Jedro

Obveznost izjavitelja javne obljube nastane in obstaja brez potrebe sprejemanja njegove ponudbe, pač pa gre za izpolnitev z zakonom določenega pogoja, predpostavke za pravno veljavnost terjatev obljubljene nagrade. V primeru, ko dajalec javne obljube noče izpolniti obljubljenega, je zahtevek tožnika na izpolnitev tega, kar je obljubljena korist. Izjava volje zavezuje osebo, ki je obljubila, da izpolni obljubo.

Sodišče je na podlagi načela kontradiktornosti, proste dokazne ocene, določbe o zbiranju dokaznega gradiva, prišlo do prepričanja, ko so razlogi, ki govorijo v prid ugotovljenemu dejstvu, prepričljivejši od tistih, ki govorijo proti. ZPP ne definira dokaznih standardov, zato se teorija in sodna praksa sprejeli dokazni standard „izključitev razumnega dvoma“.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala izročitev osebnega avtomobila BMW, serije 1, model 135i. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek na plačilo 41.600,00 EUR s pripadki.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem priče D. R., pri čemer je zagrešilo bistveno kršitev ZPP iz prvega odstavka 339. člena, ki je vplival na pravilnost in zakonitost sodbe. Tožeča stranka je predlagala to pričo 25.3.2013 zato, da bi jo lahko vprašala kako je bilo s pravili z igro, saj je priča pri toženi stranki blagajnik. Po vpogledanem posnetku kamer je ponovno predlagala zaslišanje te priče, ker je priča na posnetku. Lahko bi izpovedala, kako je kolo vrtel nek igralec pred tožnikom. Z zaslišanjem te priče, bi se sodišče lahko prepričalo, kdaj je tožnik za pričo izvedel in kdaj je izvedel za dejstvo, o katerem naj bi priča izpovedovala. Zavrnitev tega dokaza je tudi sodišče kršilo pravico pritožnika do pritožbe, kar je ustavna pravica. Uveljavlja tudi pravno poslovno podlago na podlagi prvega odstavka 207. člena OZ o javnem razpisu dane obljube in nagrade. Ni spora, da je tožnik v boben vrgel kupon z besedilom, da je udeleženec igre vsak, ki na dan žrebanja odda kupon v boben in potrdi, da se strinja s pravili igre. Tožnik je kupon vrgel v boben ob vstopu v Casino in je imel zgolj par sekund. Sodišče piše, da je prišel pozno, vendar je vrtenje kolesa bilo opravljeno po zaključku razpisa. Ni se mogel seznaniti s pravili igre, četudi bi obstajala. Sodišče šteje, da bi se lahko seznanil s pravili, kar ni bilo mogoče, ker jih ni dobil. Seznanitev s pravili mora biti v naprejšnje, da bi lahko sodeloval. Kasnejša seznanitev ne more zavezovati, saj ko je tožnik kupon vrgel v boben, je po mnenju sodišča pristal na pravila, s katerimi se sploh ni mogel seznaniti. Splošni pogoji po členu 120 OZ, morajo biti objavljeni na običajen način. Zavezujejo stranko le, če so bili ob sklenitvi pogodbe znani ali bi ji morali biti znani. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Iz sodbe ne izhaja, kdaj je bila pogodba sklenjena in kdaj lahko govorimo, da so bili tožniku pogoji znani ali bi mu morali biti znani. Obljuba nagrade enostranske izjave volje, da dobi nagrado tisti, ki se prvi znajdejo v določenem položaju. Pravil nagradne igre ne moremo tolmačiti kot splošnih pogojev, saj med strankama ni bila sklenjena pogodba. Na kuponu, ki ga je pritožniki vrgel v boben, ni bilo navedeno, da obstajajo pisna pravila in tudi ne, kje se nahajajo. Sodišče sklepa, da to, da je oddal kupon v boben pomeni, da je tožniku moralo biti znano, da pravila obstajajo. Vendar na kuponu ni bilo pisnih pravil in tudi ne, kje naj bi se nahajala. Voditeljica žrebanja pa tudi ni povedala ključnega pravila. Vseh pravil se je držal in ko je zavrtel najvišjo številko, bi moral dobiti obljubljeno nagrado. Dejstvo, da naj bi bila pravila shranjena v mapi blagajne, bi moralo šteti za običajni način objave splošnih pogojev pogodbe. Običajno je, da so pogoji na steni in vidni vsem. Da naj