Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi očitek toženih strank, ponovljen v pritožbi, da je odločitev o parcelaciji sporne nepremičnine nepravilna, ker lahko parcelacijo zahteva le lastnik nepremičnine, in da gre za nedovoljen poseg v lastninsko pravico drugega toženca. Kot je pojasnilo, je bilo zaradi ugotovljene delne ničnosti pogodbe potrebno vzpostaviti prejšnje zemljiškoknjižno stanje, individualizirati predmet vknjižbe v zemljiško knjigo, s čimer bo lahko parcela spet postala last prve tožene stranke in bo tako lahko predmet odločanja v denacionalizacijskem postopku. Z odločitvijo o opravi parcelacije ni moglo priti do kršenja pridobljenih pravic drugega toženca, ker je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je sporno nepremičnino uporabljal na podlagi ničnega pravnega posla in zato posledično ni mogel pridobiti lastninske pravice, katere kršitev se pritožbeno zatrjuje. Ker torej ni prišlo do posega v ustavno pravico do zasebne lastnine, ni utemeljen niti očitek v pritožbi, da je bila s posegom v to ustavno pravico kršena pridobljena pravica oziroma narejena nova krivica, česar pa se z denacionalizacijo me sme povzročati. Parcelacije ni zahtevala neka tretja oseba, pač pa tožnik, ki je bil to, kot je že zgoraj obrazloženo, upravičen predlagati. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je tožnikovemu predlogu ugodilo, ni bilo brez utemeljene pravne podlage. Pritožbeno sodišče zato zavrača pritožbeno navedbo, da se je izkazalo, da je tožnik predmetni postopek izkoristil za dosego nečesa, kar mu sicer ne bi bilo dovoljeno - parcelacijo tuje nepremičnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženi stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa sta dolžni v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 369,90 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) ugodilo tožbenemu zahtevku, ki glasi: ″1. Vknjižba lastninske pri nepremičnini parcela številka 572/112 k.o. ..., prej pri delu parcele 572/85 k.o. ... v površini 234 m2, ki odgovarja legi izvorne podržavljene parcele 572/1 k.o. ... v površini 234 m2, katera parcela 572/112 k.o. ... je nastala s parcelacijo parcele 572/85 k.o...., ki jo je izvedel izvedenec geodetske stroke D. D. z Izvedeniškim poročilom številka dj_ ... z dne 16. 6. 2020, in ki je z obvestilom GURS, OGU Velenje, Geodetske pisarne Žalec št ... z dne 10. 2. 2021 evidentiran v zemljiškem katastru, na podlagi nične prodajne pogodbe z dne 2004-03-09, sklenjene med tožencema Občino C. in A. A. v delu, ki se nanaša na prodajo oziroma nakup dela nepremičnine parcela 572/85 k.o. ... in sicer dela v izmeri 234 m2, sedaj parcela 572/112 k.o. ..., opravljena v korist Občine C., se izreče za neveljavno.

2. Pri nepremičnini parcela številka 572/112 k.o. ..., ID znak parcela ... se vzpostavi prejšnji zemljiškoknjižni vpis v korist Občine C., matična številka ..., ...do celote.″ in (II.) odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 51,75 %, tožena stranka pa tožeči stranki v višini 48,25 %.

2. Toženi stranki sta po skupnem pooblaščencu vložili pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb postopka. Menita, da je sodišče vsled bistvenim kršitvam določb pravdnega postopka in nepravilni uporabi materialnega prava zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter iz teh razlogov izdalo nepravilno in neutemeljeno odločbo. Predlagata, da sodišče druge stopnje razpiše obravnavo ter pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, vse stroške postopka, predvsem tudi pritožbenega, pa prisodi v plačilo tožeči stranki, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje, ki naj zahtevek v celoti zavrne. Ostale pravnorelevantne pritožbene navedbe so v izogib ponavljanju povzete in presojene v nadaljevanju obrazložitve.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in obveže toženo stranko na plačilo stroškov tega odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Odločitev o utemeljenosti tožbenih zahtevkov je sodišče pravilno oprlo na določila 243. in 244. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) o izbrisni tožbi, na določila 88. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) o nedopustnosti razpolaganja in na določila Obligacijskega zakonika (OZ) o posledicah ničnosti. Preizkus izpodbijane sodbe pa tudi ni pokazal, da bi bile podane kršitve določb pravdnega postopka, in sicer niti tiste, očitane v pritožbi, niti tiste, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče vseh ugotovitev in zaključkov prvostopenjskega sodišča ne ponavlja, temveč se povsem sklicuje na obrazložitev v izpodbijani sodbi.

