Jedro

Takoj ko je tožnica podarjena sredstva pomešala s skupnimi sredstvi, je prišlo do zlitja posebnega premoženja s skupnim premoženjem.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

O pritožbi zoper sodbo

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo 30.991,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.1.2010 dalje do plačila. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki v višini 1.878,43 EUR.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Povzema del izpovedi tožničinega očeta, tožničine sestre K. A. in tožnice ter navaja, da so ti deli izpovedi iz sodbe izostali. Iz sodbe so izostali tudi podatki iz sklepa o dedovanju in pogodbe o dosmrtnem preživljanju, da je tožnica od mame pridobila premoženje v vrednosti 70.154,00 EUR in 67.202,00 EUR, sestra K. A. pa v vrednosti 237.634,0 0EUR. Razlika približno ustreza zneskom, ki so bili tožnici dani s strani njenih staršev za ustanovitev in delovanje podjetja P., d.o.o. Navaja, da je iz sodbe izostalo tudi pojasnilo, da sta se tožnica in toženec razumela in si zaupala, kar pojasnjuje, da tožnica nima dokazil, da ji je prav denarna sredstva, ki jih je nakazala tožencu, naklonil oče. Denarni znesek, ki ga tožnica uveljavlja, ni individualno določena stvar (species), zato zadostuje, da je izkazano, da je tožnica denarna sredstva iz svojega posebnega premoženja izročila tožencu, ki jih ni nikoli vrnil. Opozarja, da je toženec v odgovoru na tožbo navedel, da tožnica zahteva plačilo denarnih zneskov, ki predstavljajo njeno posebno premoženje. Na vprašanje, zakaj je izpovedoval drugače od te navedbe, toženec pet minut ni mogel dogovoriti. Opozarja, da gre za priznano dejstvo. Za neizkazano ocenjuje toženčevo naknadno trditev, da so bili denarni zneski položeni iz skupnega premoženja. Meni, da je toženec svoje trditve prilagajal potrebam postopka. Spregledano je dejstvo, da je tožnica pred vložitvijo tožbe toženca pozivala k plačilu. Če bi resnično šlo za skupno premoženje, bi toženec tožnici to sporočil, on pa je izpovedal, da na poziv ni odgovoril, ker ni vedel, kaj naj odgovori. Pritrjuje ugotovitvi, da so bila tožencu nakazana denarna sredstva 20.000,00 EUR tožničino posebno premoženje, ne pa tudi ugotovitvi, da gre za izplačilo toženčevega vložka v podjetje in ne za posojilo. Za nekorektno označuje, da toženec v tej pravdi zaračunava ure, ki jih je porabil za izdelavo pohištva. Iz izpodbijane odločbe je izostala tožničina izpoved, da sta si s tožencem pomagala; če je zmanjkalo enemu, je dal drug in računov si nista polagala. Povzema tožničino izpoved, ki v sodbi tudi ni zajeta: da o tem denarnem znesku sploh ne bi govorili, če bi ostala skupaj; v tem primeru denarnih sredstev, s katerimi je pomagala možu, ko je bil ta v premoženjski stiski, ne bi nikoli uveljavljala. Opozarja na toženčevo izpoved, da nikoli ni uveljavljal plačila za pomoč pri poslovanju družbe, glede katere sta se s tožnico trudila, da bi zaživela. Tudi tožnica je izpovedala, da je ves denar, ki ga je dobila s prodajo družbe, namenila za pomoč družini oz. vlaganje v stanovanje, ki je sicer v lasti toženčevega očeta. Za nasprotje v sodbi označuje ugotovitev o tožencu nakazanem tožničinem posebnem premoženju v vrednosti 20.000,00 EUR in toženčevem prispevku v posebno premoženje najmanj 10.000,00 EUR, pri čemer je tožnica sama njegov prispevek ocenila na 20.000,00 EUR. Znesek 20.000,00 EUR ne more biti hkrati tožničino posebno premoženje in skupno premoženje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnica svoj zahtevek za plačilo zneskov 956.560,00 SIT, 3.500,00 EUR,2.000,00 EUR in 1.500,00 EUR utemeljuje s plačilnimi nalogi, ki izkazujejo, da je ta sredstva nakazala na toženčev poslovni račun in pri tem kot namen nakazila navedla posojilo. Zatrjuje, da so bila nakazana sredstva njeno posebno premoženje, ker ji je denar podaril oče. Konkretnih okoliščin o darilu denarnih zneskov oz. denarja, ki ga je nakazala tožencu, tožnica ni navedla.