bi bila mapa v blagajni, tožnik ni mogel vedeti. Sodišče šteje, da je toženi stranki z zadostno stopnjo verjetnosti uspelo dokazati, da so bila pravila igre objavljena na običajen način. S tem je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena, saj sodba nima razlogov o tem, kakšna je ta stopnja verjetnosti, da sodišče prve stopnje zadostuje. Sodišče se je naslonilo na fotografije, ki so bile narejene po dogodku. S tem tožena stranka ni dokazala, da so bila v mapi pravila igre. Sodišče verjame pričam tožene stranke, ki so zaposlene pri njej ali so celo v pogodbenem razmerju, kot npr. priča M., ki je prokurist. Priče so izpovedovale na podlagi fotografij iz 2001 leta in ne iz decembra 2008. Priča K. je govorila o rdeči mapi. Priča D. N. pa mape ni videl. Priča K. je najprej sporočila, da ne bo pričala in da ne ve ničesar, nato pa pride brez vabila na narok 26.3.2012, očitno na prigovarjanje tožene stranke. Tako posluje tožena stranka tudi z ostalimi pričami. Priča K. je naučena, saj je brez vprašanja izpovedala, da se z D. v avtomobilu nista pogovarjali o pravilih igre. V zvezi z izpovedbo priče D. N., je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 15. točke drugega odstavka, saj obstajajo nasprotja med tem, kar piše v razlogih sodbe in med vsebino zapisnika o izpovedbi priče. Sodišče piše v četrtem odstavku na strani 9, da naj bi priča N., ne da bi bil vprašan gladko zanikal obstoj pravil. Priča N. je zanikala obstoj pravil, saj na vprašanje pooblaščenca tožene stranke, ali je bilo tam ob blagajni še kaj, povedal, da ni bilo nobenih papirjev, bili so le papirji, kaj igralnica nudi. Zato ni jasno, od kod sodišče sklepa o pravilih, saj je to v nasprotju z zapisnikom z glavne obravnave 26.3.2012. Tožeča stranka je uveljavljala odškodninsko odgovornost. Trdila je, da je tožena stranka s tem, ko je igralcem pred tožnikom omogočila vrtenje kolesa nazaj in tega ni razveljavila, spremenila pravila igre. To pomeni, da pravila iz 9. točke ni veljalo. Tudi voditeljica K. P. tega ni povedala. Sodišče prve stopnje šteje, da je tudi drugi igralec pred tožnikom kolo zavrgel za nazaj. To pomeni, da je toženka spremenila pravila igre in dopustila, da se kolo lahko vrti tudi tako, kot je zavrtel tožnik. Ni bilo načela enakega obravnavanja in tožena stranka ne bi smela razveljaviti tožnikovega vrtenja. Sodišče prve stopnje ni odgovorilo na vprašanje ali so bile s tem, ko ni tožena stranka razveljavila vrtenje igralca pred tožnikom, pravila spremenjena. Sodišče se je ukvarjalo s tem, da je bilo ravnanje toženke protipravno, saj ni razveljavila vrtenja drugega igralca. S tem so bila pravila spremenjena. Ker je toženka spremenila pravila igre, je bil tožnik prizadet. Zmotno meni sodišče, da lahko dolguje toženec le določeno vozilo. Morala bi mu vsaj izplačati odškodnino vrednosti avtomobila. Najprej sodišče govori o tem, da naj bi bila toženka dolžna samo tisto stvar, ki je bila dogovorjena in da zato upnik ne more zahtevati izpolnitve drugega predmeta. Dva odstavka nižje pa ugotavlja, da je avtomobil generična stvar, za katero sodišče ne vidi ovire, da toženki ne bi moglo naložiti, naj ga izroči. 3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka. Odločilno je, da je igra trajala šest mesecev in da so igralci imeli možnost pridobiti si kupone. Tožnik je v boben vrgel od 5 do 10 kuponov. Na glavni obravnavi 14.6.2011 je povedal, da je prvi kupon dobil dva meseca pred žrebanjem. Imel je dovolj časa, da se seznani s pravili igre. Sodišče ni zapisalo, da naj bi bila med strankama sklenjena pogodba. Pravna podlaga je OZ, ki se nanaša na javno obljubo nagrade. Prepoved vrtenja kolesa nazaj je zato, da se onemogoči predvidljivost in protipravnost drugih. Ta, ki je vrtel kolo pred tožnikom, se je uvrstil slabše kot tožnik. Vsi pred tožnikom, ki so pravilni vrteli, so se držali pravil. Na poziv sodišča lahko predloži videoposnetka celotnega žrebanja. Takrat se bo videlo, da je tožnik kršil pravila igre edini in da ni zavrtel kolesa od tiste številke, ki je bila pred njim. Tožena stranka je predlagala tudi izvedenca, ki naj bi povedal, ali je drugi igralec zavrtel kolo za eno mesto nazaj. Tožena stranka deluje skrbno in konsistentno in je pripravljena pokazati vse video posnetke.