6. Zgolj zaradi jasnosti pa pritožbeno sodišče povzema, da je tožnik s tožbo najprej zahteval ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 9. 3. 2004, sklenjene med toženima strankama, in ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice na drugo toženo stranko, tekom postopka pa je postavil še zahtevek na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja pri nepremičnini parc. št. 572/85 k.o. ... v korist prve tožene stranke. Navajal je, da kot pravni naslednik denacionalizacijskega upravičenca pok. B. B. v denacionalizacijskem postopku, ki se vodi pred Upravno enoto Žalec, zahteva vračilo posestva in graščine C. Zahteva, da se mu vrne v naravi tudi parcela, ki se je v času podržavljenja vodila kot parc. št. 572/1, takrat pri občini D. (pozneje k.o. C.; v nadaljevanju obrazložitve je zaradi jasnosti izpuščeno navajanje k.o. C.); del te parcele danes predstavlja parcela, ki se je ob uvedbi denacionalizacijskega postopka vodila pod parc. št. 572/85. Toženima strankama je očital, da sta s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe z dne 9. 3. 2004 kršili prepoved razpolaganja po 88. členu ZDen, po katerem ni dopustno razpolaganje z nepremičninami, glede katerih po ZDen obstaja dolžnost vrnitve, zaradi navedene kršitve pa je ta kupoprodajna pogodba nična.

7. S sodbo Okrajnega sodišča v Šentjurju P 126/2016 z dne 21. 11. 2017 v zvezi s sklepom in sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 96/2018 z dne 6. 9. 2018 je bilo v predmetnem sporu razsojeno, da je prodajna pogodba z dne 9. 3. 2004 (v nadaljevanju: pogodba), sklenjena med toženima strankama nična v delu, ki se nanaša na prodajo oziroma nakup dela parc. št. 572/85, in sicer dela v izmeri 234 m2, tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti te pogodbe v presežku, to je v delu, ki se nanaša na prodajo oziroma nakup dela te parcele v izmeri 251 m2, pa je bil zavrnjen. Odločitev prvostopenjskega sodišča, da je neveljavna vknjižba lastninske pravice na navedeni nepremičnini, dovoljena na podlagi nične pogodbe z dne 9. 3. 2004, na ime drugega toženca, in da se pri navedeni nepremičnini vzpostavi prejšnji zemljiškoknjižni vpis v korist Občine C. ter odločitev o pravdnih stroških pa je bila razveljavljena in zadeva v tem obsegu vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem, drugem sojenju, je, kot je navedeno v 1. točki te obrazložitve, sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, in sicer zahtevku, kot ga je tožnik postavil v vlogi z dne 18. 3. 2021 po pozivu sodišča v sklepu z dne 1. 3. 2021. 8. Tožeča stranka je v novem sojenju po pozivu sodišča prve stopnje prilagodila tožbene zahtevke spremenjeni odločitvi o ničnosti pogodbe. Sodišče prve stopnje je sledilo dokaznemu predlogu tožeče stranke in sprejelo odločitev o izdelavi Elaborata po sodnem izvedencu geodetske stroke, ker je le z izvedbo tega dokaza bilo mogoče zadostiti zahtevi po sklepčnosti tožbenega zahtevka in posledični izvršljivosti le-tega oziroma sodne odločbe. Ugotovilo je, da je na podlagi pogodbe drugi toženec uspel vknjižiti lastninsko pravico na sporni nepremičnini parc. št. 572/85 in je s tem prišlo do nedopustnega razpolaganja po 88. členu ZDen. Glede na to, da je že bila pravnomočno ugotovljena ničnost pogodbe z dne 9. 3. 2004, sklenjene med toženima strankama, v delu, ki se nanaša na prodajo oziroma nakup parcele št. 572/85 v delu, ki je nastal iz prvotne parc. št. 572/1, v izmeri 234 m2, sedaj parcela št. 572/112 (po izvedeni parcelaciji), je posledično sodišče prve stopnje zaključilo, da je utemeljen ugotovitveni zahtevek tožnika na neveljavnost vknjižbe pri navedeni nepremičnini, posledično pa tudi zahtevek na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisa, saj je zaključilo, da neveljavna vknjižba ne more povzročiti veljavnega prenosa, spremembe ali prenehanja vknjiženih pravic, da je tožnik za takšen zahtevek aktivno legitimiran v skladu z 88. členom ZDen v povezavi z 92. členom OZ, pridobil je aktivno legitimacijo z vložitvijo zahtevka denacionalizacije, pravilno pa je zahtevek uperjen proti drugemu tožencu, v katerega korist je bila z izpodbijano vknjižbo vknjižena pridobitev pravice na sporni nepremičnini. Sodišče prve stopnje je ob tem zavrnilo še ugovor toženih strank o dobrovernosti v smislu tretjega odstavka 244. člena ZZK-1, saj gre pri pogodbi, katere delna ničnost je bila ugotovljena, za absolutno ničen posel, sodna praksa pa je že zavzela stališče, da je dobrovernost v teh primerih, ko gre za nedopustna razpolaganja po 88. členu ZDen, izključena oziroma se nanjo ni moč sklicevati.

