Jedro

Sklep, izdan v postopku zaradi motenja posesti, je izvršilni naslov. Če dolžnik obveznosti, naložene z izvršilnim naslovom, ne izpolni, lahko upnik v izvršilnem postopku predlaga njegovo prisilno izvršitev, izvršilno sodišče pa v sklepu o izvršbi določi primerno sredstvo izvršbe. Niti določbe ZPP in SPZ niti določbe ZIZ ne dajejo podlage za to, da bi sodišče v postopkih zaradi motenja posesti sredstvo izvršbe določilo že v izvršilnem naslovu, še preden so izpolnjeni pogoji za prisilno izvršitev v njem določene obveznosti.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v II. in III. točki izreka delno spremeni tako, da se zavrneta predloga za izrek denarne kazni v primeru kršitve obveznosti, naloženih v II. in III. točki izreka.

II.V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III.Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni od prejema tega sklepa tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo spremembo tožbe z dne 6. 12. 2024 (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da v roku 8 dni preneha tožnici onemogočati dostop do parc. št. 43/1 k. o. X,1 ki poteka od ceste parc. št. 1740/2 po parc. št. 43/2 do parc. št. 43/1, tako da odstrani spuščeno zaklenjeno zapornico - rampo, ki se nahaja na parc. št. 43/2, vsa vozila s parc. št. 43/1 in tista vozila na parc. št. 43/2, ki onemogočajo dostop do parc. št. 43/1, ter vzpostavi prejšnje stanje s tem, da tožnici ponovno omogoči ovir prosto dovozno pot, zlasti da odstrani na to pot parkirana vozila in spuščeno zaklenjeno zapornico - rampo, vse pod grožnjo denarne kazni, ki naj se za vsak dan zamude pri opustitvi motilnih ravnanj (kot izvršitvi nedenarne obveznosti) toženke izreče v višini 300 EUR, vendar največ do zneska skladno z določbo četrtega odstavka 226. člena ZIZ2 (II. točka izreka). Toženki je prepovedalo, da v prihodnje s takšnimi in podobnimi ravnanji posega v posest parc. št. 43/1 in posest na navedeni dovozni poti, zlasti ji je prepovedalo postavljanje spuščene zaklenjene zapornice - rampe, puščanje vozil na parc. št. 43/1 in vozil na parc. št. 43/2 na način, da onemogočajo dostop do parc. št. 43/1 ali kakršnokoli drugačno motilno ravnanje in poseganje v dovozno pot, pod grožnjo izreka denarne kazni v višini 1.500 EUR za vsako posamezno kršitev, da ne bo izvršbe (III. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna v roku 8 dni od prejema odločbe tožnici povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.827,27 EUR, v primeru zamude po preteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila (IV. točka izreka).

2.Zoper sklep vlaga pritožbo toženka. Navaja, da je že septembra ali oktobra 2023 zaprla zapornico, zato je ugotovitev o pravočasnosti tožbe napačna. Sodišče neutemeljeno ni upoštevalo izjave družbe A, d. o. o. z dne 23. 12. 2024, ki potrjuje, da je voznik tega podjetja v juniju 2024 moral prositi toženko, da odklene zapornico. To dokazuje, da je bila zapornica takrat že zaklenjena in da tožnica oziroma njen najemnik nista imela posesti. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj ni verjelo pričama B. B. in C. C., temveč je nekritično sledilo izjavam prič, ki so zaposlene pri tožnici. Iz izvedenih dokazov izhaja, da lokal D. od septembra 2023 ni več obratoval. Priča E. E. je maja 2024 toženki povedal, da lokala ne bodo več odprli. Tožnica je priznala, da lokal v letu 2024 ni obratoval, da je zapornico opazila šele 17. 7. 2024 in da je zapornico do takrat vedno odpirala toženka. Iz tega izhaja, da tožnica od jeseni 2023 do julija 2024 ni izvrševala dejanske oblasti na sporni parceli, s čimer je opustila posest. Toženka je jeseni 2023 rampo spustila in jo zaklenila iz varnostnih razlogov, da bi preprečila vdor tretjih oseb. Ne gre za samovoljno ravnanje, ampak za izvrševanje lastninske pravice toženke. Ugotovitev, da tožnica ni mogla več opravljati svoje dejavnosti, je brez podlage, ker lokal v letu 2024 ni obratoval, E. E. pa je toženko obvestil, da gostilne ne bodo več odprli. Sodišče je tožnici posest priznalo na podlagi nameravane uporabe lokala, kar je v nasprotju z načelom, da opuščena posest ni varovana. Sodišče je zanemarilo dejstvo, da ima tožnica lastno parcelo, preko katere lahko dostopa do svoje nepremičnine. Prav tako je sodišče napačno uporabilo 226. člen ZIZ, ko je določilo denarno kazen 300 EUR za primer kršitve sklepa, saj posestni spori niso namenjeni kaznovanju. Toženka predlaga, da sodišče ponovno prebere izjavo družbe A, d. o. o. ter ponovno zasliši priči B. B. in C. C., da bo razjasnjeno, kdaj je bila zapornica dejansko zaklenjena. Predlaga tudi, da se ponovno zasliši pričo E. E. glede izjave, da gostilne v letu 2024 ne bodo več odprli.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Tožnica je s tožbo, vloženo 14. 8. 2024, zahtevala sodno varstvo posesti na dostopni poti, ki vodi od javne ceste na parc. št. 1740/2 preko nepremičnine toženke parc. št. 43/2 do nepremičnine parc. št. 43/1, ki je v solastnini tožnice in na kateri se nahaja gostinski lokal D. V postopku je navajala, da je toženka motila njeno posest poti s tem, ko je na dostopno pot parkirala vozila in nanjo namestila zaklenjeno zapornico - rampo, kar oboje tožnici preprečuje uporabo poti in dostop oziroma dovoz do lokala.

