Jedro

Presoja o tem, kdaj je prišlo do prehoda koristi v primeru vlaganj, je odvisna tudi od razlogov za nastanek prikrajšanja oziroma od tega, kdaj se je izjalovilo pričakovanje, zaradi katerega so bila vlaganja izvedena. Gre za primere, ko nekdo nekaj stori ali da v pričakovanju nasprotne izpolnitve, ki je izostala, ali zaradi izpolnitve nekega cilja, ki se ni uresničil.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II/2. in II/3. točka izreka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje: (I) sklenilo, da se umik tožbe, podan na naroku dne 5. 9. 2012, v delu, ki se nanaša na parc. št. 3683/2, k. o. X., vzame na znanje in se v tem delu postopek ustavi; (II/1) zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ki se je glasil na ugotovitev, da je tožnik solastnik nepremičnine parc. št. 3884/1, k. o. X., v deležu do 7/10 od celote, kar je toženka dolžna priznati, ter da je zato toženka dolžna tožniku izstaviti za vpis v zemljiško knjigo primerno listino, na podlagi katere se bo tožnik pri tej nepremičnini vpisal kot solastnik v deležu do 7/10 od celote, sicer bo to listino nadomestila sodba ter da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti vse pravdne stroške; (II/2) zavrnilo podredni tožbeni zahtevek na izplačilo 173.675,50 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi; (II/3) odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 3.984,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper II/2. in II/3. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa zadrži za končno odločbo. V obravnavani zadevi je prišlo na podlagi tožnikovih vlaganj do povečanja vrednosti nepremičnine parc. št. 3844/1, k. o. X., ki je v solasti obeh pravdnih strank. Povečana vrednost je zato prirasla sorazmerno v dobro obeh pravdnih strank. V takih primerih je vlagatelj upravičen do obogatitvenega zahtevka nasproti obogatenemu solastniku, po določilih Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), Stvarnopravnega zakonika (SPZ), Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in Obligacijskega zakonika (OZ). V obravnavanem primeru je tožnik zatrjeval in izpovedoval, da je vršil vlaganja v sporno nepremičnino, v pričakovanju, da bo po toženkini smrti celotna nepremičnina pripadla njemu. To ugotavlja tudi sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Vendar je pri odločanju o njegovem podrejenem denarnem zahtevku spregledalo, da se je to njegovo pričakovanje izjalovilo s 3. 2. 2010, ko se je toženka s podpisom pogodbe o dosmrtnem preživljanju zavezala, da bo celoten svoj solastniški delež na prej navedeni nepremičnini prenesla na tožnikovo sestro S. B. Od tedaj dalje je bil tožnik lahko prepričan, da zgoraj navedena nepremičnina nikoli ne bo v celoti njegova. Zato je zmotno stališče sodišča, da njegova terjatev iz naslova vlaganj v toženkin solastniški delež na tej nepremičnini še ni dospela. Toženkina obveznost povrnitve obogatitve na račun tožnikovih vlaganj je nastopila že v letu 2010. Odkar toženka ne more več razpolagati s svojim solastninskim deležem, je dejansko nekdanja ekonomska skupnost pravdnih strank razpadla in je tudi iz tega razloga zanjo nastopila obveznost vrnitve, podobno kot v VSL zadevah I Cp 265/2001, I Cp 274/2004, II Cp 4129/2009, I Cp 1098/2010 ter v zadevi VS RS II Ips 341/2008. Dejstvo, da tožnik s svojo družino še vedno prebiva v stanovanjski hiši na prej omenjeni nepremičnini, ni odločilno. Toženka ni nikoli zatrjevala, da tožnik s svojo družino uporablja več solastne nepremičnine, kot mu gre glede na njegov solastniški delež, temveč, da vsa vlaganja uživa sam. Takšen zaključek pa ob dejstvu nerazdeljene solastne nepremičnine preprosto ne more vzdržati. Povečana vrednost nepremičnine je nujno priraščala sorazmerno v korist obeh pravdnih strank, tožnik pa od toženke ne zahteva koristi, ki jo ima sam od svojih vlaganj, temveč le tisto korist, ki na račun njegovih vlaganj odpade na njen solastniški delež.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek za povračilo vlaganj v nepremičnino parc. št. 3844/1, k. o. X., ki je v solasti pravdnih strank, z obrazložitvijo, da terjatev tožnika v trenutku sojenja še ni dospela, saj tožnik in njegova družina še vedno bivajo v sporni nepremičnini, še vedno uporabljajo vse njene dele, objekte, ki so prizidani ali na novo dozidani, kot tudi okolico hiše, pri čemer se tožnikova uporaba solastne stvari, vsaj na prvo roko sodeč, razteza preko njegovega solastninskega deleža. Iz povzetega izhaja, da zaključek sodišča prve stopnje o nedospelosti vtoževane terjatve temelji na materialnopravnem stališču, da je za presojo zapadlosti terjatve na povračilo vlaganj enega od solastnikov v solastno nepremičnino od drugega solastnika pomembno zgolj to, ali in v kakšnem obsegu uporablja solastno nepremičnino tisti solastnik, ki je vanjo vlagal, s čimer pa se pritožbeno sodišče ne strinja. Iz sodne prakse, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, sicer izhaja, da pride do prehoda koristi zaradi vlaganj in posledičnega nastanka (dospelosti) terjatve iz naslova neupravičene obogatitve šele takrat, ko graditelj (vlagatelj) izgubi posest nad stvarjo (oziroma njenim delom) in jo pridobi lastnik. Vendar navedeno stališče velja le za primere, ko vlagatelj ni lastnik (oziroma solastnik) nepremičnine, v katero vlaga, oziroma je njen lastnik nekdo tretji, ter nepremičnino oziroma dele nepremičnine, v katerih so bila izvršena vlaganja, koristi zgolj vlagatelj. V konkretnem primeru pa ne gre za tako dejansko situacijo, saj je tožnik, kot izhaja iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje, solastnik nepremičnine, v katero je vlagal, poleg tega pa nepremičnino v določenem obsegu uporablja poleg tožnika tudi toženka. V takem primeru je z vidika zapadlosti terjatve iz naslova vlaganj po mnenju pritožbenega sodišča pravno relevantno, ali je solastnik vlagal v celotno solastno nepremičnino ali le v njene posamezne dele (1), kot tudi, ali nepremičnino oziroma posamezne dele, v katerih so bila izvršena vlaganja, uporablja zgolj solastnik, ki je izvršil vlaganja, ali tudi drugi solastnik. V primeru, ko vsi solastniki izvršujejo posest na solastni stvari oziroma na tistih njenih delih, v katerih so bila izvršena vlaganja, namreč pride do prehoda koristi v dejanskem smislu na ostale solastnike že v trenutku izvedbe vlaganj. Drugače je v primeru, ko nepremičnino oziroma tiste njene dele, v katerih so bila izvršena vlaganja, uporablja zgolj solastnik, ki je izvedel vlaganja, saj v takem primeru v trenutku izvedbe vlaganj (še) ni moč govoriti o obogatitvi ostalih solastnikov zaradi vlaganj v solastno stvar. V tem primeru pride do obogatitve šele, ko začnejo uporabljati nepremičnino oziroma tiste njene dele, v katere je bilo vlagano, tudi ostali solastniki (2).

