Jedro

Pri izpolnjevanju pravice do izjavljanja je potrebno pri vrnitvi v prejšnje stanje tehtati tudi ustavno pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave RS).

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo toženkin predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi izostanka (zamude) iz naroka za glavno obravnavo, opravljeno dne 19.11.2008. 2.

Proti navedenemu sklepu je pritožbo vložila tožena stranka zaradi „vseh pritožbenih razlogov“. V pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče zmotno presodilo, da toženka ni izkazala opravičljivega vzroka za zamudo naroka. Z zavrnitvijo zahteve za vrnitev v prejšnje stanje je prvostopno sodišče tudi kršilo toženkino pravico do izjave. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje, podrejeno pa predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, „da se pritožbi v celoti ugodi, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pravdnega postopka“.

3.

Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev prvostopnega sklepa.

4.

Pritožba je bila pritožbenemu sodišču predložena v pristojno odločanje dne 26.6.2009. 5.

Pritožba ni utemeljena.

6.

Tožena stranka je dne 17.2.2009 podala predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude naroka glavne obravnave, izvedene dne 19.11.2008. V predlogu navaja, da se glavne obravnave dne 19.11.2008 zaradi bolezni ni mogla udeležiti. Po določbi prvega odstavka 116. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D je vrnitev v prejšnje stanje mogoča le za primere, ko stranka narok ali rok zamudi iz upravičenega vzroka. Dokazno breme o upravičenosti razlogov za zamudo je na stranki, ki predlaga vrnitev v prejšnje stanje. Tožena stranka ni v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in tudi ne v obravnavani pritožbi predložila prav nobenega dokaza o zatrjevani bolezni toženke. Takega dokaza tudi ni priložila k vlogi za preložitev naroka (vloga z dne 17.11.2008), v kateri toženka predlaga preložitev glavne obravnave zaradi bolezni – operacije. Tožena stranka tako z ustreznimi listinami v nobeni fazi postopka (tudi v pritožbenem postopku se kot izjema v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP-D dovoljujejo novi dokazi) ni izkazala obstoja zatrjevane bolezni in tako tudi ne, da je bila bolezen (v kolikor je sploh obstajala) huda in nenadna. Prvostopno sodišče je tako pravilno predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo že iz razloga, ker ta ni izkazala upravičenih razlogov za vrnitev v prejšnje stanje, kot to določa prvi odstavek 116. člena ZPP-D. Nasprotna pritožbena izvajanja, da je toženka že s sklicevanjem na svojo bolezen izkazala obstoj upravičenega vzroka za vrnitev v prejšnje stanje.

7.

Prvostopno sodišče bi sicer praviloma moralo prvotno predlog tožeče stranke obravnavati kot nepopolno vlogo (prvi odstavek 108. člena ZPP-D) z opozorilom na povezanost trditvenega in dokaznega bremena, na kar opozarja pritožba. Navedena opustitev pa v obravnavanem primeru ne predstavlja relativne bistvene kršitve določb postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP-D), ker tožena stranka takega dokaza (dokaz o bolezni oziroma operativnem posegu) tudi v pritožbenem postopku, v katerem je zastopana po pooblaščeni odvetniški družbi, ni predložila. V danem primeru bi se lahko namreč dokaz o bolezni – operativnem posegu predlagal in predložil tudi v pritožbenem postopku v skladu z določbo prvega odstavka 337. člena ZPP-D, ker se zdravniška dokumentacija v praksi lahko pridobi kar znaten čas po opravljenem zdravstvenem posegu oziroma opravljenem zdravljenju.

8.

V zvezi s pritožbenimi izvajanji do kršitve pravice do izjave toženke (načelo kontradiktornosti, pravica do obravnavanja) v sodnem postopku pa pritožbeno sodišče prvotno pripominja, da se z institutom vrnitve v prejšnje stanje izpolnjuje pravica do izjavljanja, določena v 22. členu Ustave RS. Pri izpolnjevanju pravice do izjavljanja pa je potrebno pri vrnitvi v prejšnje stanje tehtati tudi ustavno pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) nasprotne stranke. Pri utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje je tako potrebno presojati, ali je stranka zaradi zamude naroka občutneje prikrajšana za uveljavljanje svojih pravic. V obravnavanem primeru tudi taka presoja narekuje zavrnitev predloga. Toženka je izostala iz naroka, na katerega je bila vabljena k zaslišanju stranke in na katerem je bila nato izdana sodba glede na stanje pravdne zadeve (peti odstavek 282. člena ZPP-D), pri čemer so bile predhodno izvedene že tri glavne obravnave, na katere je redno pristopal takratni pooblaščenec toženke. Toženka vabljena k zaslišanju stranke pa na nobeno glavno obravnavo ni pristopila. Toženi stranki je tekom pravde tudi bilo vročeno izvedensko mnenje izvedenca gradbene stroke (dokaz z izvedencem je ključen dokaz v tej zadevi), kateremu pa tožena stranka ni oporekala. Glede na tako postopanje in pravdanje tožene stranke toženka zaradi izvedbe naroka brez njene prisotnosti ni bila prikrajšana za učinkovito sodno varstvo svojih pravic. To pa zlasti ob dejstvu, da je bila toženka na prav vse naroke k zaslišanju stranke pravilno vabljena (261. člen ZPP-D). Podala pa je opravičilo s predlogom za preložitev le zadnjega naroka zaradi bolezni, česar pa ni z ničemer (tudi v kasnejših vlogah) izkazala. Skratka, pritožbeno sodišče zaključuje, da toženka tudi v primeru upravičene zamude (povedano je že, da toženka upravičene zamude na naroku za glavno obravnavo ni izkazala – točka 6 tega sklepa) v predmetnem sodnem postopku ni bila prikrajšana za učinkovito varstvo svojih pravic.

9.

V zvezi s pritožbenimi izvajanji o pravilnosti oziroma nepravilnosti vročitve sodbe toženi stranki pritožbeno sodišče le dodaja, da je predmet presoje v tej zadevi zamuda naroka (izostanek toženke na glavni obravnavi z dne 19.11.2008), ne pa zamuda prekluzivnega pritožbenega roka proti prvostopni sodbi. Sicer pa morebitna nepravilna vročitev sodne odločbe stranki ni razlog za vrnitev v prejšnje stanje, temveč je ta lahko le razlog za pravna sredstva, ki so stranki na voljo zaradi napačne vročitve in s tem povezane kršitve pravice do sodelovanja v sodnem postopku (pravica do obravnavanja).

10.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v skladu s prvim odstavkom 366. člena v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP-D ni ugotovilo uradoma upoštevne kršitve določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (2. točka 365. člena ZPP-D).

11.

Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila. Tožeča stranka pa v odgovoru na pritožbo ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve in zato krije sama svoje pritožbene stroške.