Jedro

Ker lastninska pravica, ki jo ima nekdo na nepremičnini, preneha, če na njej pridobi lastninsko pravico kdo drug, je mogoče pravdo, v kateri se zahteva vpis lastninske pravice na nepremičnini na dolžnika, rešiti le na enak način tako za osebo, ki je v zemljiški knjigi vpisana kot lastnik nepremičnine (zemljiškoknjižni lastnik), kot za osebo, na katero se zahteva vpis lastninske pravice; zemljiškoknjižni lastnik in dolžnik sta torej nujna sospornika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za vknjižbo lastninske pravice na ime D. B. – dolžnice v izvršilnem postopku - pri nepremičnini ident. št. 2636-3829-004 na naslovu X ter za povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke.

V pritožbi tožeča stranka navaja, da prvostopenjsko sodbo izpodbija v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, naj jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Sodba naj bi bila nepravilna in nezakonita, ker je sodišče zavzelo napačno materialnopravno stališče, da niso toženi vsi nujni sosporniki. Zahtevek je pravilno naperjen zoper zemljiškoknjižnega lastnika. Dolžnik iz izvršilnega postopka ni nujni sospornik v postopku, kjer se na podlagi že obstoječih listin odloča o zemljiškoknjižnem vpisu lastninske pravice na njegovo ime. Listina, na kateri utemeljuje svoj tožbeni zahtevek (kupoprodajna pogodba), je sposobna za vknjižbo lastninske pravice na dolžnika, zato je tožbeni zahtevek utemeljen tudi po zemljiškoknjižnih predpisih. Tožbeni zahtevek se namreč ne glasi na pridobitev lastninske pravice dolžnika, pač pa zgolj na njen vpis v zemljiško knjigo. Zgolj iz previdnosti pa je tožbeni zahtevek naperila tudi zoper drugo toženo stranko - prodajalca, ker je različen od zemljiškoknjižnega lastnika. Priglaša pritožbene stroške.

Na vročeno pritožbo toženki nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na tožbeno trditveno podlago je prvostopenjsko sodišče izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč – 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki v 3. do 6. odstavku ureja možnost nepremičninske izvršbe v primeru, ko lastninska pravica na nepremičnini, ki je predmet izvršbe, ni vpisana na dolžnika. Upnik, ki nima listine, primerne za vpis dolžnikove lastninske pravice, lahko s tožbo zahteva vpis te pravice na dolžnika (5. odstavek 168. člena ZIZ). Že iz zakonske dikcije je razvidno, da je potrebno tožbeni zahtevek uperiti zoper dolžnika. V primeru ugoditve tožbenemu zahtevku se namreč lastninska pravica vpiše nanj.

Namen tožbe po 5. odstavku 168. člena ZIZ je torej vpis dolžnikove lastninske pravice na nepremičnini, ki je predmet izvršbe. V skladu z določbami 29. člena Zakona o zemljiški knjigi (potrebno je uporabiti Zakon o zemljiški knjigi, objavljen v Ur. l. RS, št. 58/03 - ZZK-1, ki je veljal v času odločanja na prvi stopnji), v zvezi s 40. in 49. členom SPZ mora listina, ki je lahko podlaga za vknjižbo lastninske pravice, dokazovati pravni temelj pridobitve lastninske pravice in vsebovati izrecno nepogojno izjavo tistega, katerega lastninska pravica se prenaša (zemljiškoknjižnega lastnika), da dovoljuje vpis v zemljiško knjigo na dolžnika. O obstoju pogojev za vpis v zemljiško knjigo v primeru tožbe po 5. odst. 168. člena ZIZ odloča pravdno in ne zemljiškoknjižno sodišče. Slednje odloči le o izvršitvi že dovoljenega vpisa, zato je dolžno preizkusiti le, ali je vpis mogoč glede na zemljiškoknjižno stanje. Ali obstaja taka listina, ki je glede na določbe 40. člena ZZK-1 lahko podlaga za vknjižbo lastninske pravice, pa se ugotavlja v pravdnem postopku. Ker se vpis v zemljiško knjigo dovoljuje ob predhodni ugotovitvi, da je obstajala ustrezna listina z zemljiškoknjižnim dovolilom, mora tožnik s tožbo nujno zajeti poleg zemljiškoknjižnega lastnika tudi pridobitelja lastninske pravice, torej dolžnico.

Če so sosporniki v takšnem materialnopravnem razmerju, da je mogoče spor rešiti za vse le na enak način, gre za enotne sospornike (196. člen ZPP), v konkretnem primeru pa tudi nujne sospornike, kot podvrsto enotnega sosporništva. Nujno sosporništvo izhaja iz materialnega prava, in sicer je podano takrat, kadar je več oseb tako povezanih, da lahko le skupaj nastopajo kot pravdna stranka. V takih primerih morajo, da je podana legitimacija, na aktivni ali na pasivni strani nastopati vsi enotni sosporniki. Ker lastninska pravica, ki jo ima nekdo na nepremičnini, preneha, če na njej pridobi lastninsko pravico kdo drug, je mogoče pravdo, v kateri se zahteva vpis lastninske pravice na nepremičnini na dolžnika, rešiti le na enak način tako za osebo, ki je v zemljiški knjigi vpisana kot lastnik nepremičnine (zemljiškoknjižni lastnik), kot za osebo, na katero se zahteva vpis lastninske pravice (prim. 101. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ); zemljiškoknjižni lastnik in dolžnik sta torej nujna sospornika.

Odločitev prvostopenjskega sodišča, da gre za materialnopravno nesklepčno tožbo, je tako pravilna. Ker navedena nesklepčnost v okviru predmetnega postopka ni odpravljiva, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbeni zahtevek po naroku, na katerega toženki nista pristopili, zavrnilo (2. odst. 282. člena ZPP).

V okviru pritožbenega preizkusa izpodbijane sodbe je drugostopenjsko sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni storilo nobene od po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP; po obrazloženem pa se izkaže, da tudi v pritožbi uveljavljani razlogi niso podani. Zato je potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP: ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške.