Jedro

Ker o ničnosti pogodb odloča v pravdnem postopku sodišče splošne pristojnosti, odločbe sodišč pa vežejo sodišča in vse druge državne organe RS (2. člen ZS), v denacionalizacijskem postopku ni mogoče ponovno presojati vprašanje neveljavnosti pogodb, če je bil tožnikov zahtevek za izrek ničnosti istih pogodb v postopku pred sodiščem splošne pristojnosti pravnomočno zavrnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10.4.2000, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enotes T. z dne 21.7.1999. Z navedeno odločbo je organ prve stopnje odločil, da se tožnikova zahteva za vračilo premoženja P.K., tovarna P.T. kot neutemeljena zavrne (1. točka izreka); da stranka nosi svoje stroške postopka (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke in razlogom v obrazložitvi njene odločbe ter se sklicuje na 2. odstavek 67. člena ZUS. Navaja, da se tožnik moti, ko meni, da lahko v denacionalizacijskem postopku uveljavlja vračanje premoženja, ki je bilo podržavljeno osebam, ki niso njegovi pravni predniki. Po 3., 4. in 5. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen) so denacionalizacijski upravičenci osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na način iz 3., 4. oziroma 5. člena ZDen ob dodatnem pogoju državljanstva (9. člen ZDen). V obravnavanem primeru bi bil tožnik upravičeni vlagatelj denacionalizacijskega zahtevka, če bi bilo premoženje, katerega vračilo zahteva, podržavljeno P.K., vendar temu po podatkih izpodbijane odločbe in upravnih spisov ni bilo tako. Tožnikov stari oče, F.K., brat P.K., je namreč s kupoprodajno pogodbo, z dne 22.2.1930, tretji osebi, dr. J.K., oddal svoj pričakovani dedni delež po P.K., to je prav premoženje, ki je obravnavano v tem primeru. Dr. J. K. pa ga je prodal dalje, tako da je to premoženje postalo sestavni del premoženja podjetja I. K., ki pa je bilo tudi edini lastnik podjetja P. z.o.z. in podjetja P.K. & Ko., kar vse pa je bilo podržavljeno T.K. Tožnikov pravni prednik pa nikoli ni bil solastnik podjetja P. z.o.z., ki je bilo skupaj z drugim premoženjem podržavljeno T.K. in je sedaj predmet vračanja T.K. v postopku, ki teče pred sodiščem splošne pristojnosti. Iz upravnih spisov je razvidno, da tožnik ni uspel doseči, da bi se pravni posli, s katerimi so njegovi pravni predniki prodali pričakovano dediščino po P.K., razglasili za nične, zato tudi v denacionalizacijskem postopku ne more zahtevati, da bi se štelo, kot da ti posli niso bili sklenjeni. Vprašanje lastnika premoženja v času podržavljenja, ki je predmet vračanja v obravnavanem primeru, je bilo predhodno vprašanje, ki pa ga je tudi po presoji upravnega sodišča rešilo za to vprašanje pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani, njegovo odločitev pa je potrdilo Višje sodišče v Ljubljani. Zato denacionalizacijski organ nima podlage za to, da bi v denacionalizacijskem postopku ponovno presojal to vprašanje, temveč je v skladu z 2. členom Zakona o sodiščih (ZS) glede tega vezan na pravnomočno odločitev Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II P 94/94 z dne 5.2.1998, potrjeno s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr.št. I Cp 457/98 z dne 24.2.1998. Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 72. členu ZUS. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi, ugodi denacionalizacijski zahtevi tožnika ali zadevo odstopi sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi tožnik ponavlja tožbene ugovore. Poudarja, da je pooblaščenec oziroma skrbnik zapuščine po pokojnem P.K., dr. J.K., s kupno pogodbo o dediščini, z dne 22.2.1930, od zakonitih dedičev P.K. odkupil njihove dedne pravice za znesek 60.000 DIN in sicer do 4/7 zapuščine. S to pogodbo naj bi torej varuh oziroma skrbnik kupil varovančevo dediščino, kar pa je nedopustno. Zato so šle po par. 1017 ODZ v primeru, ko je pooblaščenec po vsebini pooblastila nadomeščal pooblastitelja, ustanovljene pravice in obveznosti po sklenjenih poslih na podlagi danega pooblastila pooblastitelju in ne pooblaščencu. Zato meni, da tudi v primeru, če pogodba ne bi bila nična, nima pravnih učinkov. Dne 24.6.1936 je dr. J.K. prodal in odstopil družbi I K. iz L. vso dediščino in dedne pravice, ki jih na podlagi kupne pogodbe o dediščini z dne 22.2.1930, ni pridobil, saj so šle v dobro zapuščine, s katero je na podlagi pooblastila