9. Toženi stranki v pritožbi navajata, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ko je tožnik v novem sojenju po pozivu sodišča, ali še vztraja pri svojem zahtevku, podal predlog, da se dotlej obstoječo parcelo št. 572/85 razmeji, sodišče pa je temu predlogu sledilo. Menita, da je povsem nejasno in tudi neupravičeno, da je sodišče sploh dovolilo pridobitev takšnega izvedeniškega poročila in elaborata, ko pa česa takega ni zahtevalo tudi ne pritožbeno sodišče. Navajata, da pritožbeno sodišče ni podalo navodil po parcelaciji obravnavane nepremičnine, saj je jasno, da tožeča stranka takšnega pooblastila niti nima, pa vendar je sodišče dokazni postopek vodilo prav v tej smeri, s čimer toženi stranki nista soglašali in sta izpostavljali, da ni pravilno, da bi lahko nekdo, ki sploh ni lastnik nepremičnine, zahteval parcelacijo le-te, dodelitev nove parcelne številke, ipd. Prvostopenjsko sodišče je s takšnim ravnanjem nepravilno poseglo v lastninsko pravico druge tožene stranke, saj je s parcelacijo močno poseglo v eno temeljnih ustavnopravno varovanih pravic - lastninsko pravico, katero ima na predmetni nepremičnini druga tožena stranka, ki jo tudi že vrsto let uporablja. S takšno odločitvijo je ravnalo nezakonito, obenem pa tudi ni sledilo osnovnemu namenu ZDen. Z denacionalizacijo se namreč ne sme povzročati novih krivic, namen poprave krivic pa vsekakor ni v kršenju pridobljenih pravic in delanju novih krivic, kar pa je s posegom v ustavno pravico do zasebne lastnine prvostopenjsko sodišče nedvomno storilo, sploh upoštevajoč okoliščine konkretnega primera, kjer je sodišče dovolilo, da parcelacijo nepremičnine v lasti druge tožene stranke zahteva povsem neka tretja oseba. Navedeno vpliva tako na zakonitost in pravilnost takšnega ravnanja sodišča kot tudi na utemeljenost tožbenega zahtevka, predvsem pa tudi na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče je namreč v nasprotju z določbami varstva lastninske pravice svojo odločbo oprlo na nedovoljen dokazni predlog tožeče stranke oziroma na dokaz, ki ga tožnik nikakor ni pooblaščen niti upravičen podati. Iz tega razloga toženi stranki zatrjujeta, da je sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo, ravnanje sodišča pa je tudi povsem brez utemeljene pravne podlage. Navajata, da ne drži navedba sodišča, da bi naj šlo za utemeljen dokazni predlog tožnika za opravo parcelacije, saj ni jasno, od kje tožniku upravičenje za kaj takšnega. Takšnega pooblastila mu namreč ne daje noben zakon, niti mu ga ni morebiti podalo pritožbeno sodišče, ki je zadevo vrnilo v novo sojenje. Sedaj pa se je izkazalo, da je tožnik predmetni postopek izkoristil za dosego nečesa, kar mu sicer ne bi bilo dovoljeno, in to je parcelacijo tuje nepremičnine, prvostopenjsko sodišče pa je to neutemeljeno dopustilo in hkrati izpodbijano odločitev nepravilno temeljilo na navedenem.

