Jedro

Način plačevanja najemnine so stranke dogovorile v pogodbi. Takrat sta dolžna toženca najemodajalcu izročiti tudi potrdila o plačilu stanovanjskih stroškov, ki sta jih dolžna sproti poravnavati.

Upnikova zamuda nima učinka na obstoj same obveznosti dolžnika, temveč so njene posledice zgolj v prenehanju dolžniške zamude, na upnika preide nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja stvari in prenehajo teči obresti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka v razmerju do prvega toženca, tako spremeni, da se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo zneska 19,79 EUR z obrestmi od 10. 9. 2013 dalje, sicer se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Prvi toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Tožnik kot lastnik stanovanja od tožencev kot najemnikov v tej pravdi zahteva plačilo zapadlih zneskov najemnine in stroškov za uporabo stanovanja za obdobje od marca do sredine avgusta 2013. Sodišče je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in tožencema naložilo, da sta tožniku dolžna plačati znesek 1.881,66 EUR s pripadajočimi obrestmi in pravdne stroške, ki jih je odmerilo na 524,65 EUR.

Zoper sodbo vlaga pritožbo prvi toženec iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče je zmotno ocenilo ravnanje tožeče stranke, ko ni želela sprejeti plačila najemnine ter je sama plačala režijske stroške. Zato sta toženca štela, da jima stroškov in obveznosti ni treba plačati. Ker nista razpolagala s plačilnimi nalogi, režijskih stroškov tudi nista mogla plačati. Sodišče je napačno odločilo o dosojenih zakonskih zamudnih obrestih. Ker tožnik ni želel sprejeti najemnine in tožencema ni omogočil, da bi sama plačala stroške, slednja ne moreta trpeti negativnih posledic v obliki zakonskih zamudnih obresti. Tožnik bi lahko obresti zahteval šele od vložitve tožbe, ko sta bila toženca seznanjena z dolgom. Sodišče je neutemeljeno ugodilo plačilu stroškov B., d.d., v znesku 19,79 EUR, saj tožnik ni izkazal, da se navedeno plačilo storitev nanaša na mesec avgust 2013. Iz priloženih potrdil o plačilu B. je razvidno, da je storitev za avgust, z zapadlostjo 20. 9. 2013, znašala 27,15 EUR in ne 32,29 EUR. Zmotna je tudi odločitev glede višine stroškov za A. Iz blagajniškega prejemka z dne 28. 6. 2013 izhaja, da so bili takrat plačani stroški za april in maj 2013. Sodišče je ugodilo plačilu stroškov za mesec maj tako na podlagi navedenega blagajniškega prejemka kot na podlagi računa z dne 28. 10. 2013, ob tem pa je dvakrat priznalo strošek T. za mesec maj 2013. Pritožba je delno utemeljena.

Med pravdnimi strankami ni sporno, da sta toženca tožniku na račun najemnine zadnji znesek plačala v mesecu marcu 2013, in sicer od dogovorjenih 210,00 EUR zgolj 100,00 EUR, v stanovanju pa sta bivala do 19. avgusta 2013. V tem obdobju tudi nista več poravnavala bivalnih stroškov. Način plačevanja najemnine so stranke dogovorile v 4. členu Najemne pogodbe, kjer sta se toženca zavezala, da najemnino plačujeta tožniku ali njegovi materi med 15. in 20. dnem v mesecu na naslovu stalnega prebivališča tožnika na S. Takrat sta dolžna najemodajalcu izročiti tudi potrdila o plačilu stanovanjskih stroškov, ki sta jih dolžna sproti poravnavati. Tožnika v postopku nista zatrjevala, da bi tožniku na v pogodbi dogovorjen način hotela plačati še preostanek najemnine, ta pa bi pravilno izpolnitev odklonil. Do upnikove zamude v smislu prvega odstavka 300. člena Obligacijskega zakonika (OZ) torej ni prišlo. Pa tudi sicer upnikova zamuda nima učinka na obstoj same obveznosti dolžnika, kot zmotno zatrjuje prvi toženec, temveč so njene posledice zgolj v prenehanju dolžniške zamude, na upnika preide nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja stvari in prenehajo teči obresti (301. člen OZ). Ker pritožbeno sodišče pritrjuje dejanskemu zaključku prvostopnega sodišča, da tožnika svoje obveznosti plačila nista izpolnjevala skladno s pogodbo, temveč sta obveznosti povsem prenehala izpolnjevati, sta dolžna plačati tudi zamudne obresti ter s pavšalnim pritožbenim očitkom, da sta bila z zamudo glede eventualnega dolga seznanjena šele s prejemom tožbe, ne moreta uspeti.

Prvi toženec je v vlogi dne 23. 9. 2014 pravočasno izpostavil, da iz potrdila o plačilu družbe Telekom, d.d., z dne 9. 9. 2013 ni mogoče razbrati, na kaj se nanaša znesek 32,29 EUR. S tem je dokazno breme za izkaz, da se omenjeni strošek nanaša prav na sporno obdobje in na sporni telefonski priključek preložil na tožnika. Ta je v naslednji vlogi le pavšalno zatrdil, da se vsa predložena dokazila nanašajo na stroške stanovanja na K., posebej pa se ni opredelil do izpostavljenih listin. Pritožba utemeljeno opozarja, da iz predloženega listinskega dokaza (priloga A 20) ni mogoče razbrati, da gre za strošek, ki bi ga bila dolžna plačati toženca, in je sodišče to listino zmotno presodilo. Plačilo stroškov telekomunikacij za mesec avgust namreč izhaja iz potrdila na listovni A 22 in je obračunano v nižjem znesku kot v potrdilu z dne 9. 9. 2013. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo v ugodilnem delu na podlagi druge alinee 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo 19,79 EUR (sorazmerni del stroška 32,92 EUR, kot ga je obračunalo sodišče prve stopnje) s pripadajočimi obrestmi zavrnilo.

Toženec v pritožbi prvič zatrjuje, da je tožnik stroške za družbo A., d. o. o., za maj 2013 zaračunal kar dvakrat. Gre za nedopustno pritožbeno novoto, ki je višje sodišče skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP ne more upoštevati. Poleg tega trditve tudi niso točne, saj iz računa št. 13-210-1450 ne izhaja, da bi se nanašal na mesec maj 2013, temveč na obdobje od maja dalje, kot to pojasnjujejo pripeti razdelilniki stroškov za mesece junij, julij in avgust 2013. Pritožbene navedbe, s katerimi toženec oporeka plačilu stroškov za podjetje A., d.o.o., so glede na navedeno neutemeljene.

Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi prvega toženca delno ugodilo le glede plačila zneska za družbo B, d.d., v višini 19,79 EUR s pripadajočimi obrestmi in v tem delu tožbeni zahtevek v razmerju do pritožnika zavrnilo, sicer pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede na minimalen uspeh toženca s pritožbo (1 %) sodišče ni posegalo v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Prav tako je odločilo, da toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj je v njem uspel le v neznatnem delu.