6. Od teh pravil so možne tudi izjeme. Tako v primeru, ko solastno nepremičnino oziroma tiste njene dele, v katerih so bila izvršena vlaganja, uporabljata oba solastnika, ni vedno odločilen trenutek, ko so bila vlaganja zaključena, ampak je v skladu z ustaljenim stališčem sodne prakse presoja o tem, kdaj je prišlo do prehoda koristi, odvisna tudi od razlogov za nastanek prikrajšanja oziroma od tega, kdaj se je izjalovilo pričakovanje, zaradi katerega so bila vlaganja izvedena. Gre za primere, ko nekdo nekaj stori ali da v pričakovanju nasprotne izpolnitve, ki je izostala, ali zaradi izpolnitve nekega cilja, ki se ni uresničil (3). Navedeno stališče temelji na določbi tretjega odstavka 190. člena OZ, iz katere izhaja, da zahtevki iz naslova neupravičene obogatitve nastanejo tudi v primerih, ko nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila (4). V tej luči je treba presojati tudi zapadlost vtoževane terjatve, kot pravilno opozarja tožeča stranka v pritožbi, saj iz njene trditvene podlage izhaja, da je tožnik vlagal v sporno nepremičnino, ker mu je mati (toženka) obljubila, da bo nepremičnina po njeni smrti v celoti njegova. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje sicer ni trdil, zakaj oziroma kdaj se je njegovo pričakovanje izjalovilo, temveč je to navedel šele v pritožbi (pojasnil je, da se je njegovo pričakovanje izjalovilo 3. 2. 2010, ko se je toženka s podpisom pogodbe o dosmrtnem preživljanju SV-43/10 zavezala, da bo prenesla celoten svoj solastniški delež na sporni nepremičnini na tožnikovo sestro). Vendar, ker bi ga moralo sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) opozoriti na zgoraj predstavljeno pravno kvalifikacijo z vidika katere je pomembno, kdaj je prišlo do izjalovitve pričakovanja, zaradi katerega je tožnik vlagal v solastno nepremičnino, in ga spodbuditi, da navede manjkajoča dejstva, česar zaradi napačnega materialnopravnega stališča ni storilo, so navedene trditve dovoljena pritožbena novota (337. člen ZPP).

7. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II/2. točka izreka) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je ocenilo, da samo ne bi moglo odločati na podlagi pritožbene obravnave, saj je ostal neugotovljen cel sklop pravno pomembnih dejstev (5). S pritožbeno obravnavo bi pritožbeno sodišče onemogočilo presojo samostojne in sklenjene pravne celote na obeh sodnih stopnjah in bi s tem poseglo v ustavno zagotovljeno pravico strank do pritožbe (33. člen Ustave RS). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ugotavljati tudi zgoraj navedena dejstva, ki jih v prvem sojenju zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo, pri čemer bo moralo v primeru, da bo ugotovilo, da je terjatev na povračilo vlaganj zapadla le glede določenih vlaganj, tožnika spodbuditi, da dopolni trditveno podlago tako, da bo za vsako vlaganje posebej mogoče ugotoviti višino prikrajšanja tožnika oziroma obogatitve toženke.

8. V posledici delne razveljavitve odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških, nastalih v postopku pred sodiščem prve stopnje.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP.

(1) V konkretnem primeru so bila zatrjevana vlaganja v solastno nepremičnino kot celoto (v streho, fasado,...) in v njene posamezne dele (v mansardo, garažo,...).

(2) Trenutka dospelosti v primeru vlaganj v solastno stvar ni mogoče vezati na izgubo posesti, saj ima solastnik pravico imeti stvar v posesti (prvi odstavek 66. člena SPZ).

(3) Primerjaj sodbi VS RS II Ips 21/2005 z dne 1. 6. 2006 in VS RS II Ips 34/2013 z dne 9. 5 . 2013 ter VSL sklep II Cp 1842/2013 z dne 4. 12. 2013. (4) Enako določbo je vseboval ZOR v četrtem odstavku 210. člena.

(5) Poleg dejstev, ki so pomembna z vidika zapadlosti terjatve, bo treba v primeru ugotovitve, da je terjatev v celoti ali delno zapadla, ugotoviti še ostala dejstva, potrebna za odločitev o obstoju predpostavk zahtevka na povračilo vlaganj (npr. višino obogatitve oziroma prikrajšanja).