Jedro

Sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice ne rabi vsebovati vsega, kar je v drugem odstavku 202. člena ZKP predpisano za sklep o odreditvi pripora, mora pa biti iz obrazložitve sklepa razvidno, da je sodišče opravilo preizkus, ali so vsi razlogi za pripor (še vedno) podani.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom ob preizkusu pripora po vložitvi obtožnice (drugi odstavek 272. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP) obdolženemu I.M., ki je utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja ropa po drugem in prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po tretji točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obdolženčeve zagovornice zoper navedeni sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep je obdolženčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. V obrazložitvi zahteve obsežno navaja, da je obrazložitev sklepa pritožbenega sodišča v povezavi s sklepom prvostopenjskega sodišča, premalo konkretna oziroma preveč pavšalna. Sodišče, da se s subjektivnimi okoliščinami na strani obdolženca sploh ni ukvarjalo, zato pravnomočna sklepa nimata razlogov o odločilnih dejstvih, ki omogočajo odreditev pripora. Sodišči, da se nista opredelili do okoliščin, da ima obdolženec urejene družinske razmere, mladoletnega otroka, da je materialno preskrbljen, da ni bil predkaznovan ter da ima odreditev pripora negativne posledice za njegovo družino. S tem, da so bile obdolžencu kršene človekove pravice iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava). Meni, da ni sodišče pri obdolžencu našlo niti ene same subjektivne okoliščine, ki bi utemeljevala odreditev pripora, razen enega odprtega kazenskega postopka. Zgolj en odprt postopek, da ne zadošča za sklepanje o obstoju ponovitvene nevarnosti, saj ne more kazati na prejšnje življenje obdolženca. Drugostopno sodišče, da tudi ne obrazloži neogibne potrebnosti pripora za odpravo ponovitvene nevarnosti, poleg tega ima obdolženec vse pogoje za hišni pripor, zato bi mu bilo možno odrediti milejši ukrep. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obdolžencu pripor odpravi.

3. Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z drugim odstavkom 423. ZKP, ocenil, da se z večino subjektivnih okoliščin, ki jih navaja obramba, sodišči nista obsežneje ukvarjali, vendar pa to ne pomeni, da nista ustrezno ovrednotili subjektivnih okoliščin, ki kažejo, da je pri obdolžencu podana ponovitvena nevarnost. Sodišči sta v zadostni meri zavrnili argumente obrambe. Meni, da uveljavljana procesna kršitev zakona ni podana.

4. V izjavi, podani na odgovor vrhovnega državnega tožilca, zagovornica meni, da je njegovo stališče glede zadostno obrazložene ponovitvene nevarnosti obdolženca v izpodbijanem pravnomočnem sklepu nesprejemljivo, saj se sodišče o subjektivnih okoliščinah na strani obdolženca ni izreklo niti v enem stavku.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

B.

6. Po določbi drugega odstavka 272. člena ZKP zunajobravnavni senat okrožnega sodišča, pred katerim je vložena obtožnica, preizkusi, ali so še podani razlogi (pogoji) za pripor, če v obtožnici ni predlagano, da se priprtega obdolženca izpusti. Senat mora v skladu s to določbo preizkusiti ali še obstaja utemeljen sum obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ali so še podane okoliščine, ki utemeljujejo obstoj pripornega razloga, in ali je pripor še neogibno potreben za potek kazenskega postopka oziroma za varnost ljudi. V skladu z navedeno določbo sicer ni potrebno, da sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice obsega vso vsebino, ki je v drugem odstavku 202. členu ZKP predpisana za sklep o odreditvi pripora, mora pa biti iz obrazložitve sklepa o podaljšanju pripora razvidno, da je sodišče ta preizkus opravilo oziroma da so vsi razlogi za pripor (še vedno) podani.

7. Bistvo očitkov, ki jih vsebuje zahteva za varstvo zakonitosti je v navedbah, da se sodišče v pravnomočnem sklepu s subjektivnim okoliščinami na strani obdolženca, ki kažejo na realno nevarnost, da bo obdolženi na prostosti ponavljal kazniva dejanja, sploh ni ukvarjalo, s čimer nakazuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Meni, da pri obdolženemu, razen enega odprtega kazenskega postopka, ni najti niti ene same subjektivne okoliščine.

8. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti je podan, če teža, način storitve in okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, osebne lastnosti obdolženca, njegovo prejšnje življenje, okolje in razmere v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje. Glede na takšno zakonsko besedilo sodišče ugotavlja obstoj objektivnih in subjektivnih okoliščin in na njihovi podlagi sklepa, ali je pri obdolžencu podana realna nevarnost ponovitve kaznivih dejanj. V sodni praksi se je oblikovalo stališče, da mora obstajati vsaj ena okoliščina objektivne in ena subjektivne narave.

