz tega naslova, v slabšem položaju kot državljan Republike Slovenije, ki ves čas dela in živi v Republiki Sloveniji.

12. V takšnem primeru predstavlja pravno podlago 24. člen BBHSZ, ki ga je že v celoti citiralo sodišče prve stopnje in ga tudi pravilno razlogovalo. Določba 24. člena BBHSZ namreč določa pogoje za upoštevanje tuje zavarovalne dobe oziroma seštevanje zavarovalnih dob pri uveljavljanju pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Po tej določbi se pri uveljavljanju pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo zavarovalni dobi, dopolnjeni v obeh državah pogodbenicah, v Sloveniji in BIH, seštevata, vendar le pod pogojem, da je zavarovanec v državi pogodbenici, v kateri pravico uveljavlja, v zadnjih 12 mesecih pred vložitvijo zahteve za nadomestilo v delovnem razmerju in obvezno zavarovan za primer brezposelnosti najmanj 9 mesecev. S 24. členom BBHSZ sta torej državi pogodbenici določili le pogoje, pod katerimi je dopustno priznavanje pravice do denarnega nadomestila s seštevanjem dob oziroma upoštevanjem dob, dopolnjenih v obeh državah pogodbenicah. To pa ne pomeni, da zavarovanec, ki samo s slovensko zavarovalno dobo izpolnjuje pogoje za priznanje denarnega nadomestila med brezposelnostjo, določene v ZUTD, te pravice ne bi mogel uveljaviti po ZUTD, čeprav je državljan BIH. Glede na 4. člen BBHSZ se pri uporabi zakonodaje ene pogodbenice državljani druge pogodbenice obravnavajo enako kot državljani prve pogodbenice, če ta Sporazum ne določa drugače. 13. Ker BBHSZ ne ureja primera, ko državljan druge pogodbenice izpolni polno gostoto zavarovalne dobe za pridobitev obravnavane pravice po zakonodaji prve pogodbenice, v kateri uveljavlja to pravico, je za odločitev relevantna določba drugega odstavka 59. člena ZUTD, ki za mlajše zavarovance določa milejše pogoje za priznanje pravice. V obravnavanem primeru določba prvega odstavka 59. člena ZUTD za tožnico pri uveljavljanju pravice do nadomestila za primer brezposelnosti ne pride v poštev, pač pa določba drugega odstavka. Ta določa, da se ne glede na prejšnji odstavek brezposelni osebi, mlajši od 30 let, pravico prizna, če je bila pred nastankom brezposelnosti zavarovana najmanj 6 mesecev v zadnjih 24 mesecih.

14. Ker je bila tožnica ob nastanku brezposelnosti mlajša od 30 let, je že na podlagi zavarovalne dobe, dopolnjene v Sloveniji v trajanju 7 mesecev in 29 dni v zadnjih 12 mesecih, izpolnila pogoje določene v drugem odstavku 59. člena ZUTD, in seštevanje zavarovalnih dob na podlagi 24. člena BBHSZ ni potrebno.

15. Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo izpodbijani odločbi za nepravilni in nezakoniti in jih iz tega razloga odpravilo ter zadevo v skladu s 1. alinejo prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) vrnilo v ponovno upravno odločanje, da se ob upoštevanju, da je tožnica z dopolnjeno slovensko zavarovalno dobo v trajanju 7 mesecev in 29 dni v zadnjih 12 mesecih kot oseba, mlajša od 30 let, izpolnila pogoj dopolnjene dobe zavarovanja, da pa je potrebno dodatno ugotoviti, ali so izpolnjeni še drugi pogoji za priznanje pravice in izplačevanje nadomestila. Šele nato bo lahko pristojni organ ponovno odločil o tožničini zahtevi za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, in ga, če so izpolnjeni vsi pogoji, tudi odmeril. Sodišče prve stopnje je skladno s tretjim odstavkom 82. člena ZDSS-1 naložilo toženi stranki, da nov upravni akt izda najkasneje v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe, pri tem pa pravilno posebej izpostavilo, da se denarno nadomestilo za brezposelnost v tujino ne izplačuje.

16. Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je v skladu z določbo 155. člena ZPP tožnici priznalo stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR. Stroški v takšnem znesku predstavljajo 375 točk po Odvetniški tarifi 15/4 in 2 % materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT, to je 7,5 točke oziroma skupaj 382,5 točke, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) znaša 229,50 EUR. Ker so pooblaščenci tožnice zavezanci za DDV, je sodišče na skupni znesek v višini 229,50 EUR priznalo še 22 % DDV, to je 50,49 EUR, skupno torej 279,99 EUR. Stroške za odgovor na pritožbo v takšni višini je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo toženi stranki, da jih plača v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.