10. V prejšnji točki povzete pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi pravilno opredelilo do enakih očitkov, ki sta jih tekom postopka podali toženi stranki. Pravilno je povzelo razlago Višjega sodišča v Celju v Sklepu in sodbi Cp 96/2018 z dne 6. 9. 2018, da se v zemljiško knjigo vpisujejo samo nepremičnine, ki so lahko samostojen predmet stvarnih pravic (11. člen ZZK-1). Te pa so po 18. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ) prostorsko odmerjen del zemeljske površine, skupaj z vsemi sestavinami. Predmet stvarnih pravic in s tem stvarnopravnih razpolaganj je lahko samo individualno določena stvar, ne pa del stvari (7. člen SPZ). Del zemljiške parcele, četudi opredeljen z velikostjo v m2, brez ustreznega načrta parcelacije ne more biti predmet lastninske pravice ali njenega prenosa ali vknjižbe. Zemljiška parcela mora biti v sodni odločbi, na podlagi katere se opravijo vpisi v zemljiški knjigi, označena z ustreznim identifikacijskim znakom, kar pomeni, da ni zemljiškoknjižno izvedljiva, če ne vsebuje podatkov, ki omogočajo zemljiškoknjižni vpis. Sodišče prve stopnje je zato povsem utemeljeno po napotku višjega sodišča izvedlo materialno-procesno vodstvo in pozvalo tožnika, da pojasni, ali še vztraja pri 2. in 3. točki tožbenega zahtevka na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice na drugega toženca in na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega vpisa v korist prve toženke in da v tem primeru tožbena zahtevka oblikuje tako, da bosta postavljena ustrezno spremenjeni odločitvi o ničnosti pogodbe in da bosta zadostila pogojem za vpis v zemljiško knjigo1. Tožnik je po pozivu sodišča podal predlog, da sodišče parcelo št. 572/85 razmeji, in predlagal, da parcelacijo opravi sodni izvedenec geodetske stroke, ki bo del sporne nepremičnine v izmeri 234 m2, skladno z elaboratom sodnega izvedenca, ki je že v spisu, v naravi odmeril tako, da bo ta del dobil novo parcelno št. oziroma novo ID številko. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo dokaznemu predlogu tožnika in v soglasju s pravdnimi strankami za opravo tega dela kot sodnega izvedenca geodetske stroke določilo izvedenca D. D. Le z izvedbo tega dokaza je bilo namreč moč zadostiti zahtevi po sklepčnosti tožbenih zahtevkov in posledični izvršljivosti sodne odločbe. Tožeča stranka ni imela vsebinskih pripomb na delo sodnega izvedenca (na izvedeniško poročilo z dne 6. 6. 2020 in Elaborat geodetske storitve z dne 9. 7. 2020), toženi stranki pa sta nasprotovali temu, da je sodišče sodnega izvedenca sploh angažiralo, in navajali, da Elaborat ne da jasnega stališča o tem, ali je parcelacija dejansko opravljena na način, da meja med novonastalima parcelama upošteva dejstva in okoliščine samega denacionalizacijskega postopka o tem, koliko in kateri točno del obravnavane parcele je izhajal iz parcele št. 572/1, ki je bila nekoč v lasti denacionalizacijskega upravičenca in je zgolj kot taka lahko tudi predmet denacionalizacijskega postopka. Kljub temu pa sta toženi stranki izrecno zapisali, da je sodni izvedenec svoje delo opravil strokovno, da dopolnitev mnenja ni potrebna niti ne njegovo zaslišanje. Posledično je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da toženi stranki vsebinskih in argumentiranih pripomb na sam elaborat nista imeli; do drugih pavšalnih pomislekov v zvezi z izdelavo elaborata in delom sodnega izvedenca pa se je sodišče prve stopnje tudi pravilno opredelilo. Tožnik, ki si je pridržal pravico, da bo posledično, po opravi parcelacije, ustrezno popravil tožbeni zahtevek, tako da bo sklepčen in bo ustrezal spremenjeni odločitvi o ničnosti pogodbe (delna ničnost) in bo zadoščeno tudi pogojem za vpis v zemljiško knjigo, je po pozivu sodišča ustrezno in skladno z določili 105. člena v zvezi s 180. členom ZPP popravil 2. in 3. točko tožbenega zahtevka tako, da je ta sklepčen in je oblikovan tako, da zadošča pogojem za vpis v zemljiško knjigo. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker je sledilo tožnikovemu predlogu za parcelacijo parcele 572/85. Sicer pa je potrebno izpostaviti, da pritožnici niti ne konkretizirata uveljavljene bistvene postopkovne kršitve. Če s pritožbenimi navedbami merita na kršitev določbe prvega odstavka 362. člena ZPP, je ta očitek neutemeljen, saj je tovrstna kršitev podana takrat, ko sodišče v novem sojenju ne upošteva navodil instančnega sodišča. Slednjega pa toženi stranki ne zatrjujeta. Po obrazloženem dokaz s sodnim izvedencem geodetom, izveden z namenom oprave parcelacije nepremičnine, ni bil nedovoljen. V pravdnem postopku so sicer nedovoljeni tako informativni dokazi kot tudi dokazi, ki so pridobljeni na nedovoljen način, t.j. s posegom v človekove pravice brez zakonske podlage, vendar v obravnavanem primeru pri izvedbi dokaza z izvedencem ni šlo za takšen nedovoljen dokaz, saj ni šlo niti za primer, ko bi tožeča stranka šele na podlagi tega izvedenega dokaza podala trditve o pravnorelevantnih dejstvih, niti za primer, ko bi bil dokaz pridobljen na nedovoljen način. Sodišče prve stopnje z izvedbo dokaza s sodnim izvedencem geodetske stroke in s tem, ko se je na tako pridobljeno izvedensko mnenje sodnega izvedenca oprlo pri izdaji izpodbijane sodbe, ni zagrešilo s pritožbenimi očitki smiselno zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi očitek toženih strank, ponovljen v pritožbi, da je odločitev o parcelaciji sporne nepremičnine nepravilna, ker lahko parcelacijo zahteva le lastnik nepremičnine, in da gre za nedovoljen poseg v lastninsko pravico drugega toženca. Kot je pojasnilo, je bilo zaradi ugotovljene delne ničnosti pogodbe potrebno vzpostaviti prejšnje zemljiškoknjižno stanje, individualizirati predmet vknjižbe v zemljiško knjigo, s čimer bo lahko parcela spet postala last prve tožene stranke in bo tako lahko predmet odločanja v denacionalizacijskem postopku. Z odločitvijo o opravi parcelacije ni moglo priti do kršenja pridobljenih pravic drugega toženca, ker je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je sporno nepremičnino uporabljal na podlagi ničnega pravnega posla in zato posledično ni mogel pridobiti lastninske pravice, katere kršitev se pritožbeno zatrjuje. Ker torej ni prišlo do posega v ustavno pravico do zasebne lastnine, ni utemeljen niti očitek v pritožbi, da je bila s posegom v to ustavno pravico kršena pridobljena pravica oziroma narejena nova krivica, česar pa se z denacionalizacijo me sme povzročati. Parcelacije ni zahtevala neka tretja oseba, pač pa tožnik, ki je bil to, kot je že zgoraj obrazloženo, upravičen predlagati. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je tožnikovemu predlogu ugodilo, ni bilo brez utemeljene pravne podlage. Pritožbeno sodišče zato zavrača pritožbeno navedbo, da se je izkazalo, da je tožnik predmetni postopek izkoristil za dosego nečesa, kar mu sicer ne bi bilo dovoljeno - parcelacijo tuje nepremičnine.