upravljal (pogodba je bila neobstoječa in zato za zapuščino brez pravnih posledic). Da je bila kupna pogodba sklenjena v nasprotju s predpisi in da je bila po tedaj veljavnih predpisih neobstoječa, kaže tudi dejstvo, da je se dr. J.K. skušal izogniti navedenim posledicam tako, da je fiktivno sklenil kupno pogodbo o dediščini kot posojilnični ravnatelj v L., brez navedbe posojilnice (bil je ravnatelj K. posojilnice l. okolice, ki je bila soustanoviteljica družbe P. z.o.z.). Nadalje dr. J.K. ni sklepal kupno pogodbo o dediščini z ing. T.K. in Z.K., kot zastopnikoma tvrdke I K. iz L., kot fizična oseba, ki naj bi dedne pravice pridobila po navedeni pogodbi, temveč kot ravnatelj K. posojilnice l. okolice. Zato kupna pogodba o dediščini z dne 22.2.1930 ni mogla biti veljavno sklenjena, saj zakonitim dedičem, ki so podpisali to pogodbo, dedna pravica še ni pripadala. Zato kupec dr. J.K., ne glede na sklenjeno kupno pogodbo, dednih pravic po tedaj veljavnih predpisih ni pridobil in jih zato ni mogel odplačno prenesti na družbo I K. iz L., kar izhaja tudi iz izpisa iz sodnega registra, v katerem je kot lastnik družbe P.K. & Co. na dan zaplembe vpisana uprava in gospodarstvo v zapuščino spadajočega imetja in ne tvrdka I K. v L. Sodišče prve stopnje torej napačno ugotavlja, da je premoženje na podlagi spornih pogodb postalo sestavni del premoženja podjetja I K., ki je bilo tudi edini lastnik podjetij P. z.o.z. in P.K. & Co., kar vse naj bi bilo podržavljeno T.K.. Podjetje I K. je bilo namreč na podlagi razsodbe stola sedmerice, Oddelek B v Z. kot lastnik družbe P.K. & Co. izbrisano iz sodnega registra, ker je šlo za upravo zapuščinskega premoženja, ki ni bila časovno omejena, in ki traja toliko časa, da bodo poplačani vsi zapustnikovi dolgovi. Volja zapustnika se torej do danes ni realizirala.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi, ki jih navaja v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik v obravnavani zadevi ni uspel dokazati, da je upravičeni vlagatelj denacionalizacijskega zahtevka za vračilo premoženja, ki je bilo podržavljeno P.K., katerega brat je bil tožnikov stari oče F.K. Slednji pa je, kot izhaja iz predloženih spisov, s kupoprodajno pogodbo, z dne 22.2.1930, prodal dr. J.K. svoj pričakovani dedni delež po P.K., oziroma sporno premoženje, za katerega vračilo je tožnik vložil denacionalizacijski zahtevek. Prav ta kupoprodajna pogodba, z dne 22.2.1930, katere neveljavnost zatrjuje ves čas tožnik, je že bila predmet presoje pred sodiščem splošne pristojnosti, zaradi česar je bil tudi denacionalizacijski postopek pred upravnim organom prve stopnje prekinjen, nadaljeval pa se je, ko je bil sodni postopek pravnomočno končan. S sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, št. I Cp 457/98 z dne 24.2.1999, je bila tožnikova pritožba zavrnjena in je bila potrjena sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II P 94/94 z dne 5.2.1998. Z navedeno prvostopenjsko sodbo pa je bil zavrnjen tožnikov zahtevek, da se kupne pogodbe o dediščini, z dne 22.2.1930, z dne 18.6.1936 in z dne 23.6.1936, izrečejo za nične. Ker o ničnosti pogodb odloča v pravdnem postopku sodišče splošne pristojnosti, odločbe sodišč pa vežejo sodišča in vse druge državne organe Republike Slovenije (2. člen ZS), sta po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje in tožena stranka pravilno presodila, da v denacionalizacijskem postopku ni mogoče ponovno presojati vprašanja neveljavnosti navedenih pogodb in s tem njihovih učinkov, kot to zmotno meni tožnik. Z veljavnostjo pogodb pa je neposredno povezano tudi lastništvo spornega premoženja, katerega vračilo v denacionalizacijskem postopku zahteva tožnik, in s tem tudi vprašanje o tem, ali je tožnikov pravni prednik denacionalizacijski upravičenec. Kot izhaja iz predloženih spisov, pa je bilo v času zaplembe spornega premoženja le-to last druge osebe in ne tožnikovega pravnega prednika. Pravico do vložitve zahteve (aktivno legitimacijo) pa daje ZDen le upravičencu oziroma njegovemu pravnemu nasledniku. Upravičenec je praviloma oseba, katere premoženje je bilo podržavljeno, torej prejšnji lastnik premoženja. Ker tožnik ni izkazal izpolnitev pogojev, ki jih ZDen zahteva za denacionalizacijo, je bil njegov zahtevek utemeljeno zavrnjen. Zato pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.