Jedro

Tožnica bi morala že v upravnem postopku pojasniti, zakaj meni, da bi imela uspeh kot subsidiarna tožilka v primeru nadaljevanja kazenskega postopka pred Okrajnim sodiščem. Iz upravnega spisa pa ni razvidno, da bi tožnica konkretno navedla, kdaj in kje naj bi se zgodilo kaznivo dejanje, na kakšen način naj bi bilo storjeno ter iz katerih dokazov je razvidno, da se je zgodilo kaznivo dejanje. Prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni bila dovolj konkretizirana, zaradi česar tožena stranka ni mogla drugače odločiti, kot je odločila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnica vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zaradi sprožitve kazenskega pregona zoper A.A. in ostalih zaradi kaznivih dejanj nasilja in tatvine. Tožena stranka se v obrazložitvi sklicuje na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS št. 96/04 - uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZBPP), ki določa, da je pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči poleg finančnega pogoja treba upoštevati tudi vsebinske pogoje. Gre za okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči. Predvsem gre za presojo, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Iz sklepa okrožnega državnega tožilstva izhaja, da je bila kazenska ovadba zoper A.A. in ostale zaradi kaznivih dejanj nasilja in tatvine zavržena, ker dejanja niso kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnica podala kazenske ovadbe zoper A.A. in ostale, v ovadbah je navajala in opisovala določene dogodke, ki so se odvijali v njeni družini od leta 1992 in navajala različne osebe, ki naj bi bile povezane med seboj glede določenih dogajanj, kar je bilo nerazumljivo in nejasno opisano. V predkazenskem postopku so bila zbrana obvestila s strani A.A., B.B., C.C. in drugi podatki o okoliščinah kaznivega dejanja. Na podlagi zbranih podatkov je bilo ugotovljeno, da v danem primeru niso podani znaki uradno pregonljivih kaznivih dejanj, zato je tožilstvo kazensko ovadbo zavrglo. Tožena stranka sledi ugotovitvam državnega tožilstva in ocenjuje, da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh, zato bi bila vložitev obtožnega predloga nesmiselna in vnaprej obsojena na neuspeh.

Tožnica v tožbi navaja, da se ne strinja s sklepom tožilstva, da niso bila storjena kazniva dejanja in želi, da bi sodišče v postopku zaslišalo tudi njo ter jo soočilo z A.A. Ima tudi dokaze, ki jih bo predložila sodišču. Sama v predkazenskem postopku ni bila zaslišana. Ne ve, zakaj je prišlo do zaključka, da zadeva nima izgleda za uspeh, če v dosedanjem postopku še ni bila zaslišana, zato želi, da bi jo zaslišalo sodišče in soočilo z A.A. Smiselno predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi in razlogih, kot izhajajo iz izpodbijane odločbe. Sklicuje se na 24. člen ZBPP in navaja, da je bila kazenska ovadba zoper A.A. in ostale zavržena ter ponovno povzema vsebino sklepa o zavrženju ovadbe. Navaja, da je v celoti sledila ugotovitvam državnega tožilstva ter da tožnica ni dokazala vsebinskega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči in je bila zato njena prošnja zavrnjena. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnica v pripravljalni vlogi ponovno navaja, da želi soočenje na sodišču z A.A., da ji A.A. leta grozi ter jo nadleguje, da je vsakokrat podala prijavo brez uspeha, da jo je A.A. dne 26. 1. 2011 klical po telefonu in ji grozil, zato ga je prijavila na policijo. Vse njene prijave so rešene negativno. Prilaga listine, iz katerih naj bi bilo razvidno nasilje A.A. ter odgovore s strani policije.

Tožba ni utemeljena.

ZBPP v 24. členu med drugim določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da niso podani pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz 24. člena ZBPP. Sodišče glede navedenega sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da iz sklepa okrožnega državnega tožilstva o zavrženju ovadbe izhaja, da je bila kazenska ovadba zoper A.A. in ostale zaradi kaznivih dejanj nasilja in tatvine zavržena, ker dejanja niso kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti in da je bilo v predkazenskem postopku na podlagi zbranih podatkov ugotovljeno, da v danem primeru niso podani znaki uradno pregonljivih kaznivih dejanj, zato je tožilstvo kazensko ovadbo zavrglo. Ker pa je tožena stranka sledila ugotovitvam državnega tožilstva je zato ocenila, da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh, zato bi bila sprožitev kazenskega postopka nesmiselna.

Tožnica v tožbi navaja, da si želi, da bi v sodnem postopku sodišče zaslišalo njo in jo soočilo z A.A. Razen tega navaja, da ima dokaze, ki pa jih bo priložila na sodišču. Izraža tudi nestrinjanje z zavrženjem ovadbe ter posledično z izpodbijano odločbo zato, ker v predkazenskem postopku z njo ni bil opravljen razgovor. Sodišče ocenjuje, da tožničine navedbe in dokumentacija, ki jo prilaga, ne morejo vplivati na pravilnost odločitve tožene stranke. Tožnica bi morala že v upravnem postopku pojasniti, zakaj meni, da bi imela uspeh kot subsidiarna tožilka v primeru nadaljevanja kazenskega postopka pred Okrajnim sodiščem v Trbovljah. Iz upravnega spisa ni razvidno, da bi tožnica konkretno navedla, kdaj in kje naj bi se zgodilo kaznivo dejanje, na kakšen način naj bi bilo storjeno ter iz katerih dokazov je razvidno, da se je zgodilo kaznivo dejanje. Prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni dovolj konkretizirana, zaradi česar tožena stranka ni mogla drugače odločiti, kot je odločila. Tudi v upravnem sporu niso navedene dovolj konkretne okoliščine, na podlagi katerih bi bilo možno zaključiti, da ima smisel nadaljevanje kazenskega pregona. Iz trditve, da v predkazenskem postopku tožnica ni bila zaslišana, še ni možno sklepati, da je zaradi tega odločitev tožilstva napačna in da bi nadaljevanje kazenskega pregona imelo izgled za uspeh. Tudi navedbe v pripravljalni vlogi so premalo konkretizirane, da bi bilo možno na njihovi podlagi sklepati, da je odločitev tožene stranke napačna.

Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna, zato je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.