9. Iz razlogov pravnomočnega sklepa je razvidno, da je sodišče ugotovilo, da so pri obdolžencu podane okoliščine, ki izkazujejo realno in konkretno nevarnost, da bo na prostosti ponavljal kazniva dejanja, ki predstavljajo nevarnost drugim ljudem in njihovemu premoženju. Sodišče je pri tem upoštevalo težo in način storitve kaznivega dejanja (objektivne okoliščine), pa tudi prejšnje življenje obdolženca in druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje. Ugotovilo je (četrti odstavek na drugi strani prvostopenjskega sklepa in drugi odstavek na drugi strani sklepa pritožbenega sodišča), da je obdolženi v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja vedel, da je s strani policije obravnavan zaradi kaznivih dejanj velike tatvine po prvi točki prvega odstavka 212. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ in preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po četrtem v zvezi s tretjim v zvezi s prvim odstavkom 302. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ, pa ga to ni odvrnilo od ponovitve kaznivih dejanj, ter da je bilo ob tem ogroženo tuje premoženje v vrednosti 13.000 EUR, obdolžencu pa se očita, da se je takrat aktivno upiral policiji. Na obdolženčevo nevarnost, da bo na prostosti ponavljal kazniva dejanja oziroma da s kriminalno dejavnostjo tudi po storjenem kaznivem dejanju ni nameraval prenehati, je sodišče (četrti odstavek na drugi strani prvostopenjskega sklepa) razumno sklepalo tudi na podlagi dejstva, da so bile pri njem že po storitvi kaznivega dejanja zasežene tri maskirne kape, rokavice ter pištola, ki je bila še nabita in za katero je policija ugotovila, da je bila pripravljena za takojšno uporabo. Gre torej za subjektivne okoliščine, ki zadevajo obdolženčevo prejšnje življenje in njegove osebne lastnosti.

10. Ni mogoče pritrditi vložnici zahteve za varstvo zakonitosti, da se sodišče v pravnomočnem sklepu ni ukvarjalo oziroma se ni opredelilo do okoliščin na strani obdolženca (urejene družinske razmere, dva mladoletna otroka, materialna preskrbljenost), ki jih je njegova obramba v postopku večkrat izpostavila in ki po njenem mnenju kažejo, da pri obdolžencu ni podana ponovitvena nevarnost. Sodišče je tudi te s strani vložnice zatrjevane subjektivne okoliščine ugotovilo (četrti odstavek na drugi strani prvostopnega sklepa in drugi odstavek na drugi strani sklepa pritožbenega sodišča), vendar jim je v povezavi z drugimi okoliščinami in ravnanjem obdolženca (predvsem v povezavi z ugotovitvijo, da je ob storitvi kaznivega dejanja vedel, da zoper njega teče kazenski postopek zaradi drugih kaznivih dejanj) pripisalo drugačen pomen, kot jim ga pripisuje vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti. Sodišče je tako ugotovilo, da urejene družinske razmere obdolženca, ki ima mladoletna otroka, njegova materialna preskrbljenost in dejstvo, da je redno zaposlen kažejo, da kaznivega dejanja ni storil iz potrebe po preživetju, temveč zaradi želje po pridobivanju znatnih premoženjskih sredstev za potrebe, ki niso nujne. Takšen zaključek sodišča je utemeljen in v povezavi z ostalimi v sklepu ugotovljenimi okoliščinami kaže na realno nevarnost, da bo obdolženi na prostosti ponovil kazniva dejanja.

11. Prav tako ni mogoče soglašati z očitkom zahteve za varstvo zakonitosti, da drugostopenjsko sodišče ne obrazloži, zakaj šteje, da je pripor neogibno potreben za odpravo ponovitvene nevarnosti in da bi bilo obdolžencu, mogoče odrediti milejši ukrep, hišni pripor. Pritožbeno sodišče je (v drugem odstavku na drugi strani sklepa) navedlo okoliščine na podlagi katerih šteje, da je pri obdolžencu podana ponovitvena nevarnost, nanje pa je navezalo razumen sklep, da te nevarnosti pri njem ni mogoče odpraviti z blažjim ukrepom, to je hišnim priporom in tako zagotoviti varnost ljudi.

C.

12. Na podlagi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zahteva zagovornice obdolženega I.M. za varstvo zakonitosti ni utemeljena in jo je zato v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.