Jedro

Predlog za izvedbo dokaza po zaslišanju izvedenca ni utemeljen, če je nov dokaz listina, ki jo je podpisal predlagani izvedenec, iz listine pa ne izhaja, da bi bila za tožnika izdana ugodnejša odločba, če bi bila ta listina kot dokaz uporabljena v prejšnjem postopku.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za obnovo postopka v disciplinski zadevi zaradi prenehanja delovnega razmerja. Disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, so pri toženi stranki izrekli, ker so ugotovili, da je od 24.10. do 14.11.1990 samovoljno skrajševal svojo delovno obveznost in da je 14.11.1990 grobo žalil in grozil z nožem vodji obrata. Po pravnomočno končanem sodnem sporu je disciplinski ukrep ostal v veljavi.

V predlogu za obnovo postopka je predlagatelj navajal, da je pri toženi stranki vložil predlog za obnovo postopka, ker pa ta ni začela postopka, je na podlagi 105. člena zakona o delovnih razmerjih vložil predlog za obnovo postopka na sodišču. Podlaga za obnovo postopka je končna diagnoza z dne 7.8.1992, ki jo je izdal mag. dr. S.G. in njegovo zaslišanje.

Sodišče prve stopnje je predlog na obnovo postopka zavrnilo, ker je menilo, da končna diagnoza ni nov dokaz, na podlagi katerega bi bila lahko izdana za predlagatelja ugodnejša odločba, če bi bil dokaz uporabljen v prejšnjem postopku. Iz diagnoze ne izhaja, da je bil predlagatelj ob času kršitve delovnih obveznosti duševno bolan, razen tega pa se opis bolezni v diagnozi nanaša na leti 1991 in 1992. Ostale listine kažejo le to, da je živel predlagatelj v letu 1990 v težkih družinskih razmerah, kar ni novo dejstvo, saj je delavski svet to upošteval kot olajševalno okoliščino. Predlagano zaslišanje izvedenca pa tudi ni nov dokaz. Pritožbeno sodišče je potrdilo odločbo sodišča prve stopnje, ker se je strinjalo z njegovo odločitvijo. Zaslišanje izvedenca bi bilo potrebno le, če bi bila omenjena končna diagnoza taka, da bi bila nov dokaz v smislu zakona in bi zaslišani izvedenec njeno vsebino s svojo izpovedbo lahko le potrdil. Proti odločbi sodišča druge stopnje je vložil tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijo utemeljuje s tem, da gre pri tožniku za reaktivno prirojeno simptomatiko, depresivno stanje zaradi eksogenih faktorjev, konfliktnih eksogenih faktorjev in konfliktnih situacij in neugodnih življenjskih okoliščin, kar izhaja iz omenjene končne diagnoze. Zaslišati bi bilo treba izvedenca, ki bi pojasnil svoje mnenje. Revizija še obširno polemizira z odločbami obeh sodišč, pri čemer pa ne pove, v čem naj bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka in zmotna uporaba materialnega prava, ki sta revizijska razloga po določbi 385. člena zakona o pravdnem postopku, ki se glede na določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91, 45/1/94) smiselno uporablja kot republiški predpis.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Ker je obravnavana zadeva v prejšnjem postopku že pravnomočno končana, je bilo treba preizkusiti le zakonitost odločb obeh nižjih sodišč, s katerima je bilo odločeno o predlogu za obnovo postopka. Po 7. točki 39. člena zakona o sodiščih združenega dela (Ur. l. SFRJ, št. 24/74 in 38/84), ki je veljal v času vložitve predloga za obnovo postopka in se je glede na določilo zgoraj omenjenega ustavnega zakona smiselno uporabljal kot republiški predpis, se je postopek lahko obnovil, če je udeleženec zvedel za nova dejstva ali je našel ali pridobil možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanj ugodnejša določba, če bi bila ta dejstva oziroma, če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Novo dejstvo je le omenjena končna diagnoza z dne 7.8.1992, ki pa omenja le tožnikovo zdravstveno stanje v letu 1991 in 1992, ne pa tudi njegovega zdravstvenega stanja v letu 1990, ko je kršil delovne obveznosti. Revizija se sklicuje na pritožniku dano reaktivno prirojeno simptomatiko, ki naj bi bila prisotna že ob času kršitve delovnih obveznosti, zaradi katerih je bil tožniku izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja. Te danosti pa listina ne potrjuje. Tudi če bi bilo to iz listine razvidno, pa ta okoliščina ni taka, da bi bilo zaradi nje lahko izrečena v postopku zanj ugodnejša odločba. V disciplinskem postopku je bilo ugotovljeno, da predlagatelj ni bil na delu ves čas, ko bi moral delati, razen tega pa je neprimerno nastopil proti predpostavljenemu delavcu, kar ni opravičljivo, čeprav bi bil v času kršitve delovne obveznosti v omenjenem stanju. Iz omenjene diagnoze izhaja, da je tožnik formalno in vsebinsko urejen ter težjih psihopatskih odklonov v smislu duševne bolezni nima. Pri taki diagnozi je bilo tudi zaslišanje izvedenca, ki je to listino izdal nepotrebno in ne bi moglo vplivati na izdajo za predlagatelja ugodnejše odločbe, če bi bil zaslišan. Sodišči nista imeli nikakršne pravne podlage za to, da bi ugodilo predlogu za obnovo postopka, kar sta tudi prepričljivo obrazložili.

Ker niso podani razlogi zaradi katerih bi bilo mogoče reviziji ugoditi in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno v skladu s 393. členom zakona o pravdnem postopku.