5. O sredstvih, ki jih ji je dajal oče, je tožnica izpovedala na splošno – da jih ji je oče dajal zaradi zaradi potreb, ki jih je imela. Tudi njen oče o konkretnih zneskih in okoliščinah ni izpovedoval. Oba sta potrdila le finančno pomoč, ki jo je tožnica zaradi slabega finančnega stanja družine in svoje družbe P., d.o.o., od očeta prejemala. Da bi ji oče denarna sredstva zagotovil namensko – zaradi posojila tožencu pri opravljanju njegove dejavnosti – tožnica ni zatrdila niti izpovedala. Niti zatrdila, niti izpovedala ni, da bi iztoževana sredstva imela drugačno usodo od ostalih sredstev, ki jih ji je zaradi slabega finančnega stanja njene družine in negativnega poslovanja njene družbe P., d.o.o., dajal oče. Okoliščin, v katerih naj bi ji bila podarjena sredstva, ki jih je posodila tožencu (956.560,00 SIT, 3.500,00 EUR, 2.000,00 EUR in 1.500,00 EUR), ni pojasnila. Niti zatrjevala niti izpovedala ni, da bi ta sredstva potem, ko jih ji je oče podaril, hranila ločeno od skupnega premoženja, ali da bi jih od očeta namensko pridobila za posojilo tožencu pri opravljanju njegove dejavnosti. To je pomembno, kajti takoj, ko je tožnica podarjena denarna sredstva pomešala s skupnimi sredstvi, je prišlo do zlitja posebnega premoženja s skupnim premoženjem in ni več mogoče govoriti o posebnem premoženju.

6. Tudi toženec je iz svojega osebnega računa nakazoval sredstva tožničini družbi P., d.o.o., in pri tem kot namen nakazila navedel posojilo (dokaz B3). Prvostopno sodišče pravilno opozarja na nespornost trditve, da je toženec, ki se je ukvarjal z mizarsko dejavnostjo, brezplačno izdelal notranjo opremo za tri trgovine toženkine družbe. Vse to dokazuje, da sta pravdni stranki skupaj gospodarili, ne samo s sredstvi, ki so bila potrebna za preživljanje družine, ampak v okviru gospodarjenja s skupnimi sredstvi skrbeli tudi za likvidnost njune poslovne dejavnosti (toženec je opravljal mizarsko dejavnost kot samostojni podjetnik). Take razmere kažejo na verodostojnost toženčeve izpovedi, da mu je tožnica nakazovala sredstva, s katerimi je razpolagala; med temi sredstva so bila tudi sredstva, ki jih je on v svoji dejavnosti iztržil v gotovini. Ker so sredstva, ki jih zakonca pridobivata z delom v trajanju njune zakonske zveze, njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih), je na tožnici dokazno breme, da je tožencu nakazala sredstva pridobila na drug način – z darilom. Tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnica dokaznega bremena, da je tožencu na poslovni račun nakazala denarna sredstva, ki so bila njeno posebno premoženje, ni zmogla.