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka uveljavlja bistveno kršitev določb ZPP iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo zagrešilo sodišče prve stopnje, ko ni zaslišalo pričo D. R. Pritožbeno sodišče odgovarja, da ni podana smiselno uveljavljena relativna kršitev ZPP in tudi ne pravice tožnika do pritožbe, kar je temeljna človekova pravica. Tožeča stranka je predlagala zaslišanje priče D. R., ki je zaposlen pri toženi stranki šele v nadaljevanju postopka oziroma po razveljavitvi prve sodbe. V pripravljalni vlogi dne 15.3.2013 (list. št. 235) in na glavni obravnavi istega dne, je tožeča stranka navajala, da je šele sedaj izvedela za dejstvo od predlagane priče in sicer, da navodila niso bila vedno pri blagajni, kot so izpovedovale zaslišane priče. Na glavni obravnavi, ko je sodišče ponovno vpogledalo CD, je pooblaščenec tožeče stranke povedal, da na posnetku vidi pričo D. R. in bi ta dejansko potrdil, ali je tudi drugi igralec pred vrtenjem kolesa kolo najprej zavrtel nazaj. To pomeni, da je tožeča stranka v predlogu na list. št. 235 zatrjevala, da bo priča povedala pomembna dejstva o tem, kje so se nahajala pravila. Na glavni obravnavi (list. št. 224) pa je trdila, da bo priča povedala o tem, kako je drugi igralec vrtel kolo nekoliko nazaj. Sodišče je na glavni obravnavi zavrnilo ta dokazni predlog. Na koncu obravnave je tožeča stranka uveljavljala bistveno kršitev določb ZPP, saj ji je tako ostalo dejansko stanje v odločilnih dejstvih nepopolno ugotovljeno (list. št. 225). To pomeni, da je na glavni obravnavi tožeča stranka uveljavljala kršitev tako, kot jo ponovi v pritožbi, in sicer, da gre za relativno kršitev v zvezi z določbo 213. člena ZPP. V sodbi je sodišče prve stopnje obrazložilo svojo odločitev, da tega dokaznega predloga ne more upoštevati, ker je ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala nezakrivljenega nepoznavanja obstoja te priče, kakor tudi skrbnosti, da z morebitnimi pričami, zaposlenimi pri toženi stranki, izkazuje vedenje o nahajanju splošnih pogojev (stran 4 sodbe). Gre za obveznost stranke po 286. členu ZPP, da pripomore k pospešitvi postopka. V pravdnem postopku ne gre le za zagotovitev procesnega ravnovesja med tožnikom in tožencem, pač pa je treba zagotoviti tudi ustrezno razporeditev bremen in odgovornosti med procesnim položajem sodišča in stranke. Sodišče je tožečo stranko o posledicah 286. člena ZPP opomnilo že v vabilu na pripravljalni narok oziroma na glavno obravnavo (list. št. 42). Stranka je torej bila poučena o svoji obveznosti, da pripomore k svoji obveznosti za sojenje v razumnem roku (prim. komentar A. Galič, Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga stran 596-608). Iz zadnjega zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je to pričo mogoče videti na CD posnetku. Ta priča je bila torej tudi na posnetku, ki ga je sodišče vpogledalo že pred razveljavitvenim sklepom. Zato pritožbeno sodišče le v pojasnitev dodaja, da ima sodišče prve stopnje prav, ko šteje, da bi zadosti skrbna stranka morala priče, ki so bile na kraju samem povprašati o vseh pomembnih dejstvih. Če bi tožeča stranka to storila pravočasno, bi izvedela od priče vse, kar sedaj meni, da je pomembno. Pravda teče od 2009 leta, dokazni predlog pa je bil dan šele 2013 leta, po opravljenih številnih glavnih obravnavah in ogledih CD.