12. Toženi stranki v pritožbi nadalje navajata, da ne gre prezreti tudi, da je na podlagi tako neupravičeno opravljene parcelacije tožnik spremenil tožbeni zahtevek, s čimer nista soglašali, in da je sodišče neupravičeno in nepravilno temu v celoti sledilo. Tudi te navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je povsem utemeljeno zavrnilo enak očitek toženih strank v postopku na prvi stopnji. Tožnik je po pozivu sodišča 2. in 3. točko tožbenega zahtevka prilagodil opravljeni delitvi (parcelaciji) sporne nepremičnine. V konkretnem primeru, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, ne gre za spremembo tožbe iz drugega odstavka 184. člena ZPP, saj tožnik s prilagoditvijo tožbenega zahtevka aktualnemu zemljiškoknjižnemu stanju ni spremenil istovetnosti zahtevka, obstoječega zahtevka ni povečal (prvotno je bil postavljen zahtevek za celotno nepremičnino parc. št. 572/85, sedaj pa le za njen del - 234 m2) in ni uveljavljal drugega zahtevka poleg obstoječega. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik tožbeni zahtevek zmanjšal in ga dopolnil, ne pa spremenil (tretji odstavke 184. člena ZPP), kar lahko stori tožnik vse do konca postopka na prvi stopnji, za navedeno pa privolitev tožencev ni potrebna. Ker za prilagoditev tožbenega zahtevka soglasje toženih strank ni bilo potrebno, je neutemeljena graja toženih strank, da sodišče v izpodbijani sodbi ni navedlo prav nobenega razloga, zakaj je kljub njunemu nesoglasju k spremembi tožbe tako postavljenemu tožbenemu zahtevku tožnika v celoti sledilo in da iz tega razloga izpodbijana sodba ne dosega standarda obrazloženosti in s tem zadostne pravne varnosti. S temi pritožbenimi navedbami vsebinsko zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

13. Sodišče prve stopnje se je upravičeno strinjalo s tožnikom, da prvotno postavljeni tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je nična celotna pogodba, zajema tudi ugotovitev, da je pogodba nična le deloma, saj je navedeno manj, kot pa je bil postavljen tožbeni zahtevek. Poleg tega pa je potrebno pojasniti, da lahko tožbeni zahtevek prekorači le sodišče, če prisodi tožeči stranki nekaj drugega ali nekaj več, kot je zahtevala, ne pa tožeča stranka s postavitvijo tožbenega zahtevka. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno obrazložilo, da naj ne bi šlo za prekoračitev tožbenega zahtevka, ko pa je s tem, ko je tožnik (šele v novem postopku) uveljavljal in mu je sodišče sledilo, da se predmetna parcela razmeji in deli, presegel svoj tožbeni zahtevek. Izrek izpodbijane sodbe se v celoti ujema s tožbenim predlogom (kot je bil prilagojen z vlogo z dne 18. 3. 2021), zato sodišče prve stopnje ni odločilo izven meja postavljenih zahtevkov in torej ni kršilo določbe 2. člena ZPP. Očitana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

14. Lasten zaključek, sicer pa tudi nerelevantno pritožbeno navedbo (prvi odstavek 360. člena ZPP), saj je pravnomočna odločitev o ničnosti dela pogodbe, sodišče pa ne ugotavlja ovir za vračilo v naravi, predstavljajo pritožbene navedbe, da je nenazadnje tudi s pridobljenim izvedenskim poročilom in elaboratom potrjeno, da je nedvomno moč uveljavljati ovire za vračilo v naravi po 32. in drugih členih ZDen, kar bi moralo biti upoštevano tudi pri ugotavljanju ničnosti prodajne pogodbe, kajti, če vračilo v naravi ni možno, potem tudi 88. člen ni upošteven. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da navedenega sodišče vsled zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja ter posledično napačni uporabi materialnega prava v izpodbijani sodbi neupravičeno ni upoštevalo.

