Jedro

Tožnika so pretepli varnostniki, zadolženi za varovanje lokala. Ali so bili to varnostniki, ki jih je zagotovila družba za varovanje ali pa toženka sama, glede na določilo 186. člena OZ ni relevantno.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 8.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.108.832,00 SIT od 31.3.2006 do 31.12.2006 po obrestni meri za zakonske zamudne obresti za terjatve v SIT, plačljive v EUR protivrednosti po uradnem menjalnem tečaju in od zneska 8.800,00 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila po obrestni meri z zakonskimi zamudnimi obrestmi za terjatve v EUR. V presežku, in sicer za glavnico 8.726,28 EUR s pp, zakonske zamudne obresti od dosojene glavnice od 1.1.2004 do 30.6.2006 in zakonske zamudne obresti od dosojenih pravdnih stroškov za čas od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do izteka paricijskega roka dalje, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da mora toženka tožniku povrniti pravdne stroške v višini 1.675,98 EUR v 15 dneh, od takrat dalje z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zoper zavrnilni del navedene sodbe je vložil tožnik pritožbo iz vseh zakonskih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa predlaga, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je prisojena odškodnina po vseh postavkah prenizka. Tako je prenizka odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v višini 3.800 EUR. Upoštevati je treba, da je bolnišnično zdravljenje zaradi iztrganosti iz domačega okolja hud šok za pacienta, ki je v tem času prikrajšan za zasebnost. Tožnik je bil priklenjen na posteljo in je tam opravljal vse fiziološke potrebe, pri tem pa je bil odvisen od zdravstvenega osebja. Zaradi fiksacije čeljusti dejansko 70 dni ni jedel nobene trde hrane. Zaradi konstantnih bolečin je moral jemati analgetike vse leto. Prenizka je tudi odškodnina iz naslova strahu v višini 1.000 EUR. V času pretepanja, ki je trajalo kar nekaj časa, je tožnik utrpel smrtno grozo. Tako pretepen človek je vsekakor v strahu za svoje življenje ne le v času neposrednega dogodka, temveč tudi ves čas zdravljenja. Tožnik je imel poškodovano hrbtenico, kar za njegovo generacijo predstavlja eno izmed najhujših poškodb. Prenizka je odškodnina iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 4.000 EUR. Izguba zob je huda telesna poškodba, težave z dihanjem pa predstavljajo kontinuirano neugodnost, zaradi katere je kvaliteta življenja bistveno nižja. Že dejstvo, da se ponoči zbuja, ker ne more dihati in da bo tako do konca življenja, upravičuje višjo odškodnino, poleg tega pa ima še težave s hrbtenico, čeljustjo, zobovjem in glavoboli.

