Jedro

Organ je svojo odločitev oprl na določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, na podlagi katere najprej preizkusi zadevo in jo s sklepom zavrže, če je o isti upravni zadevi že bilo pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, nista spremenila. Tožnik je predhodno že večkrat zaprosil za obročno plačilo istega davčnega dolga, ki se od njega terja na podlagi sklepa o davčni izvršbi. Tej ugotovitvi tožnik ne ugovarja, potrjujejo pa jo tudi podatki upravnega spisa.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je davčni organ prve stopnje zavrgel tožnikov zahtevek za obročno plačilo davčnih obveznosti, terjanih po sklepu o davčni izvršbi št. DT 4934-95543/2014-4 (07-710-02).

2. Iz obrazložitve sledi, da je davčni organ tožniku dne 21. 4. 2016 že izdal sklep o zavrženju vloge za obročno odplačevanje dolga po istem sklepu o davčni izvršbi. Ker se torej obravnava isti dolg, je organ postopal enako kot v predhodnem postopku in je (ponovno) vlogo na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgel. 3. Ministrstvo za finance je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Iz spisovne dokumentacije izhaja, da tožnik skupaj s pritožbami zoper sklepe o izvršbi vlaga tudi vloge za odlog in obročno plačilo dolga in vedno znova želi izkazati pravni interes za obročno plačilo terjanih obveznosti. Davčni organ mu je že večkrat pojasnil, da njegove vloge niso utemeljene oziroma takšnih zahtevkov ne more večkrat uveljavljati. Iz uradnih evidenc je namreč razvidno, da je bilo v konkretni zadevi vodenih in pravnomočno zaključenih že več identičnih postopkov. Pri tem pa tožnik ne ugovarja ugotovitvi davčnega organa, da je bilo o njegovem zahtevku na podlagi istega dejanskega in pravnega stanja že večkrat odločeno, ampak vsebinsko ponavlja razloge, zaradi katerih meni, da bi mu morala biti odobrena davčna boniteta po določbi 102. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

4. Tožnik v tožbi, ki jo je po pozivu sodišča dopolnil 31. 1. 2017, zgolj pavšalno prereka navedbe obeh upravnih organov. Vztraja pri svoji zahtevi, da se mu odobri obročno plačilo davčnega dolga, prosi pa tudi za zadržanje njegovega plačila. Pri tem se sklicuje na določbe 40. in 43. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku in zatrjuje, da bi mu plačilo dajatev povzročilo hujšo gospodarsko škodo, saj bi moral iz poslovnih razlogov odpovedati delovno razmerje večjemu številu delavcev. Zaradi plačila dolga državi njegovo premoženje ne bi zadoščalo za poplačilo ostalih dolgov, svojim zaposlenim ne bi mogel izplačati plač, zaposleni kot njihovi otroci pa posledično ne bi bili več socialno in zdravstveno zavarovani.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Predmet tega spora je odločitev davčnega organa o zavrženju (ponovne) tožnikove vloge za obročno plačilo davčnega dolga. Organ je svojo odločitev oprl na določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, na podlagi katere najprej preizkusi zadevo in jo s sklepom zavrže, če je o isti upravni zadevi že bilo pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, nista spremenila.

8. Kot pojasnjujeta oba organa, je tožnik predhodno že večkrat zaprosil za obročno plačilo istega davčnega dolga, ki se od njega terja na podlagi sklepa o davčni izvršbi št. DT 4934-95543/2014-1 07-3201-02 z dne 5. 12. 20141. Tej ugotovitvi tožnik ne ugovarja, potrjujejo pa jo tudi podatki upravnega spisa. Iz njih izhaja, da je tožnik zoper sklep o davčni izvršbi vložil pritožbo, hkrati pa prosil za obročno plačilo dolga in za odlog izvršbe. O vlogi za obročno plačilo je bilo odločeno s sklepom in odločbo št. DT 4291-500713/2015-2 z dne 18. 3. 2015, o vlogi za odlog izvršbe pa s sklepom št. DT 4934-95543/2014-4 07-710-02 z dne 29. 1. 20152. Zoper obe navedeni odločitvi je tožnik vložil pritožbi in hkrati podal novi prošnji za odlog in obročno plačilo dolga. Identične zahtevke je nato vložil zoper vsak sklep prvostopnega davčnega organa, s katerim je bilo odločeno o njegovi predhodni vlogi za odlog oziroma obročno plačilo davčnega dolga, ki izhaja iz sklepa o izvršbi z dne 5. 12. 2014. 9. Kot ugotavlja sodišče, tožnik nima ugovorov, da v konkretnem primeru ne gre za identično dejansko in pravno stanje, kot je bilo obravnavano v sklepu in odločbi št. DT 4291-500713/2015-2 z dne 18. 3. 2015, s katerima je bilo prvič odločeno o njegovi prošnji za obročno plačilo spornega dolga. Sodišče pa je v skladu s prvim odstavkom 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pri odločanju vezano na trditveno podlago v tožbi in posledično preizkuša dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Tožnik navedb, ki so bistvene za odločitev v konkretni zadevi, sploh ni podal. Tožba posledično ugovorov, ki bi lahko vplivali na odločitev, nima. Pavšalno vztrajanje, da izpolnjuje pogoje za obročno plačilo dolga, pa ne more pripeljati do drugačne odločitve, saj davčni organ tožnikove vloge ni vsebinsko obravnaval, ker za to niso bile izpolnjene procesne predpostavke iz 129. člena ZUP.

10. Po navedenem je sodišče tožbo, potem ko tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Sodišče je odločilo izven glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). V zadevi je odločilo po sodniku posamezniku na podlagi 2. alinee drugega odstavka 13. člena istega zakona.

1 Organ v izreku izpodbijanega sklepa navaja napačno št. sklepa o izvršbi, vendar gre po presoji sodišča, ki ga potrjujejo listine upravnega spisa, zgolj za pomoto pri zapisu zaporedne številke sklepa. Gre torej za pomoto, ki jo organ lahko kadarkoli popravi s popravnim sklepom in ni vplivala na pravilnost odločitve. 2 Navedeni sklep davčni organ navaja kot sklep o davčni izvršbi, glej tudi opombo št. 1