6. V konkretni pravdi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je pravna podlaga za rešitev spornega razmerja določba 207. člena in naslednjih OZ. Za to zadevo je izključena uporaba Zakona o igrah na srečo (5. člen, Ur.l. RS 27/1995 in naslednji). Odločilno je torej, kaj je tožena stranka z javnim razpisom obljubila in kako je ta igra potekala. Gre torej za enostransko izjavo volje tožene stranke. Javna obljuba nagrade je eden od načinov nastanka obveznosti in gre za enostransko izjavo volje (N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2, knjiga, stran 70). Gre za enostranski pravni posel. Je posel nepogodbene narave, ker nastane z izjavo volje ene osebe. Ne gre torej za dvostranski posel, ki bi nastal s sprejemom ponudbe. Zakonski pogoji in predpostavke so, da je obljuba javna, naslovljena na nedoločen krog oseb, razpisana je storitev ali uspeh, obljubljena mora biti korist in obljubo mora dati poslovno sposobna oseba. Gre za javno obljubo nagrade nedoločenemu številu oseb in ne za ponudbo (A. Polajnar, Pavčnik, (Ibidem, stran 75). Pravne posledice so v primeru, ko je bilo dejanje storjeno ali je bil uspeh dosežen po objavi nagrade. Obveznost izjavitelja javne obljube nastane in obstaja brez potrebe sprejemanja njegove ponudbe, pač pa gre za izpolnitev z zakonom določenega pogoja, predpostavke za pravno veljavnost terjatev obljubljene nagrade. V primeru, ko dajalec javne obljube noče izpolniti obljubljenega, je zahtevek tožnika na izpolnitev tega, kar je obljubljena korist. Izjava volje zavezuje osebo, ki je obljubila, da izpolni obljubo. Bistvo je, da imajo vsi sodelujoči v postopku enake možnosti. Šlo je za promocijo dejavnosti igralništva oziroma promocijo igralnega salona Casino X. Sodišče prve stopnje je iz predloženih pravil pravilno ugotovilo, da je nagradna igra trajala šest mesecev. Na koncu so bili izžrebani kuponi, ki bodo na koncu sodelovali v glavnem žrebanju. Pritožbeno sodišče pa iz predloženih pravil tudi ugotavlja, da je nadzor izvajala dvočlanska komisija (4. člen Pravil). Tožena stranka je trdila in to sodišče prve stopnje sprejema, saj tožeča ni prerekala, da so pravila vrtenja kolesa potrebna zaradi zagotovitve enakih možnosti vseh, ki sodelujejo pri vrtenju kolesa. Tožena stranka je trdila (točka 9.2) da je za vse veljalo pravilo, da se mora kolo vsaj dvakrat zavrteti preden se ustavi na določeni številki in da se vrtenje začne od tiste številke, kjer se je kolo ustavilo prejšnjemu izžrebancu. Glede na podano materialnopravno izhodišče, da gre za enostranski posel, ni mogoče kot pravno podlago za veljavnost pravil, v celoti upoštevati 120. člena OZ. Splošni poslovni pogoji so del dvostranske pogodbe in zato mora biti stranska seznanjena z njenimi členi in nanje mora pristati. V primeru javne obljube pa imajo pravila predvsem nalogo, (kar vsebina pravil določa), da omogočijo pripravo, izvedbo in zaključek nagradne igre Casino X kot promocijske nagradne igre, pri katerih sodelujejo vsi imetniki nagradnih kuponov. V prvem členu pravil je tudi določeno, da ob sklenitvi pogojev za udeležbo v nagradni igri imajo vsi udeleženci enake možnosti dobiti nagrade in da so izidi žrebanja naključni (prim. 1. točko, uvodne določbe Pravil B2).

