Jedro

Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo prekiniti predmetni postopek za čas do izdaje odločbe ZPIZ o tožnikovi delazmožnosti. Taka odločba ZPIZ namreč ne vpliva na tožnikov položaj oziroma na pravice in obveznosti za nazaj, kar je razvidno tudi iz odločbe ZPIZ z dne 19. 10. 2016, ki jo je tožena stranka posredovala sodišču. S to odločbo je bil tožnik razvrščen v II. kategorijo invalidnosti in ima pravico do invalidske pokojnine od 1. 9. 2016 dalje. Tožba v predmetnem postopku, s katero tožnik zahteva ugotovitev, da je bila ponujena pogodba o zaposlitvi neustrezna glede na njegovo preostalo delovno zmožnost in posledično ugotovitev nezakonitosti podane odpovedi s ponudbo nove, pa je bila vložena že 9. 4. 2015. Možnost vložitve tožbe za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitve določa tretji odstavek 200. člena ZDR-1, kar pomeni, da se pravni interes v konkretnem primeru predpostavlja (drugi odstavek 181. člena ZPP).

Vrhovno sodišče RS je v podobnih primerih v sporih glede zakonitosti redne odpovedi iz poslovnega razloga že pojasnilo, da ne gre za zmotno uporabo materialnega prava, če sodišče ugodi reintegracijskemu zahtevku in strankama v sporu prepusti, da po vrnitvi delavca na delo sami rešujeta vprašanja v zvezi z nadaljnjo zaposlitvijo delavca pri delodajalcu. Kot izhaja iz odločbe ZPIZ z dne 21. 9. 2016, ima tožnik od 1. 9. 2016 dalje pravico do invalidske pokojnine (ki se izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja). Zato bodo pri izvršitvi izpodbijane prvostopenjske sodbe odpadla vsa tovrstna vprašanja glede nadaljnje zaposlitve tožnika pri toženi stranki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožene stranke za prekinitev postopka do zaključka postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja pred Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (I. točka izreka). Razsodilo je, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe z dne 17. 2. 2015, ki je bila tožniku podana 12. 3. 2015, nezakonita in se razveljavi (II. točka izreka) in da se razveljavi pogodba o zaposlitvi št. ... ter ponovno stopi v veljavo pogodba o zaposlitvi št. ..., ki sta jo stranki podpisali 11. 2. 2014 (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožniku povrniti stroške postopka v višini 528,31 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo in sklep se tožena stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da bi bilo predmetni postopek treba prekiniti do ugotovitve, ali je tožnik sploh še delazmožen. Če je tožnik dela nezmožen in bo invalidsko upokojen, bo izgubil pravni interes za ta pravdni postopek. Gre za predhodno vprašanje, zato je sklep sodišča, da se predlog tožene stranke za prekinitev postopka zavrne, nezakonit. Tožnikove navedbe glede posredovane delovne dokumentacije na ZPIZ je prerekala že v odgovoru na tožbo, zato je neutemeljen očitek sodišča v 9. točki obrazložitve sodbe, da ni prerekala navedb tožnika glede posredovane delovne dokumentacije na ZPIZ z dne 12. 12. 2014 v zvezi z dopolnilnim mnenjem dne 23. 1. 2015. Niso utemeljene navedbe o opuščanju podatkov glede finega prijema. Izvedenka je pri uporabi svojega izvedeniškega mnenja prekoračila sklep prvostopenjskega sodišča, s katerim je bilo naloženo, da pregleda spis in dokumentacijo v spisu. Izvedenka je uporabila razpoložljivo dokumentacijo v sodnem spisu, upravnem spisu, zdravstveni karton osebne zdravnice in izvršila klinični pregled tožnika. Pravdne stranke in sodišče niso bili seznanjeni z dokumentacijo, ki jo je uporabila izvedenka, zato je njeno mnenje neverodostojno in sodišče nanj ne bi smelo opreti svoje odločitve. Kršilo je določbe 244. člena ZPP v zvezi z 213. in 8. členom ZPP. Podano je tudi nasprotje o odločilnih dejstvih z vsebino listin, ki se nahajajo v spisu oz. jih v njem sploh ni. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe 91. člena ZDR-1 in 40. člena ZZRZI. Izvedenka ni odgovorila na pripombe tožene stranke na izvedensko mnenje glede podanih omejitev. Zaključek o tem, da je delo referenta naročnine dopustno z omejitvami, je neverodostojen, sodišče pa je napačno zaključilo, da to delovno mesto ni primerno. Uporabiti je namreč treba celotno izvedeniško mnenje. Sodišče ni upoštevalo dopolnilnega mnenja ZPIZ z dne 23. 1. 2015 in dokumentacije, ki so jo pripravile strokovne osebe za toženo stranko, prav tako ni upoštevalo izpovedi prič glede narave dejanskega dela in potrebne ročne spretnosti. Da tožnik uporablja mobilni telefon, je bila tožena stranka seznanjena po zaključku postopka na prvi stopnji. Priči A.A. in B.B. sta pojasnili, da je tožnik pri svojem delu, ki predstavlja 20 % tistega, kar delajo ostali zaposleni, vezan le na telefon brez oprijemov in ročnih spretnosti. Sodišče ni imenovalo novega izvedenca in ni zaslišalo ing. C.C., dr. D.D. ter E.E. glede priprave dokumentacije in dejanskega opravljanja dela tožnika. Pri izvedeniškem mnenju dr. F.F. ni šlo le za nestrinjanje z zaključki iz tega mnenja, ampak gre za ugotovitve, ki so same s seboj v nasprotju glede na zaključke na strani 23 tega mnenja. Nelogičen je zaključek sodišča v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da dejstvo, da tožnik ne hodi na teren, logično pomeni, da sedaj dela več s prsti, ker opravlja le še pisarniško delo. Tožnik namreč po ugotovitvah izvedenke sploh ne more hoditi oz. delati na terenu, saj ne sme počepniti, ker mora uporabljati občasno le hojo po ravnem in ne sme imeti stika z lokalnimi vibracijami. Tožnik ne opravlja klasičnega pisarniškega dela. Pri delu, na katerega je bil reintegriran s sodbo sodišča prve stopnje, je opravljal ravno delo s prsti in finimi prijemi, kar je nerazumljivo. Taka vsebina dela je v nasprotju z tožnikovo delazmožnostjo, kar izhaja tudi iz izpovedi B.B.. Navaja, da dela po pogodbi o zaposlitvi z dne 11. 2. 2014 ni. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da za to delo ni bila potrebna natančnost oziroma spretnost rok, saj je sodišče hkrati opisalo naloge tega delovnega mesta, ki zahtevajo ravno to (npr. kontrola števila izvodov časopisov, izvajanje ankete in evidence naročnikov). Ta dela pri toženi stranki ne obstajajo več, ker je delo reorganizirala zaradi preostanka delovne zmožnosti tožnika. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno navedlo, da je tožena stranka izbrala dokumentacijo in jo predložila ZPIZ, saj je bila dokumentacija pripravljena s strani usposobljenih oseb, ki jih sodišče ni zaslišalo. Tožena stranka ni odgovorna za to, da ZPIZ pri izdaji dopolnilnega mnenja ni imel na razpolago vse tožnikove zdravstvene dokumentacije. Izvedenka je to dokumentacijo uporabila, čeprav se ne nahaja v sodnem spisu. Nesklepčen in neizvršljiv je tudi tožbeni zahtevek v III. točki izreka, ker se pogodba o zaposlitvi št. ... ne more razveljaviti. Lahko bi se razvezala skladno z 91. členom ZDR-1, a je sodišče vezano na tožbeni zahtevek stranke. Razveljavitev pogodbe je drug pravni institut, ki ga ZDR-1 ne določa in ne dopušča, zato bi sodišče prve stopnje ta del zahtevka moralo zavrniti. Izrek v II. točki je ugotovitveni, za katerega niso izpolnjeni pogoji po 181. členu ZPP, izrek pod točko III. pa je nezakonit dajatveni zahtevek. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in sklep ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje oziroma podredno, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ta postopek prekine, izpodbijano sodbo pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe, s katerimi tožnik smiselno zatrjuje kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma kršitev pravice do izjave oziroma načela kontradiktornosti, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo z zavrnitvijo dokaznih predlogov za postavitev novega izvedenca in za zaslišanje C.C., D.D. in E.E.. Pravica do enakega varstva oziroma pravica do izjave, ki je varovana v 22. členu Ustave RS, vključuje tudi pravico, da je stranki zagotovljena možnost sodelovanja v dokaznem postopku ter možnost, da se izjavi o rezultatih dokazovanja, iz pravice do enakega varstva pravic pa načelno izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov. Vendar pa strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče je dolžno izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Dokazi niso pomembni za odločitev, če je dejansko stanje v zadevi že dovolj raziskano, oziroma če glede na materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti, niso pomembni, ker na končno odločitev ne morejo vplivati, tudi če potrdijo navedbe, v zvezi s katerimi so bili predlagani. Sodišče torej lahko zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno, ali je že dokazano. Zavrnitev dokaznega predloga mora obrazložiti bodisi v sklepu o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) ali pa v obrazložitvi končne odločbe, tako da pojasni razloge nepotrebnosti, nerelevantnosti oziroma neprimernosti predlaganega dokaza, tako da je stranki dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga (takšna stališča so bila zavzeta v številnih odločbah Vrhovnega sodišča RS, npr. v zadevah opr. št. II Ips 69/2015, VIII Ips 144/2013...). Sodišče prve stopnje je razloge za zavrnitev dokaznih predlogov, ki jih tožnik izpostavlja v pritožbi, obrazložilo v 3. točki izpodbijane sodbe in sklepa. Zaslišanje C.C., D.D. in E.E. je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, saj je razpolagalo z dokumenti, ki so jih o svojih ugotovitvah izdelale navedene priče, in se pod dokumente tudi podpisale. Pritožbeno sodišče zato, enako kot sodišče prve stopnje, ocenjuje, da zaslišanje teh prič ni bilo potrebno.

6. Tudi dokazni predlog za postavitev novega izvedenca s področja medicine, dela in športa je prvostopenjsko sodišče zavrnilo iz utemeljenih razlogov. Pravilno je presodilo, da so relevantna dejstva ugotovljena oziroma dokazana že z izvedenskim mnenjem izvedenke dr. F.F., zgolj nestrinjanje tožene stranke z njenim mnenjem pa ni razlog za imenovanje novega izvedenca. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ni obstajal niti kakšen drug razlog iz 254. člena ZPP za postavitev novega izvedenca.

7. Kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma kršitev pravice do izjave oziroma načela kontradiktornosti uveljavlja pritožba tudi z navedbo, da pravdne stranke in sodišče niso bili seznanjeni z (vso) dokumentacijo, ki jo je uporabila izvedenka. Pritožba v zvezi s tem še navaja, da je izvedenka dr. F.F. prekoračila sklep prvostopenjskega sodišča, opr. št. I Pd 405/2015 z dne 19. 2. 2016, s katerim je bila imenovana in ji je bilo naloženo, naj pregleda spis in celotno dokumentacijo v spisu, naj pregleda tožnika in nato vestno in skladno s pravili znanosti in stroke odgovori na postavljeno vprašanje. Tožena stranka to (domnevno) kršitev določb pravdnega postopka prvič uveljavlja šele v pritožbi, kar glede na določbo 286.b člena ZPP ni pravočasno. Tožena stranka bi namreč to kršitev lahko uveljavljala že po prejemu izvedenskega mnenja v pripravljalni vlogi, v kateri je podala pripombe nanj, najkasneje pa na naroku, dne 28. 6. 2016, a tega ni storila. Čeprav je izvedenka vpogledala v upravni spis in zdravstveni karton osebne zdravnice, ki v sklepu prvostopenjskega sodišča, opr. št. I Pd 405/2015 z dne 19. 2. 2016, nista bila izrecno navedena, pa ne gre za relativno bistveno kršitev postopka v smislu prvega odstavka 339. člena ZPP, saj vse bistvene ugotovitve izvedenke temeljijo na podatkih oziroma dokumentaciji iz spisa. Izvedenka je namreč svoje mnenje oprla na ugotovitev, da je za delovno mesto referent naročnine potrebna ročna spretnost in spretnost prstov rok, kar izhaja že iz dokumentacije, ki je v (sodnem) spisu in jo je v izpodbijano sodbo povzelo tudi sodišče prve stopnje, ter na ugotovitev, da to delovno mesto za tožnika ni ustrezno glede na njegove zdravstvene omejitve, ki jih je izvedenka lahko ugotovila ob kliničnem pregledu tožnika. Glede na navedeno dokumentacija iz upravnega spisa in zdravstvenega kartona, ki je ni v sodnem spisu, za odločitev ni bila bistvena, zato je zmotno pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti svoje odločitve na izvedensko mnenje.

8. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka bi namreč v pritožbi morala določno navesti, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ker tega ni storila in to kršitev uveljavlja le pavšalno, pritožbeni preizkus uveljavljane protispisnosti ni mogoč.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev v celoti pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) pa dodaja:

10. V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove z dne 12. 3. 2015, ki jo je tožena stranka tožniku podala v skladu 91. členom Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1). Tožena stranka je zaradi racionalizacije poslovanja ukinila (dotedanje tožnikovo) delovno mesto referent trženja, zaradi česar je vsem delavcem na tem delovnem mestu prenehalo delovno razmerje, razen tožniku, ki je delovni invalid. Tožena stranka je namreč prejela negativno mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je ponujeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto referent naročnine podpisal 3. 4. 2015. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, med strankama ni (več) sporen obstoj poslovnega razloga pri toženi stranki, predmet spora je le, ali ponujena pogodba o zaposlitvi ustreza tožnikovi preostali delovni zmožnosti.

11. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo prekiniti predmetni postopek za čas do izdaje odločbe ZPIZ o tožnikovi delazmožnosti. Taka odločba ZPIZ namreč ne vpliva na tožnikov položaj oziroma na pravice in obveznosti za nazaj, kar je nenazadnje razvidno iz odločbe ZPIZ z dne 19. 10. 2016, ki jo je tožena stranka posredovala sodišču. S to odločbo je bil tožnik razvrščen v II. kategorijo invalidnosti in ima pravico do invalidske pokojnine od 1. 9. 2016 dalje. Tožba v predmetnem postopku, s katero tožnik zahteva ugotovitev, da je bila ponujena pogodba o zaposlitvi neustrezna glede na njegovo preostalo delovno zmožnost in posledično ugotovitev nezakonitosti podane odpovedi s ponudbo nove, pa je bila vložena že 9. 4. 2015. Možnost vložitve tožbe za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitve določa tretji odstavek 200. člena ZDR-1, kar pomeni, da se pravni interes v konkretnem primeru predpostavlja (drugi odstavek 181. člena ZPP).

12. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje: - je bil tožnik na podlagi odločbe ZPIZ z dne 19. 7. 2011 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, hkrati pa mu je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami: dela, pri katerih ni potrebna ročna spretnost in spretnost prstov rok, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno (20 ur tedensko) od 12. 7. 2011 dalje; - je tožnik s toženo stranko dne 11. 2. 2014 sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto referent trženja za 4 ure dnevno in nedoločen čas; - je tožena stranka tožniku skladno s 40. členom Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Ur. l. RS, št. 63/2004 in nasl. - ZZRZI) in 91. členom ZDR-1 pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto referent trženja dne 12. 3. 2015 odpovedala in tožniku ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto referent naročnine, ki ga je prilagodila glede na omejitve iz odločbe ZPIZ z dne 19. 7. 2011 tako, da ni bila potrebna natančnost oziroma spretnost rok in prstov, v ponujeni pogodbi o zaposlitvi pa je bilo med drugim navedeno, da tožnik ne bo dvigoval bremen, težjih od 5 kg, oziroma ne bo potreboval moči v rokah in prstih; - je invalidska komisija dne 23. 1. 2015 podala dopolnilno mnenje, da je tožnik zmožen za ponujeno delo referent naročnine s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno.

13. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da je za ponujeno delovno mesto referent naročnine potrebna ročna spretnost in spretnost prstov rok, kar izhaja iz ocene tveganja, iz obrazložitve ustreznosti novega delovnega mesta z dne 21. 4. 2015, iz izjave o varnosti - revizija 4 z dne 15. 7. 2015, pa tudi iz tožnikove izpovedi. V zvezi z odgovorom na vprašanje, ali je delovno mesto referent naročnine ustrezno za tožnika glede na njegovo delovno zmožnost, je bila imenovana izvedenka medicine dela in športa dr. F.F.. Pojasnila je, da to delovno mesto ne ustreza tožnikovi delazmožnosti, ugotovljeni z odločbo ZPIZ z dne 19. 7. 2011, ker sta zanj potrebni tako ročna spretnost kot spretnost prstov rok. Sodišče prve stopnje je izvedenskemu mnenju utemeljeno sledilo, saj je bilo podano jasno in argumentirano ter ne vsebuje notranjih nasprotij, kot to v pritožbi neutemeljeno navaja tožena stranka. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da izvedenka ni odgovorila na pripombe tožene stranke v zvezi z omejitvami, pod katerimi bi bilo dopustno delo na ponujenem delovnem mestu. Izvedenka je namreč ugotovila, da je tožnik kot invalid III. kategorije zmožen za delo na delovnem mestu referent naročnine (ali na drugem delovnem mestu glede na poklic komercialist) v krajšem delovnem času 4 ure dnevno v ergonomsko urejenem delovnem okolju pod pogoji oziroma z omejitvami, ki jih je navedla v mnenju z dne 15. 4. 2016 in jih ob zaslišanju dne 28. 6. 2016 še dodatno pojasnila.

14. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi bilo pri presoji ustreznosti ponujenega delovnega mesta treba upoštevati dopolnilno mnenje ZPIZ z dne 23. 1. 2015. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je ZPIZ dopolnilo mnenje izdal na podlagi delovne dokumentacije v prilogi A 6, ki jo je pripravila tožena stranka in pod rubriko fiziološke obremenitve označila, da na delovnem mestu referent naročnine ni prijemanja, dela s prsti - fin prijem in dela z rokami - grob prijem, kar je v nasprotju s podatki iz ocene tveganja, iz obrazložitve ustreznosti novega delovnega mesta z dne 21. 4. 2015, in iz izjave o varnosti - revizija 4 z dne 15. 7. 2015, iz katerih izhaja, da je za ponujeno delovno mesto referent naročnine potrebna ročna spretnost in spretnost prstov rok. Izvedenka je v zvezi dopolnilnim mnenjem ZPIZ še pojasnila, da invalidska komisija ZPIZ tožnika tudi ni pregledala, zato ni mogla ugotoviti diagnoz, kot jih je ob kliničnem pregledu tožnika ugotovila izvedenka. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ob presojanju, ali je ponujeno delovno mesto ustrezno, utemeljeno sledilo ugotovitvam izvedenke.

15. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da vsebina dela delovnega mesta po pogodbi o zaposlitvi, ki je z izpodbijano sodbo ponovno stopila v veljavo, ne ustreza tožnikovi delazmožnosti, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je oživitev prejšnje pogodbe logična posledica ugotovitve, da ponujeno delovno mesto ni ustrezno, zaradi česar je izpodbijana odpoved nezakonita, sklenjena pogodba za ponujeno delovno mesto preneha veljati in "oživi" prejšnja. Tožena stranka bi morala v takem primeru skladno z 91. členom ZDR-1 in 40. členom ZZRZI ponovno presoditi, ali je delovnemu invalidu možno ponuditi ustrezno pogodbo glede na omejitve, ugotovljene s strani ZPIZ, sicer pa mu skladno s šestim odstavkom 40. člena ZZRZI odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Tudi dejstvo, da je tožnica ukinila prejšnje delovno mesto, ni ovira za ugotovitev, da ponovno oživi prejšnja pogodba o zaposlitvi, ki je bila tožniku nezakonito odpovedana. Kot je Vrhovno sodišče RS v sporih glede zakonitosti redne odpovedi iz poslovnega razloga že večkrat pojasnilo, ne gre za zmotno uporabo materialnega prava, če sodišče ugodi reintegracijskemu zahtevku in strankama v sporu prepusti, da po vrnitvi delavca na delo sami rešujeta vprašanja v zvezi z nadaljnjo zaposlitvijo delavca pri delodajalcu (npr. sodba VS RS, opr. št. VIII Ips 43/2010 z dne 24. 5. 2011). Kot pa izhaja iz odločbe ZPIZ z dne 21. 9. 2016, ima tožnik od 1. 9. 2016 dalje pravico do invalidske pokojnine (ki se izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja). Zato bodo pri izvršitvi izpodbijane prvostopenjske sodbe odpadla vsa tovrstna vprašanja glede nadaljnje zaposlitve tožnika pri toženi stranki.

16. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ne bi smelo ugoditi ugotovitvenemu zahtevku iz I. točke izreka, ker zanj ni pogojev skladno s 181. členom ZPP. Drugi odstavek tega člena med drugim določa, da se ugotovitvena tožba lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi. Možnost vložitve tožbe za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitve določa tretji odstavek 200. člena ZDR-1, zato je tak tožbeni zahtevek dopusten. Ugotovitev, da je bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, pa je podlaga za odločitev v III. točki izreka, ki je v skladu s tretjim odstavkom 91. člena ZDR-1. V zvezi s tem delom (III. točko) izreka tožena stranka neutemeljeno navaja, da gre za neizvršljiv dajatveni zahtevek, saj gre za t.i. oblikovalni zahtevek. Kot že navedeno, ugotovljeni nezakonitosti izpodbijane odpovedi logično sledi prenehanje veljavnosti pogodbe za novo delovno mesto (za katero se šteje, kot da nikoli ni bila sklenjena), hkrati pa stopi v veljavo oziroma "oživi" prejšnja pogodba o zaposlitvi, ki je bila nezakonito odpovedana.

17. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep in sodbo sodišča prve stopnje.

18. Tožena stranka skladno s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) sama krije stroške pritožbe.