7. Znesek 20.000,00 EUR je del sredstev, ki jih je tožnica iztržila pri prodaji svoje družbe P., d.o.o., ki je njeno posebno premoženje. Toženec priznava, da mu je ta znesek tožnica dala, zanika pa, da bi šlo za posojilo. Toženčeva trditev, da ni šlo za posojilo, je prepričljiva, ker je toženec iz svojega osebnega računa (skupnih sredstev) zagotavljal likvidnost družbe (nakazila družbi – dokaz B3) in brez finančne odmene lokale te družbe opremil z mizarskimi izdelki. To kaže, da poslovanje družbe, ki je sicer samostojen pravni subjekt, finančno ni bilo ločeno od družinskih financ oz. skupnega premoženja strank. Nelogično bi bilo, če bi v takih okoliščinah toženec del kupnine od odsvojene družbe dobil kot posojilo. Da ni šlo za posojilo, potrjuje celo tožničina izpoved, da je sredstva nakazala, ker je toženca imela rada in mu je hotela pomagati. Celo ona torej zanika svojo pogodbeno voljo, ki je pogoj za nastanek posojilne pogodbe (1). Da bi se toženec zavezal prejeti znesek vrniti, ni zatrjevala niti izpovedovala. Nasprotno! Izpovedala je, da denarja toženec niti ni želel sprejeti, pa ga mu je kljub temu nakazala. Tudi tožnica je izpovedala, da je bila P., d.o.o., skupen projekt. Sodišče je zato utemeljeno sledilo tožencu, da pri nakazilu denarnega zneska ni šlo za posojilo. Razen tega znesek 20.000,00 EUR ni bil nakazan na toženčev poslovni račun, ampak na njegov osebni račun, med sredstva skupnega premoženja. Tožnica ne zatrjuje, da bi prejeti znesek toženec porabil oz. z njim razpolagal drugače kot s sredstvi, ki jih je ustvaril s svojim delom, torej drugače kot z ostalim skupnim premoženjem. Gre torej za sredstva, ki so se utopila oz. stopila s sredstvi, ki jih je toženec imel in z njimi razpolagal kot z ostalim skupnim premoženjem. Česa drugega nobena od strank ne zatrjuje. Tudi zahtevek za vrnitev tega zneska je zato neutemeljen.

8. Gornje zaključke utemeljujejo tudi izpovedi, ki jih pritožba citira in navaja, da so iz sodbe izostale. Tudi v pritožbi navedeni deli izpovedi S. P., K. A. in tožnice utemeljujejo gornje ugotovitve in zaključke. Pritožba ne pojasni, v čem, zakaj oz. kako deli izpovedi, ki jih navaja, nasprotujejo zaključkom sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje se res ni opredelilo do dokazov, s katerimi tožnica dokazuje, da je zaradi daril v času življenja matere po materi dedovala manj kot sestra. Tega ni bilo dolžno storiti, ker to dejstvo za odločitev ni pomembno. Zneski 956.560,00 SIT, 3.500,00 EUR, 2.000,00 EUR in 1.500,00 EUR namreč predstavljajo le del večje finančne pomoči, ki jo je dobila od očeta.

9. Tožencu je bilo na zaslišanju predočeno, da je v odgovoru na tožbo potrdil da so nakazana sredstva tožničino posebno premoženje. Tega dejstva toženec v odgovoru na tožbo ni priznal. Pritožbeno sklicevanje na to, da toženec ni znal pojasniti svojih nasprotujočih si trditev, je zato neutemeljeno.

10. Dejstvo, da na poziv pred pravdo toženec ni odgovoril, ne dokazuje, da tožničino terjatev priznava; niti tega da jo zanika.

11. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).

O pritožbi zoper sklep

12. Predlogu za oprostitev plačila sodnih taks je sodišče prve stopnje ugodilo tako, da je plačilo sodne takse za pritožbeni postopek določilo v dvanajstih mesečnih obrokih po 67,25 EUR.

13. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga spremembo sklepa tako, da bo predlogu za oprostitev plačila sodne takse ugodeno, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da toženčevo preživninsko obveznost izpolnjuje mama B. Z., zato so nakazila, ki jih sodišče šteje za tožničin prihodek preživnina. Dne 7.2.2012 je bilo nakazano 1.983,96 EUR za tri mesece (december 2012 ter januar in februar 2013). Dne 12.4.2013 je bil nakazan znesek 1.000,00 EUR preživnine za marec in delno april 2013. Dne 22.5.2013 je bil nakazan znesek 900,00 EUR preživnine za april in maj. Dne 5.7.2013 je bil nakazan del preživnine za junij v višini 400,00 EUR. Dne 23.8.2013 nakazani znesek 880,00 EUR je ostanek preživnine za junij in preživnina za julij 2013. Dne 30.8.2013 nakazan znesek 600,00 EUR je preživnina za avgust. Dne 26.9.2013 nakazan znesek 300,00 EUR je del preživnine za september. Dne 8.10.2013 nakazan znesek 320,00 EUR je preostanek preživnina za september. Dne 30.10.2013 nakazan znesek 660,00 EUR je del preživnine za oktober. Dne 12.12.2013 nakazan znesek 1.220,00 EUR je mesečna preživnina za november in december 2013. Dne 29.1.2012 nakazan znesek 300,00 EUR je delno poravnana preživnina za januar 2014, tako da je dolg preživnine znašal še 324,22 EUR. Gre torej za zneske, do katerih so upravičeni M. Z., A. Z. in N. Z. Ker je M. Z. polnoletna, njen prihodek ne vpliva na presojo premoženjskega stanja strank. Ona samostojna odloča o svojem premoženju.

14. Pritožba ni utemeljena.

15. Tožnica ne nasprotuje ugotovitvam: da je prejemnica neto plače v višini 1.040,00 EUR; da je lastnica stanovanjske nepremičnine, v kateri živi, v vrednosti 116.230,00 EUR ter drugega stanovanja oz. hiše v vrednosti 27.137,00 EUR, stavbnega zemljišča v vrednosti 1.155,58 EUR in osebnega avtomobila Peugeot v vrednosti 6.000,00 EUR; da ima nepremičnine v uporabi njen oče; da odplačuje kredit v mesečnem znesku 354,06 EUR. Nasprotuje zgolj ugotovitvi, da podatki banke X. dokazujejo, da tožnica poleg plače prejema še nakazila s strani B. Z. v relativno visokem znesku okrog višine njene plače. Sodišče prve stopnje je iz tožničine Izjave o premoženjskem stanju povzelo tudi podatke o preživnini v letnem znesku za M. 2.730,00 EUR, za A. 2.482,61 EUR in za N. 2.234,43 EUR.

16. Ker je hčerka M. družinski član, se tudi njeni dohodki in potrebe upoštevajo pri ugotavljanju premoženjskega stanja tožnice in njenih družinski članov. Iz podatkov, ki jih je posredovala banka, je razvidno, da M. na svoj osebni račun redno prejema 400,00 EUR mesečno (namen nakazila ni viden), občasno pa tudi zaslužek v manjših zneskih (66,55 EUR, 29,00 EUR, 102,40 EUR), česar tožnica v v Izjavi o premoženjskem stanju ni navedla v celoti. Tožnica je kot M. dohodek v letu 2013 navedla le znesek 95,55 EUR. Sredstva, ki jih družina prejema za preživljanje otrok, znašajo 2.730,00 EUR, 2.482,61 EUR in 2.234,43 EUR letno. V pritožbi tožnica navaja, da so zneski, ki so nakazani na njen račun plačani na račun preživninske obveznosti za vse tri otoke – M. Z., A. Z. in N. Z. 17. Sodišče prve stopnje je nakazila, ki jih tožnica prejema od B. Z. štelo kot prihodek, ni pa štelo, da ta sredstva tožnica prejema poleg preživnine, katere višino je tožnica navedla v poročilu o premoženjskem stanju, zato je tožničin ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja neutemeljen.

18. Pritožbeno sodišče soglaša, da zgoraj povzeti dohodki ne izkazujejo, da bi bila z obročnim plačilom taksne obveznosti za pritožbo (po 67,25 EUR mesečno) sredstva, s katerimi se tožnica in njeni družinski člani preživljajo, znatno zmanjšana. Pravilna je navedba sodišča prve stopnje, da pogojev za oprostitev plačila sodnih taks ni. Do oprostitve plačila sodne takse so upravičene socialno ogrožene osebe, kar tožnica in njeni družinski člani niso. Skupen znesek sodne takse za pritožbo (807,00 EUR) v primerjavi z dohodki družine ni tako visok, da bi bilo utemeljena delna oprostitev plačila sodne takse.

19. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 2. točke 365. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).

(1) Prvi odstavek 569. čl. Obligacijskega zakonika določa: S posojilno pogodbo se posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja ali določeno količino drugih nadomestnih stvari, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja oziroma enako količino stvari iste vrste in kakovosti.