7. Sodišče prve stopnje šteje za dokazano, da so bila pravila objavljena na običajen način; pravila so bila v mapi na razpolago ob blagajni igralnega salona. Pritožbeno sodišče se pridružuje tej dokazni oceni, saj je sodišče prve stopnje na podlagi prič. T., M., G., B., šteje, da je toženi uspelo dokazati, da so bila pravila na voljo. Pritožba meni, da mora biti zato stopnja gotovosti in da je sodišče prve stopnje s premajhno stopnjo prepričanosti sprejelo pomembno dejstvo za dokazano. Do dejanskega substrata sodbe je mogoče priti le v skladu s pravili, ki jih postavlja sama civilna procedura. Sodišče je na podlagi načela kontradiktornosti, proste dokazne ocene, določbe o zbiranju dokaznega gradiva, prišlo do prepričanja, ko so razlogi, ki govorijo v prid ugotovljenemu dejstvu, prepričljivejši od tistih, ki govorijo proti. ZPP ne definira dokaznih standardov, zato se teorija in sodna praksa sprejeli dokazni standard „izključitev razumnega dvoma“ (J. Zobec, Uvod k poglavju, Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, stran 331 in naslednje). Dokazi, ki bi govorili v prid tožniku, pa so bili pričevanje D. N. ki ni vedel točno povedati oziroma je sodišče njegovo izpovedbo ocenilo kot neverodostojno. Priča je spreminjala izpovedbe o bistvenem dejstvu in je deloval naučeno, ko je odgovarjal o tem, ali so bile oziroma kje listine. Nenazadnje je treba tudi upoštevati osebno zaznavanje sodnice, ki je opisala, zakaj je deloval negotovo in nejasno. To ni v nasprotju kot meni pritožba, z izpovedbo te priče. Tožeči stranki delno v korist, je bila tudi izpoved priče A. K., ki je sicer vedela za obstoj navodil ali pravilnika na polici poleg blagajne, a je izpovedala, da je to bilo v fasciklu ali rdeči mapi. Pritožba meni, da dejstvo, da so drugi izpovedovali o rumeni mapi, priča K. pa o rdeči, pokaže na neverodostojnost priče. Meni tudi, da je priča naučena, ker je prišla na sodišče skupaj s toženo stranko. Pritožbeno sodišče na te pritožbene navedbe odgovarja, da je sodišče korektno zapisalo, da kljub izpovedbi o rdeči mapi, sodišče šteje, da je njena izpoved verodostojna. Ko pritožba meni, da izpovedba priče K. ne more biti verodostojna, ker jo je pripeljala tožena stranka in to potem, ko je priča že napisala sodišču, da ne bo pričala, pritožbeno sodišče odgovarja, da sodišče prve stopnje ni poklonilo vere le priči A. K. in ni štelo njene izpovedbe v celoti v korist tožene stranke. Na strani 10 sodbe sodišče šteje pričevanje priče K. in N. na tisto „stran tehtnice“, na kateri so dokazi v korist tožeče stranke. Vendar zapiše, da ti dve priči nista vzbudili resnega dvoma v dokazano dejstvo, da so bila pravila igre na polici ob blagajni in na razpolago gostom. Zato v tej dokazni oceni in presoji ni zaslediti očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP iz 14. ali 15. točke drugega odstavka 339. člena.

8. Zmotno meni pritožba, da sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča o tem, ali so bila pravila, kako zavrteti kolo, spremenjena. Sodišče pravilno ugotovi, da tudi ob predpostavki, da je eden izmed predhodnih udeležencev dosegel rezultat vrtenja kolesa tako, da je pred začetkom kolo najprej premaknil nekoliko nazaj, komisija ni spremenila pravil igre. Pravilno ugotavlja sodišče, da samo to dejstvo ni v vzročni zvezi z zatrjevano tožnikovo škodo. Če bi komisija tožnikovemu predhodniku razveljavila poskus, to za tožnika ne bi pomenilo, da bi dobil nagrado oziroma najvišji rezultat. Tožeča stranka ni dokazala, da so bila pravila igre spremenjena tako, da lahko vsak vrti kolo, kot želi. Tožena stranka je trdila in sodišče je to sprejelo, da so bila določena pravila vrtenja kolesa potrebna, da se omogoči nepredvidljivo vrtenje kolesa do najvišje številke. Za pritožbeno sodišče pa je odločilno dejstvo, da A. K., ki je dobila nagrado, ni kršila pravil oziroma je ravnala po pravilih. Tako se izkaže, da ravnanje tožene stranke ni bilo nepošteno oziroma protipravno. Tožena stranka se je držala pravil, ki so bila na voljo.

9. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zapisalo, da tožbeni zahtevek, ki ga vtožuje tožeča stranka primarno, to je na izročitev avtomobila, ni pravno relevanten. Tožeča stranka ne toži na razveljavitev igre, ampak na izročitev drugega avtomobila kot genus. V konkretnem primeru bi bil, če bi bile podane druge predpostavke odškodninske odgovornosti, možen le denarni zahtevek.

10. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo kršitev določb postopka, na katere opozarja pritožba in tudi ne tiste, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena pa ni prispevala k rešitvi te zadeve na pritožbeni stopnji. Pritožbeno sodišče celo ugotavlja, da nekatera dejstva navaja prvič (dejstva o tem, da je tožnik imel 10 kuponov in že dva meseca hranil kupone in jih vrgel v boben na dan žrebanja ter tako imel zadosti časa, da si ogleda pravila).