Jedro

Jedro ugovorov tožene stranke je bilo v tem, da sta pravdni stranki vedno poslovali po načelu menjave blago za blago, torej po načelih menjalne pogodbe, pri čemer naj bi bilo le od tožeče stranke odvisno, kdaj bo prišla po blago v skladišče tožene stranke. Če bi se te trditve tožene stranke izkazale za resnične, najbrž ne bi bilo mogoče šteti, da je bila v zamudi pri izpolnitvi (menjalne) pogodbe. Če pa ni zamude, tudi ni obveznosti plačila (vtoževanih) zamudnih obresti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, tako da je sklep o izvršbi v zdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka. Sklenilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene nadaljnje pravdne stroške v višini 71.340,00 SIT.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila. V tistem delu, ki ima pomen za odločanje v tej zadevi, je navedla, da sta pravdni stranki menjavali blago za blago in da je tožeča stranka kriva, ker ni pravočasno prišla po blago v njeno skladišče. Zato ne more zahtevati plačila vtoževanih zamudnih obresti. Smiselno je uveljavljala pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnica ima prav, ko smiselno uveljavlja, da se prvostopno sodišče ni opredelilo do njenih trditev, po katerih naj bi stranki menjavali blago za blago. Tožena stranka je v ugovoru in na glavni obravnavi res govorila o kompenzacijiskih poslih. Tako je npr. v ugovoru navedla, da "smo s tem podjetjem poslovali izključno po principu kompenzacij blago za blago," vendar pa ni govorila le o kompenzacijah. V ugovoru je npr. zatrjevala tudi, da so "si svoje obveznosti pokrivali blagovno, kar pa ni bilo odvisno od časovnega intervala, ampak od potreb po določenem blagu", na glavni obravnavi pa med drugim: "blago med pravdnima strankama se je menjavalo direktno...". Prvostopno sodišče je v vseh teh navedbah videlo le zatrjevanje kompenzacije, ki jo je ocenilo kot denarno in na tej podlagi (pravilno) sklepalo, da je tožena stranka dolžna plačati vtoževane zamudne obresti. Taka interpretacija navedb tožene stranke pa je preozka.

Jedro ugovorov tožene stranke je bilo namreč v tem, da sta pravdni stranki vedno poslovali po načelu menjave blago za blago, torej po načelih menjalne pogodbe, pri čemer naj bi bilo le od tožeče stranke odvisno, kdaj bo prišla po blago v skladišče tožene stranke. Če bi se te trditve tožene stranke izkazale za resnične, zanje pa je pradlagala tudi nekatere dokaze, najbrž ne bi bilo mogoče šteti, da je bila v zamudi pri izpolnitvi (menjalne) pogodbe. Če pa ni zamude, tudi ni obveznosti plačila (vtoževanih) zamudnih obresti.

Ker se prvostopno sodišče z zgoraj navedenimi zatrjevanji tožene stranke ni ukvarjalo, je tudi dejansko stanje ugotavljalo v zoženem obsegu. Zaradi tega je ostalo nepopolno ugotovljeno. Na podlagi določbe 1. odst. 370. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj po dopolnjenem dokaznem postopku zavzame stališče do zgoraj navedenih trditev tožene stranke.

Na podlagi določbe 1. odst. 498. člena ZPP (Uradni list RS, št. 26/99) je pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi uporabilo določbe ZPP/77 (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90).