15. Toženi stranki nadalje sodišču očitata, da sta bistvena kršitev pravil postopka in s tem nepravilna uporaba materialnopravnih in procesnopravnih pravil tekom predmetnega postopka bili storjeni tudi z zmotno interpretacijo določil o izbrisni tožbi, ki jo je podalo sodišče v izpodbijani sodbi. Izpostavljata, da je neprerekano dejstvo, da je prva tožena stranka med drugim predmetno nepremičnino bremen prosto pridobila z delitveno bilanco od prejšnje občine, iz česar sledi, da se predmetna prodajna pogodba nedvomno navezuje na nadaljnjega pridobitelja, za katerega pa je izkazana dobrovernost (kar da tudi ni prerekano in tako šteje za nesporno dejstvo) in je tako vložitev izbrisne tožbe v tem primeru celo prepovedana. Takšen tožbeni zahtevek po mnenju toženih strank tako nikakor ni smotrn za dokončno ureditev razmerja med strankami, kot to zmotno meni sodišče, saj je jedro spora predmetne pravde skladno s specialnim predpisom ZDen ugotovitev ničnosti izpodbijane pogodbe, ne pa morebiti tudi oblikovanje oziroma vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, sploh pa ne v konkretnem, zelo specifičnem primeru (ko nepremičnina sploh ni v celoti zajeta v denacionalizacijo A. in je sodišče brez utemeljene pravne podlage opravilo parcelacijo). Vezano na izbrisno tožbo, toženi stranki pojasnjujeta še, da izpodbijana odločitev v ničemer ne izboljša pravnega položaja tožnika v odnosu do obravnavane nepremičnine. Iz tega razloga, skupaj z dejstvom izkazane dobrovernosti toženih strank, ki je vseskozi zatrjevano in izhaja iz izvedenega dokaznega postopka, je tako sodba tudi v tem delu okužena z zmotno ugotovljenim dejanskim stanjem in nepravilno uporabo materialnega prava. Postavljeni tožbeni zahtevek pa je v celoti neutemeljen, saj je tožnik do njega prišel preko neutemeljene in povsem neupravičene parcelacije predmetne nepremičnine. Toženi stranki navajata, da ZZK-1 glede izbrisne tožbe med drugim v 244. členu določa, da se zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe sicer lahko uveljavlja proti tistemu, v čigar korist je bila z izpodbijano vknjižbo vknjižena pridobitev ali izbris pravice. Tretji odstavek istega člena pa določa, da, ne glede na prejšnji odstavek, zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe ni dovoljen proti dobrovernim osebam, v korist katerih je bila pridobitev oziroma izbris pravice vknjižen oziroma predznamovan z učinkom pred trenutkom, od katerega učinkuje zaznamba izbrisne tožbe. Ne more biti sporno, da je v predmetni zadevi nedvomno šlo za dobrovernost toženih strank, kar je vseskozi zatrjevano in tudi izkazano, tako da, četudi bi tožbeni zahtevek bil sklepčen oziroma pravilen, bi še vedno bil v nasprotju s citiranim predpisom in bi ga sodišče moralo kot neutemeljenega zavrniti. Toženi stranki menita, da nasprotno stališče nedvomno odstopa od veljavne sodne prakse, npr. II DoR 28/2012 z dne 24. 10. 2012, II Ips 167/2014 z dne 17. 12. 2015, idr.

16. Tudi v prejšnji točki povzete pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno interpretiralo določila 243. in 244. člena ZZK-1 o izbrisni tožbi. Ne drži, da se predmetna pogodba nedvomno navezuje na nadaljnjega pridobitelja, za katerega pa je izkazana dobrovernost in da je tako vložitev izbrisne tožbe v tem primeru celo prepovedana. Določba 88. člena ZDen ne dopušča razlage, da je ničen le prvi pravni posel, ki pomeni razpolaganje s premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve, nadaljnji posli pa ne bi bili več nični. Zakon prepoveduje vsako nadaljnje razpolaganje s takim premoženjem, saj so le tako lahko ustrezno zavarovani interesi denacionalizacijskih upravičencev. Toženi stranki se neutemeljeno sklicujeta na izkazano dobrovernost v smislu tretjega odstavka 244. člena ZZK-1. Sodišče prve stopnje je v 18. točki obrazložitve pravilno navedlo, da je iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 123/2015 jasno razvidno, da je dobrovernost v teh primerih izključena oziroma se nanjo ni moč sklicevati. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da je s prepovedjo razpolaganja iz 88. člena ZDen bilo premoženje, ki je (lahko) predmet vračanja denacionalizacijskim upravičencem v naravi, začasno izvzeto iz pravnega prometa. Stvari, izvzete iz pravnega prometa, pa nimajo sposobnosti biti objekt stvarnih pravic in na njih lastninske pravice ni mogoče veljavno prenesti na drugega. Gre za lastnost stvari kot take in ne za lastnost oseb, ki bi s to stvarjo želele razpolagati. Glede na pravne učinke izvzetja stvari iz pravnega prometa je prepoved razpolaganja iz 88. člena ZDen absolutna, zato velja tako za denacionalizacijske zavezance kot tudi za vse morebitne nadaljnje pridobitelje. To pa je razlog, zaradi katerega dobra vera oziroma načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne more varovati nobenega od njih. Pri nedopustnem razpolaganju z nepremičnino, glede katere je vložena zahteva za denacionalizacijo, mora torej tudi zemljiškoknjižni pridobitelj trpeti učinke ničnosti pravnega posla, saj za nastop teh zadostuje že samo razpolaganje z nacionaliziranim premoženjem. Toženi stranki se pri utemeljevanju stališča, da je tudi v teh sporih v primeru izbrisne tožbe dopustno sklicevanje na dobro vero pridobitelja, sklicujeta na sodno prakso in sicer na odločbe Vrhovnega sodišča RS II DoR 28/2012 z dne 24. 10. 2012 in II Ips 167/2014 z dne 17. 12. 2015, vendar po mneju pritožbenega sodišča ne gre za primerljive primere. V zadevi II DoR 28/2012, v kateri je šlo le za dopustitev revizije glede tega vprašanja, ni bilo zavzetega nobenega stališča do tega vprašanja, iz obrazložitve sodbe II Ips 109/2012, v kateri je bilo odločeno o dopuščeni reviziji iz DoR 28/2012, pa izhaja, da je bil predmet denacionalizacije stvar v sredstvih pravne osebe, ki se lastnini po drugih zakonih in je šlo za z zakonom sicer urejeno konkurenco dveh načinov lastninjenja iste stvari. V zadevi II Ips 167/2014 pa ni šlo za nepremičnino, ki bi bila predmet denacionalizacije, zato tudi ta zadeva ni primerljiva.

17. Toženi stranki sta v pritožbi podali tudi še naslednje navedbe. Navajali sta, da je bil obstoj zakonskih ovir za vračilo v naravi skozi dosedanji postopek nedvomno izkazan, upoštevanje le-teh pri ugotavljanju ničnosti prodajne pogodbe pa je določeno tudi s strani sodne prakse, ki zagovarja stališče, da morebitna ničnost sklenjenih pravnih poslov po začetku veljavnosti ZDen ne vpliva na pravni položaj denacionalizacijskega upravičenca, saj ta tudi v predmetni zadevi že na podlagi ovir po samem ZDen (32. člen) ni upravičen do vračila nepremičnine v naravi (enako določa tudi sodna praksa, npr. X Ips 80/2013, II Ips 741/2009, idr.). Sodišče bi moralo zato, da bi lahko odgovorilo na vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka v smislu ugotavljanja možnosti vrnitve po ZDen, ugotoviti pomembne okoliščine glede obstoja ovir za vračilo v naravi, vendar temu nepravilno ni sledilo. Sodišče tako ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti oziroma jih ni uporabilo pravilno, izpodbijana odločitev pa tudi ne da jasnega stališča, kakšen je potem sploh namen tovrstnih pravdnih postopkov, sproženih v denacionalizacijskih postopkih. Namreč, če vračilo v naravi ni možno, potem tudi 88. člen ni upošteven. Za to pa je potrebno ugotoviti, ali je vračilo v naravi sploh možno oziroma ali zanj obstajajo kakšne zakonske ovire. Toženi stranki navajata, da je tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-195/00 z dne 15. 11. 2001 poudarilo, da gre za pravno pomembne trditve, o katerih se mora izreči sodišče v pravdnem postopku v takem sporu, ko se zatrjuje ničnost v smislu 88. člena ZDen. Ker je tudi v konkretni zadevi podana takšna dejanska situacija, sodišče zaradi očitno zmotnega materialnopravnega stališča, da za predmetno zadevo zaradi ″absolutnosti″ 88. člena ZDen niso odločilne, tovrstnih okoliščin nepravilno ni upoštevalo in je posledično sprejelo neutemeljeno ter nezakonito odločbo, ki je v nasprotju tako s stališčem Ustavnega sodišča, njegovimi neposredno uporabljivimi odločbami kot tudi z veljavno sodno prakso. Toženi stranki trdita, da je izpodbijana sodba tudi v nasprotju z veljavno sodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. II Ips 391/2001, II Ips 180/2013, II Ips 144/2002 z dne 24.10.2002, II DoR 28/2012, I Cp 1118/2005, idr.). Dejstvo je namreč, da je odgovor na vprašanje, ali je izpodbijana pogodba nična, mogoče dati šele potem, ko se razjasni dejansko stanje v smeri zatrjevanih pravno odločilnih dejstev. Toženi stranki navajata, da glede na vse navedeno niti ni jasno, kakšen je sploh namen celotne pravde zaradi ugotavljanja ničnosti pravnih poslov, skupaj z izvedbami številnih dokazov, ko pa bi se sledeč takšnemu stališču sodišča v tovrstnih pravnih postopkih odločalo zgolj na podlagi vpogleda v datum sklenjene pogodbe. Sodišče namreč pri odločanju zanemari vse navedbe in ugovore toženih strank, ki pa so sledeč določbam ZDen nedvomno utemeljeni. Sodišče povsem napačno ravna, ko zaključi zgolj, da, ker je bila predmetna pogodba sklenjena po uveljavitvi ZDen, je iz tega razloga tudi avtomatično nična. Dejstvo je, da 88. člen ZDen omogoča tožbo na ugotovitev ničnosti zgolj v primeru, če obstaja dolžnost vrnitve v denacionalizacijskem postopku – torej vrnitve v naravi. Na toženi stranki pa je v pravdnem postopku trditveno in dokazno breme, da gre lahko le za odškodninsko obliko denacionalizacije, ko seveda ničnosti ni mogoče uspešno uveljavljati. Iz tega razloga je v izpodbijani sodbi materialno pravo zmotno uporabljeno. Na podlagi predložene dokumentacije in navedb toženk bi nedvomno bilo pravilno ugotovljeno, da so ugovori glede obstoja ovir za vračilo v naravi utemeljeni ter da vračilo v naravi ni možno, zaradi česar 88. člen ZDen ne more obveljati in izpodbijana pogodba ne more biti nična. Gre za pravno pomembne trditve, o katerih se mora izreči sodišče v pravdnem postopku v takem sporu, ko se zatrjuje ničnost v smislu 88. člena ZDen, kar je poudarilo tudi že Ustavno sodišče (npr. odločba UP-195/00). Ker je tudi v konkretni zadevi podana takšna dejanska situacija, sodišče prve stopnje zaradi očitno zmotnega materialnopravnega stališča, da tovrstni ugovori niso pravno pomembni, nepravilno ni upoštevalo ugotovljenih dejanskih okoliščin in je posledično sprejelo neutemeljeno in celo nezakonito odločbo. Sodišče namreč v obliki predhodnega vprašanja odloča o morebitnem obstoju ovir za vračilo v naravi, ki je temeljnega pomena za ocenitev, ali je neko ravnanje nično v smislu 88. člena ZDen, kajti, če vračilo v naravi ni možno, potem tudi 88. člen ni upošteven. Tudi sodna praksa (npr. sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 391/2001 in II Ips 447/2000) določa, da pravdno sodišče skladno z določili ZPP (13. člen) samo reši kakšno vprašanje o obstoju pravice ali pravnega razmerja kot predhodno in tako pravilno uporabi procesno in materialno pravo, čemur pa prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi neupravičeno oporeka.

18. Vse v prejšnji točki povzete pritožbene navedbe za odločitev o pritožbi zoper izpodbijano sodbo niso pravno pomembne. Nanašajo se namreč na ničnost pogodbe z dne 9. 3. 2004 zaradi nedopustnega razpolaganja po 88. členu ZDen, o čemer pa je že bilo pravnomočno odločeno v prvem sojenju. Drugače povedano: vprašanje ničnosti pogodbe zaradi nedopustnega razpolaganja po 88. členu ZDen ni bilo več predmet izpodbijane sodbe. Te pritožbene navedbe so zato nerelevantne in jih pritožbeno sodišče ni dolžno presojati (prvi odstavek 360. člena ZPP). Po obrazloženem ni utemeljena niti pritožbena navedba, da izpodbijana presoja sodišča z neupoštevanjem vseh pomembnih dejanskih okoliščin botruje nepravilnosti in nezakonitosti izpodbijane sodbe. Ne drži, da sodišče ni upoštevalo zatrjevanj pravdnih strank in listin v spisu, prav tako ni utemeljen očitek, da nikakor ni moč šteti, da bi izpodbijano odločitev sprejelo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov, temveč je po svojem, z ničemer izkazanem prepričanju sprejelo predmetno, neutemeljeno in nezadostno argumentirano ter s tem tudi protispisno odločitev. Sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb o izvedbi dokazov, pravilne materialnopravne zaključke pa je sprejelo na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja.

19. Sodišče prve stopnje je pravilno, na podlagi določbe četrtega odstavka 163. člena ZPP odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 51,75 %, tožena stranka pa tožeči stranki v višini 48,25 %. Ker toženi stranki s pritožbo nista uspeli, neutemeljeno navajata, da gre jima nakloniti uspeh v celoti in ne zgolj v prisojenem odstotku. Pravilnosti izračuna uspeha v izpodbijani sodbi pa toženi stranki konkretizirano niti ne izpodbijata, zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje o doseženem uspehu pravdnih strank v postopku na prvi stopnji.

20. Uveljavljeni pritožbeni razlogi po obrazloženem niso podani, prav tako tudi ne ne tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Toženi stranki s pritožbo nista uspeli, zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki, ki se je v odgovoru na pritožbo določno opredelila do pritožbenih navedb, zaradi česar so njeni priglašeni stroški pritožbenega postopka potrebni pravdni stroški, pa sta dolžna povrniti 369,90 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta (4.472,54 EUR) in ZOdvT priznalo naslednje pritožbene stroške: 283,20 EUR (in ne priglašenih 336,30 EUR glede na navedeno vrednost spornega predmeta in ZOdvT) nagrade za postopek (Tar. št. 3210 ZOdvT), 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (Tar. št. 6002 ZOdvT) in 66,70 EUR davka na dodano vrednost (22 % DDV po Tar. št. 6007 ZOdvT), skupaj 369,90 EUR.

1 Primerjaj razlago oziroma opozorilo Vrhovnega sodišča RS v sodbi II Ips 774/2009 z dne 28. 11. 2011 v zvezi z določbo 8. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin.