Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da se je tožnik z izjavo na zadnjem naroku za glavno obravnavo odpovedal vsem zahtevanim stroškom. Izjavo, da stroškov ne priglaša, je tako potrebno razumeti tako, da se izjava nanaša zgolj na stroške zadnjega naroka in ne na celotne stroške v postopku, ki so bili zahtevani pravočasno (v predlogu za izvršbo in pripravljalnih vlogah).

Stranka mora v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. To pomeni, da mora zahtevani strošek precizirati tako, da je ta tudi zneskovno določen ali vsaj določljiv. V konkretnem primeru tožnik s pavšalno zahtevo povrnitve materialnih stroškov v nedoločeni višini (skupaj z nagrado v skupni višini 50 oziroma 20 EUR) ne more uspeti, saj iz njegove zahteve ni razvidno, za katere materialne stroške gre in kolikšni so.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 38185/2014 z dne 24. 3. 2014 ostane v veljavi tudi v stroškovnem delu, in sicer za 74,00 EUR. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 38185/2014 z dne 24. 3. 2014 pustilo v veljavi za glavnico v višini 186,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 24. 10. 2012 dalje. V II. točki izreka je sklep o izvršbi razveljavilo v stroškovnem delu (za 74,00 izvršilnih stroškov) in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo.

2. Zoper II. točko izreka se pritožuje tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi oziroma spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo odločati tudi o pravdnih stroških, saj so bili slednji zahtevani pravočasno. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo sicer nobena od strank stroškov ni priglasila, kar pa ne pomeni, da niso bili zahtevani prej. Sodišču očita kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotno uporabo materialnega prava. Poudarja, da mora stranka zahtevati povrnitev stroškov najkasneje do konca glavne obravnave, kar pomeni, da jih lahko priglasi tudi prej. Ker se povrnitvi stroškov ni izrecno odpovedal, meni, da je sodišče njegovo izjavo napačno razumelo.

3. Pritožba je bila vročena tožencu, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V skladu s 163. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) o povrnitvi stroškov odloči sodišče na določeno zahtevo stranke. Povrnitev stroškov mora stranka zahtevati najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da se je tožnik z izjavo na zadnjem naroku za glavno obravnavo odpovedal vsem zahtevanim stroškom. Izjavo, da stroškov ne priglaša, je tako potrebno razumeti tako, da se izjava nanaša zgolj na stroške zadnjega naroka in ne na celotne stroške v postopku, ki so bili zahtevani pravočasno (v predlogu za izvršbo in pripravljalnih vlogah). Ker je tožnik s tožbenim zahtevkom v celoti uspel, bi mu moralo sodišče priznati tudi predhodno odmerjene izvršilne stroške v višini 74,00 EUR. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi pete alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je sklep o izvršbi pustilo v veljavi tudi glede izvršilnih stroškov.

6. V preostalem delu (glede odločitve o pravdnih stroških) pa je pritožbo zavrnilo. Po drugem odstavku 163. člena ZPP mora namreč stranka v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. To pomeni, da mora zahtevani strošek precizirati tako, da je ta tudi zneskovno določen ali vsaj določljiv. V konkretnem primeru tožnik s pavšalno zahtevo povrnitve materialnih stroškov v nedoločeni višini (skupaj z nagrado v skupni višini 50 oziroma 20 EUR) ne more uspeti, saj iz njegove zahteve ni razvidno, za katere materialne stroške gre in kolikšni so. Ker je nagrado za sestavo pripravljalne vloge mogoče priznati zgolj za delo odvetnika oziroma drugih oseb, ki jim zakon priznava pravico do nagrade (drugi odstavek 151. člena ZPP), tožnik pa med te osebe ne sodi, mu pritožbeno sodišče tako zahtevanih stroškov ni priznalo. Enako velja za DDV, saj tožnik ne izkaže, da je zavezanec za DDV in da mu je ta strošek nastal. Pritožbeni razlogi tako v preostalem delu niso podani, v sodbi pa tudi ni kršitev in napak, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo v preostalem delu zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

7. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP. Ker je tožnik uspel le delno, in sicer glede izvršilnih stroškov, ki predstavljajo stransko terjatev, s tem v zvezi pa niso nastali posebni stroški, jih je dolžan kriti sam. Tudi sicer zahtevana nagrada za pritožbo in znesek DDV ne predstavljata stroška, do katerih bi bil tožnik v smislu 151. člena ZPP sploh upravičen.