Toženka je zoper navedeno sodbo vložila pritožbo iz vseh zakonskih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugim sodnikom. Navaja, da tožnik v tožbi ni poimensko navedel, katere osebe so ga poškodovale v obravnavanem dogodku, temveč je trdil le, da je šlo za več oseb in da so bile te osebe delavci toženke. Zato se toženka ni mogla ekskulpirati in je lahko le na splošno trdila, da nobeden od napadalcev ni bil njen delavec. Tudi priči D. in Z. R. nista identificirala napadalcev. Policijski zapisnik sicer omenja, da naj bi tožnika udaril eden od varnostnikov, vendar ta navedba temelji na izjavah tožnika in njegovih prijateljev. Policija ni ugotavljala, ali je bil varnostnik delavec toženke in ni identificirala "zraven prišlih še več oseb, ki so ga začele brcati", zato policijski zapisnik ne more imeti dokazne vrednosti glede odločilnega vprašanja, ali je pri poškodovanju tožnika sodeloval kateri od delavcev toženke. Ugotovitev sodišča, da so bili v času dogodka prisotni vsaj trije varnostniki in da je velika verjetnost, da so bili navzoči še reditelji, ne izhaja niti iz trditvene podlage, še manj pa iz dokaznega postopka. Pavšalen in nejasen zaključek, da je pri poškodovanju tožnika bilo udeleženih več oseb, ki so bile zadolžene za varovanje pri tožnici, ne zadostuje, temveč bi moralo sodišče najprej ugotoviti identiteto teh oseb, nato pa preveriti, ali je bila katera delavec toženke. Le na podlagi 147. člena OZ je mogoče odločati o odgovornosti delodajalca za delavca, tega zakonskega določila pa sodba sploh ne omenja. V skladu z določbo 147. člena OZ odgovarja delodajalec za škodo, ki jo povzroči delavec tretjim, če je med povzročiteljem škode in delodajalcem obstajalo razmerje delavec - delodajalec po pogodbi o zaposlitvi. Če je bila pravna narava opravljanja storitev varovanja ali redarstva drugačna (podjemna pogodba), toženka ne odgovarja. Takšna je enotna sodna praksa. V sodbi II Cp 3245/2007 je v podobni zadevi odločeno, da je razmerje delavec-delodajalec posebna predpostavka, ki je potrebna za nastanek odgovornosti za delavce in da podjemnik ni delavec v smislu 147. člena OZ. Predložila je pogodbo, s katero dokazuje, da službe varovanja ni organizirala ona, temveč S... d.d., ki je varovanje opravljal na podlagi sklenjene pogodbe o opravljanju storitev. Bistveno za ta spor je, da toženka ni zaposlovala nobenega delavca, ki bi bil zadolžen za varovanje lokala, temveč so varovane opravljali delavci S... d.d., ki je kot delodajalec odrejala, kateri od njih bo opravljal storitve pri toženki. Če je pravna podlaga za odgovornost toženke četrti odstavek 186. člena OZ, bi moral tožnik dokazati, da je vsaj ena od teh določenih oseb delavec toženke in da je bila ta oseba sopovzročitelj škode in ne samo ob dogodku navzoča. Sodbe glede odločilnih dejstev in uporabe materialnega prava ni mogoče preizkusiti.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi toženke glede temelja tožbenega zahtevka: Toženka kot bistveno ekskulpacijsko okoliščino v tem odškodninskem sporu izpostavlja dejstvo, da ni zaposlovala nobenega delavca, ki bi bil zadolžen za varovanje lokala. To obveznost je po njenih trditvah na podlagi pogodbe o delu prevzela družba za varovanje S.... Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje izkazujejo nasprotno. Po teh je varovanje opravljal tako delavec omenjene družbe (G. B.) kot drugi varnostniki ali pa reditelji (razlika med varnostnikom in rediteljem naj bi bila v tem, da slednji ne more legitimirati gostov), v vsakem primeru osebe, ki so zadolžene za varovanje in vzpostavljanje reda na zabavi ali prireditvi (silvestrovanju). Tožniku jih ni bilo treba poimensko navesti, saj odškodnine ne zahteva od varnostnikov oziroma rediteljev kot posameznikov. Da je bilo teh oseb več, sodišče prve stopnje zaključuje tako na podlagi enotne izpovedi tožnika in prič D. in Z. R., ugotovitev policije, kot tudi na podlagi ugotovitev, da je šlo za zagotavljanje varovanja na površini 1500 m2 in na prireditvi, ki se jo je udeležilo nekaj sto ljudi (izpoved zakonitega zastopnika toženke). Tudi priča G. B. je izpovedal, da so tistega dne, ko je prišlo do škodnega dogodka, delali tudi reditelji, vendar pa se ni spomnil njihovega števila. Izpovedal je še, da reditelje priskrbi lokal. Varovanje je torej zagotavljala tudi toženka sama in ne le družba S.... Glede na prepričljivo izpoved tožnika in omenjenih prič so tožnika pretepli varnostniki. Ali so bili to varnostniki, ki jih je zagotovila družba S... ali pa toženka sama, glede na določilo 186. člena O bligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 97/2007 - uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju OZ) ni relevantno. Navedeno določilo namreč določa, da v primeru, ko ni dvoma, da je škodo povzročila neka izmed dveh ali več določenih oseb, ki so med seboj povezane, ni pa mogoče ugotoviti, katera od njih jo je povzročila, odgovarjajo te osebe solidarno. Nedvomno je treba ugotovljeno dejansko situacijo umestiti pod navedeno abstraktno pravilo. Iz navedenega tudi jasno izhaja, da je treba solidarno odgovornost toženke po navedenem določilu izvajati iz njene odgovornosti za škodo, ki so jo njeni varnostniki, ki so sodelovali v pretepu, povzročili tožniku pri delu ali v zvezi z delom (147. člen OZ). Glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, so izpolnjene vse predpostavke odgovornosti toženke po 147. členu OZ. O krivdi varnostnikov ni nobenega dvoma. Ravnanje varnostnika se presoja s strogimi merili profesionalne skrbnosti. Varnostnik mora računati z vinjenimi, nadležnimi gosti in njihovimi napadalnimi dejanji ter se mora nanje odzivati posebno skrbno, kar pomeni, da se mora vedno obvladati, še zlasti pri uporabi fizične sile. Vstop v lokal lahko gostom prepreči po potrebi tudi s fizično silo, vendar ne tako, da bi jih pri tem telesno poškodoval. V konkretnem primeru so se varnostniki na tožnikovo ravnanje, ko je ta kljub temu, da mu je bil vstop v lokal zavrnjen, vztrajal in je enega od varnostnikov z rokami odrinil, povsem neprimerno odzvali in ga grobo pretepli (nanj se je spravilo več varnostnikov, ki so ga na tleh ležečega brcali), kot je obširno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Podana pa je tudi vsebinska povezava med škodnim dejanjem in delovnimi obveznostmi, saj je do škodnega dogodka prišlo pri varnostnikovem delu, konkretno nadzorovanju vstopa v lokal. Odločitev o odškodninski obveznosti tožene stranke je zato pravilna, njena pritožba pa neutemeljena.

O pritožbi tožnika glede višine tožbenega zahtevka: Pravna podlaga za odločanje o odškodninskem zahtevku za nepremoženjsko škodo je v 179. členu OZ. Sodišče na podlagi te določbe prisodi pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo (prvi odstavek 179. člena OZ). Pri odločanju o zahtevku za povrnitev škode ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen in namen odškodnine, pa tudi, da odškodnina ne gre na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (drugi odstavek 179. člena OZ). Odškodnino za nepremoženjsko škodo sodišče prisodi ob upoštevanju načela individualizacije (individualnega vrednotenja konkretnih posledic pri tožniku) in načela objektivizacije (v podobnih primerih podobna odškodnina).

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje o stopnji in trajanju telesnih bolečin (tožnik jih v pritožbi ne izpodbija) in o obsegu nevšečnosti med zdravljenjem, in se nanje v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Glede na ugotovljena pravno relevantna dejstva o stopnji in trajanju telesnih bolečin in nevšečnostih med zdravljenjem je prisojena odškodnina iz tega naslova v znesku 3.800 EUR primerna. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na celoletno jemanje analgetikov, saj je sodišče prve stopnje na podlagi njegovega zaslišanja prepričljivo zaključilo, da jih ni jemal. Ustrezno pa je pri odmeri odškodnine upoštevalo tudi bolnišnično zdravljenje in težave pri uživanju konsistentne hrane zaradi poškodovanih zob in nošenja opornice, ki jih v pritožbi tožnik še izpostavlja.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnik ob škodnem dogodku pretrpel smrten strah zaradi intenzivnega nenadnega napada več močnejših in usposobljenih oseb in načina poškodovanja. Ta strah je trajal, dokler se ni odpeljal s taksijem in ga napadalci niso več ogrožali. Glede na takšne dejanske ugotovitve glede primarnega strahu je odškodnina za strah v znesku 1.000 EUR pravična denarna odškodnina. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da strahu za izid zdravljenja tožnik ni trpel. Pritožba ga s pavšalnimi navedbami, da je vsak tako pretepen človek sigurno v strahu tudi za izid zdravljenja, ter da velja poškodba hrbtenice med tožnikovo generacijo za eno izmed najhujših poškodb, ne more omajati. Strah je predvsem subjektiven občutek in iz tožnikove izpovedi ne izhaja, da bi bil v času zdravljenja zaskrbljen za njegov izid. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožniku kot trajna posledica poškodbe ostala občutljivost poškodovanih zob na poklep in ugriz, kar ga vsakodnevno moti pri jedi, omejeno maksimalno odpiranje ust zaradi bolečin in motena funkcija nosu ter oteženo dihanje (zaradi luksacije nosnega pretina), kar ga ovira pri jedi, počitku, delu in športnih aktivnostih. Glavobole in težave s hrbtenico, ki jih tožnik izpostavlja v pritožbi, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja prepričljivo izključilo kot trajno posledico poškodbe. Pritožbeno sodišče se strinja, da predstavlja odškodnina v znesku 4.000 EUR pravično denarno odškodnino za duševne bolečine, ki jih tožnik zaradi navedenih vsakodnevnih omejitev trpi, višja denarna odškodnina pa ni utemeljena.

Sodba sodišča prve stopnje je po povedanem pravilna, zato je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožb (165. člen ZPP).