6.Sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti je mogoče zahtevati v tridesetih dneh od dneva, ko je posestnik izvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu, ko je motenje nastalo (32. člen SPZ3). Sodišče v postopkih zaradi motenja posesti daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje (prvi odstavek 33. člena SPZ). Obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti se omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja (prvi odstavek 426. člena ZPP4).

7.Tudi v pritožbenem postopku ostaja sporna pravočasnost tožbe.

8.V pravdnem postopku velja razpravno načelo. Predmet obravnavanja s svojimi zahtevki, predlogi in trditvami začrtajo stranke. Tožnica je glede pravočasnosti tožbe navajala, da je za motenje posesti izvedela 17. 7. 2024, ko je opazila, da je zapornica spuščena in zaklenjena ter da so na poti parkirana vozila. Do tedaj je nemoteno dostopala do lokala. Toženka se je tem navedbam uprla s trditvami, da je zapornico spustila in zaklenila že septembra oziroma oktobra 2023, ko je lokal prenehal obratovati. Nadalje je navajala, da ji je 1. 5. 2024 tožničin mož E. E. povedal, da lokala ne bodo več odprli, kasneje pa je voznik tovornjaka v spremstvu tožnice večkrat prišel v lokal po opremo, pri čemer je sama na prošnjo odprla zapornico in omogočila prehod.

9.Sodišče prve stopnje je moralo ugotoviti, katera od navedenih različic dejanskega stanja je resnična.

10.Tožnica je svoje navedbe potrdila z lastno izpovedjo ter z izpovedmi prič E. E., F. F. in G. G.. Tožnica in priča E. E. sta izpovedala, da sta vse do poletja 2024 prek nepremičnine toženke z vozili in peš nemoteno dostopala do lokala, najprej zaradi njegovega obratovanja, nato zaradi njegovega vzdrževanja. Tožnica je dodatno pojasnila, da je težave z dostopom prvič zaznala 17. 7. 2024. Priči F. F. in G. G. sta potrdili, da sta se s tožnico večkrat družili v lokalu, nazadnje 16. 6. 2024, ko zapornica ni bila spuščena.

11.Na drugi strani je toženka v bistvenih okoliščinah izpovedovala v nasprotju s svojimi navedbami. Izpovedala je namreč, da so rampo zaprli ob začetku kopalne sezone, in ne jeseni, kot je zatrjevala v svojih navedbah. Nadalje je povedala, da so jo zaprli po 1. maju pred dvema letoma. Ob tem je pojasnila, da tožnice o tem ni obvestila, ker lokal takrat ni obratoval, čeprav je bila zaslišana 1. 9. 2025, iz njenih navedb pa izhaja, da je lokal v letu 2023 še posloval. Ne držijo navedbe toženke, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi prič C. C. in B. B. To je storilo v 10. točki obrazložitve. Ob tem je pravilno pojasnilo, da njuni izpovedi ne podpirata toženkinih navedb. Priča C. C. ni izpovedovala o dejstvih, ki so odločilna za pravočasnost tožbe, temveč je izhajala iz stališča, da ravnanje toženke ni motilno, ker lahko pešci na dvorišče dostopajo kljub zaprti zapornici in ker je toženka na prošnjo zapornico vedno odprla. Priča B. B. je nelogično izpovedala, da se je zapornica spuščala v času obratovanja lokala, zlasti pa iz njene izpovedi izhaja, da zapornica v času njenega dela v lokalu ni bila zaklenjena.

12.Drži, da se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do izjave družbe A., d. o. o. z dne 23. 12. 2024. Vendar je pritožbeno sodišče glede te izjave v enakem spoznavnem položaju kot sodišče prve stopnje, zato to lahko stori samo. Ni utemeljena pritožbena navedba, da navedena izjava dokazuje, da je tožnica že jeseni 2024 oziroma najkasneje junija 2024 vedela, da je bila zapornica spuščena in zaklenjena. Kot prvo, v nasprotju s pritožbenimi navedbami iz nje ne izhaja, da bi bila zapornica zaklenjena že v juniju 2024, saj iz izjave ni razvidno, da bi voznik toženko prosil, naj odpre rampo, temveč jo je prosil, naj umakne svoje vozilo. Kot drugo, morebitno vedenje voznika, da je zapornica zaklenjena, samo po sebi ne dokazuje, da je bila s tem dejstvom seznanjena tudi tožnica, saj iz izjave ne izhaja, da bi bila ob prevzemu prisotna.

13.Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je tožnica dokazala dejstva, na katera je oprla svojo trditev o pravočasnosti tožbe, medtem ko toženka ni uspela dokazati dejstev, s katerimi je pravočasnosti ugovarjala.

14.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica pred tem, ko je toženka zaklenila zapornico in na dovozni poti začela parkirati vozila, na tej poti imela posest. Na to ugotovitev ne vpliva dejstvo, da lokal v letu 2024 ni obratoval. Tožnica je namreč tudi v tem obdobju nemoteno in kontinuirano dostopala do lokala zaradi njegovega vzdrževanja.

15.Prav tako ni pomembno, da je bila zapornica nameščena že pred julijem 2024 in da jo je toženka občasno zapirala. Ključno je, da zapornica vse do obravnavanega motilnega ravnanja nikoli ni bila zaklenjena. Pritožbeno sodišče ne izključuje možnosti, da jo je toženka v tem obdobju občasno spuščala, vendar ne v času ali na način, ki bi posegal v tožničino posest.

16.Pritožbene navedbe, da ima tožnica zagotovljen dostop do lokala prek svoje nepremičnine, so v postopku zaradi motenja posesti pravno nepomembne, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja.

17.Toženka se v pritožbi neutemeljeno zavzema za ponovno zaslišanje prič B. B., C. C. in E. E. Sodišče prve stopnje je navedene dokaze izvedlo. Toženka je pri zaslišanju sodelovala in imela možnost pričam postavljati vprašanja, vključno s tistimi, ki jih izpostavlja v pritožbi. Dokaz z zaslišanjem voznika A, d. o. o., je prepozen. Toženka ta dokaz prvič predlaga v pritožbi, pri tem pa ne pojasni, zakaj ga ni mogla predlagati pravočasno (prvi odstavek 337. člena ZPP in 286. člen ZPP).

18.Toženka pa utemeljeno graja določitev denarne kazni za primer kršitve naloženih ji obveznosti. Sklep, izdan v postopku zaradi motenja posesti, je izvršilni naslov. Če dolžnik obveznosti, naložene z izvršilnim naslovom, ne izpolni, lahko upnik v izvršilnem postopku predlaga njegovo prisilno izvršitev, izvršilno sodišče pa v sklepu o izvršbi določi primerno sredstvo izvršbe. Niti določbe ZPP in SPZ niti določbe ZIZ ne dajejo podlage za to, da bi sodišče v postopkih zaradi motenja posesti sredstvo izvršbe določilo že v izvršilnem naslovu, še preden so izpolnjeni pogoji za prisilno izvršitev v njem določene obveznosti. Predlog tožnice za določitev oziroma izrek denarne kazni je zato neutemeljen.

19.Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je zavrnilo predlog tožnice za izrek denarne kazni v primeru kršitve restitucijskega zahtevka (v višini 300 EUR) in prepovednega zahtevka (v višini 1.500 EUR). Ostali pritožbeni očitki niso utemeljeni, zato je pritožbo v preostalem delu zavrnilo ter v nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

20.Ker predlog za izrek denarne kazni ne pomeni odločanja o glavni stvari in v zvezi z njim niso nastali posebni pravdni stroški, se pravdni uspeh strank zaradi delne spremembe sklepa ni bistveno spremenil. Pritožbeno sodišče zato ni poseglo v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, ki je toženki naložilo povrnitev vseh pravdnih stroškov tožeče stranke (drugi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

21.Toženka je s pritožbo uspela v neznatnem delu, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Tožnici so v pritožbenem postopku nastali stroški odgovora na pritožbo v višini 375 točk in materialni izdatki v višini 7,5 točk, skupaj torej 382,5 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke v višini 0,60 EUR znaša 229,50 EUR, povečano za 22 % DDV, pa 279,99 EUR. Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti temelji na 299. členu Obligacijskega zakonika (OZ).

-------------------------------

1Ker se vse v nadaljevanju navedene nepremičnine nahajajo v katastrski občini X, sodišče v nadaljevanju nepremičnine oziroma parcele navaja brez katastrske občine.

2Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 3/07 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami.

3Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/02 s spremembami in dopolnitvami.

4Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami.