Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno razlogovalo, da za uporabo 67. člena ZDR-1 ni pomembno, ali je delavec s pravico do krajšega delovnega časa že zaposlen pri delodajalcu ali pa se zaposli na novo. Ker se tožnica pri toženi stranki za krajši delovni čas ni zaposlila zaradi določb s področja invalidskega zavarovanja, ampak na podlagi 65. člena ZDR-1, ne more uveljaviti pravic iz delovnega razmerja, kot jih ima delavec, zaposlen v skladu s 67. členom ZDR-1. V primeru sporne zaposlitve za krajši delovni čas s strani tožene stranke ni šlo za izpolnjevanje obveznosti delodajalca po predpisih o invalidskem in pokojninskem zavarovanju, kot je bila npr. situacija leta 2011, ko je tožena stranka tožnici v posledici odločbe ZPIZ z dne 9. 8. 2011 morala zagotoviti pravico do opravljanja dela s krajšim delovnim časom od polnega (101. člen ZPIZ-1). Zgolj zato, ker je bila tožnica predhodno že zaposlena pri toženi stranki za krajši delovni čas po 66. členu ZDR, nakar ji je delovno razmerje zaradi upokojitve prenehalo, ne pomeni, da je utemeljeno sklepala, da je bila v letu 2017 še nadalje zaposlena po isti podlagi oziroma na isti način kot predhodno leta 2011. Zlasti pa takšno napačno sklepanje ne more privesti do zaključka, da je bilo delovno razmerje sklenjeno na podlagi 67. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se glasi: ''Zavrne se del tožbenega zahtevka, ki se glasi: ''Sklep tožene stranke št. ... z dne 19. 10. 2017 se odpravi.

Tožena stranka je dolžna plačati tožnici za vsak dan, prebit na delu v obdobju od 6. 3. 2017 do 30. 6. 2017, regres za prehrano na delu v višini 3,52 EUR, v obdobju od 1. 7. 2017 do 31. 8. 2018 pa regres za prehrano v višini 3,76 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje, v 15 dneh.

Tožena stranka je dolžna obračunati tožnici regres za letni dopust za leto 2017 v višini 296,52 EUR in za leto 2018 v višini 421,40 EUR, od teh bruto zneskov odvesti dohodnino, neto zneska pa izplačati tožnici skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo glede regresa za leto 2017 od 19. 6. 2017 do plačila, glede regresa za leto 2018 pa od 19. 6. 2018 do plačila, v 15 dneh.'' Tožnica krije sama svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške v višini 187,27 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.''

II. Tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 153,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo: Sklep tožene stranke št. ... z dne 19. 10. 2017 se odpravi; Tožena stranka je dolžna plačati tožnici za vsak dan, prebit na delu, v obdobju od 6. 3. 2017 do 30. 6. 2017 regres za prehrano na delu v višini 3,52 EUR, v obdobju od 1. 7. 2017 do 31. 8. 2018 pa regres za prehrano v višini 3,76 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje, v 15 dneh; Tožena stranka je dolžna obračunati tožnici regres za letni dopust za leto 2017 v višini 296,52 EUR in za leto 2018 v višini 421,40 EUR, od teh bruto zneskov odvesti dohodnino, neto zneska pa izplačati tožnici skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo glede regresa za leto 2017 od 19. 6. 2017 do plačila, glede regresa za leto 2018 pa od 19. 6. 2018 do plačila, v 15 dneh. Kar je zahtevala tožnica več ali drugače (iz naslova regresa za prehrano), je zavrnilo. Odločilo je še, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 314,15 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

2. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče zavzelo napačno stališče, da ima tožnica, ki se je zaradi potreb delodajalca zaposlila za krajši delovni čas po 65. členu ZDR‑1, enak obseg pravic kot delavec, ki mu delodajalec v skladu s 67. členom ZDR-1 mora omogočiti zaposlitev za krajši delovni čas zaradi priznane invalidnosti. Tožnica je toženi stranki po zaključenem izbirnem postopku sicer predložila odločbo ZPIZ, po kateri ima priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom, kar pa ni pomembno, saj je tožena stranka ni zaposlila zaradi realizacije te odločbe, ampak zaradi svojih potreb, v skladu z razpisom na delovno mesto, ki je tudi sistemizirano za krajši delovni čas. Tožena stranka je na trgu iskala osebo za zaposlitev pod takšnimi pogoji. S tem, ko je zaposlila tožnico, ki je pred tem pridobila status invalida, tožnici ni bila dolžna priznati pravic po 67. členu ZDR-1. Ker se sodišče do odločilnega ni opredelilo, je kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se zahtevek zavrne, tožnici pa naloži povračilo stroškov postopka na prvi in drugi stopnji.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (tako tudi ne v pritožbi očitane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v smislu neobrazloženosti sodbe), je pa glede odločilnih dejstev spora zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je tožbenemu zahtevku neutemeljeno ugodilo.

6. Tožena stranka v pritožbi pravilno vztraja, da v tožničinem primeru ni šlo za posebni primer zaposlitve za krajši delovni čas po 67. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ampak za zaposlitev po 65. členu ZDR-1, zaradi česar ni podlage za plačilo vtoževanega regresa za prehrano in vtoževanih razlik regresa za letni dopust. 7. Po 65. členu ZDR-1 (krajši delovni čas) se lahko pogodba o zaposlitvi sklene tudi za delovni čas, krajši od polnega delovnega časa (prvi odstavek). Za krajši delovni čas se šteje čas, ki je krajši od polnega delovnega časa, ki velja pri delodajalcu (drugi odstavek). Delavec, ki je sklenil pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas, ima pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnega razmerja kot delavec, ki dela polni delovni čas in jih uveljavlja sorazmerno času, za katerega je sklenil delovno razmerje, razen tistih, za katere zakon določa drugače (tretji odstavek). Delavec ima pravico do letnega dopusta v minimalnem trajanju v skladu s 159. členom tega zakona, pravico do regresa za letni dopust pa sorazmerno delovnemu času, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v skladu s petim odstavkom 131. člena tega zakona (četrti odstavek).

Po 67. členu ZDR-1 (krajši delovni čas v posebnih primerih) ima delavec, ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali predpisi o starševskem dopustu, pravice iz socialnega zavarovanja, kot če bi delal polni delovni čas (prvi odstavek). Delavec iz prejšnjega odstavka, ki dela krajši delovni čas, ima pravico do plačila za delo po dejanski delovni obveznosti ter druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, kot delavec, ki dela polni delovni čas, če s tem zakonom ni drugače določeno (drugi odstavek).

Prej veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.) je določbo s takšno vsebino vseboval v 66. členu.

8. Tožnica je bila z odločbo ZPIZ z dne 9. 8. 2011 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in ji je bila priznana pravica do dela na delovnem mestu, na katerega je razporejena, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno od 13. 7. 2011 dalje. Toženi stranki je bilo naloženo, da tožnici zagotovi pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, kar je tudi storila in s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 9. 2011 za krajši delovni čas v obsegu 20 ur tedensko. Nato je bila tožnica na podlagi odločbe ZPIZ z dne 8. 7. 2014 razvrščena v I. kategorijo invalidnosti s priznano pravico do invalidske pokojnine od 1. 7. 2014 dalje. Posledično ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 31. 7. 2014. Kasneje je bila tožnica na podlagi odločbe ZPIZ z dne 25. 10. 2016 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s pravico premestitve na drugo delovno mesto ''kot so administrativna dela'', s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno - 20 ur tedensko od 1. 10. 2016 dalje.

9. Ko zavarovanec ob spremembi oziroma novi invalidnosti ni vključen v obvezno zavarovanje, mora po določbah ZPIZ-2 za priznanje pravic na podlagi III. kategorije invalidnosti izpolnjevati določene pogoje po tem zakonu. Tožnici je bila z odločbo z dne 25. 10. 2016 priznana pravica, da se ji še nadalje izplačuje invalidska pokojnina po odločbi z dne 21. 8. 2014, če se v roku 30 dni po prejemu odločbe prijavi na Zavodu za zaposlovanje, tožnica pa se je javila na razpis oziroma objavo javnega natečaja tožene stranke z dne 26. 10. 2018 za prosto uradniško delovno mesto svetovalec s krajšim delovnim časom od polnega v obsegu 20 ur tedensko (ki je kot takšno tudi sistemizirano). Ker je bila izbrana, je tožena stranka z njo na podlagi 65. člena ZDR-1 sklenila pogodbo o zaposlitvi z dne 3. 3. 2017 za krajši delovni čas od polnega v trajanju 20 ur tedensko (4 ure dnevno). Tožena stranka tožnici priznava pravice iz delovnega razmerja sorazmerno delovnemu času, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi oziroma ji ne priznava regresa za prehrano, regres za letni dopust pa ji priznava le v polovični višini.

10. Sodišče prve stopnje je napačno izpostavilo kot bistveno, da je tožnica toženo stranko pred sklenitvijo pogodbe z dne 3. 3. 2017 seznanila z odločbo ZPIZ z dne 25. 10. 2016. Nenazadnje je kandidat pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi dolžan predložiti delodajalcu dokazila o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dela in ga obvestiti o vseh njemu znanih dejstvih, pomembnih za delovno razmerje, kot tudi o njemu znanih drugih okoliščinah, ki ga kakorkoli onemogočajo ali bistveno omejujejo pri izvrševanju obveznosti iz pogodbe (28. člen ZDR-1). Poleg tega je ena izmed temeljnih zakonskih obveznosti delavca, da mora delodajalca obveščati o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti, in o spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja (36. člen ZDR-1). V zvezi s tem so gotovo pomembne okoliščine glede invalidnosti. Okoliščina, da je tožnica toženo stranko seznanila z vsebino odločbe z dne 25. 10. 2016, pa ni odločilno dejstvo spora, ki bi lahko privedlo do zaključka, da se podlaga sklenitve pogodbe o zaposlitvi spremeni iz 65. v 67. člen ZDR-1. 11. Tudi to, da je bila vsebina tožničinega dela pri toženi stranki 3. 3. 2017 skladna z omejitvami iz odločbe ZPIZ, ne pomeni, da je šlo za zaposlitev po 67. členu ZDR-1. Ključno je zlasti to, na kar opozarja pritožba - da je tožnica pridobila status invalida preden se je zaposlila pri toženi stranki, ne pa v času trajanja delovnega razmerja pri njej. Dne 3. 3. 3017 se je zaposlila za krajši delovni čas v skladu s 65. členom ZDR‑1, ne pa na podlagi 67. člena ZDR-1, saj ni šlo za situacijo, ko bi ji moral delodajalec v času trajanja delovnega razmerja zaradi ugotovljene invalidnosti zagotoviti pravico do opravljanja dela s krajšim delovnim časom.

12. Sodišče prve stopnje je zmotno razlogovalo, da za uporabo 67. člena ZDR-1 ni pomembno, ali je delavec s pravico do krajšega delovnega časa že zaposlen pri delodajalcu ali pa se zaposli na novo. Ker se tožnica pri toženi stranki za krajši delovni čas ni zaposlila zaradi določb s področja invalidskega zavarovanja, ampak na podlagi 65. člena ZDR-1, ne more uveljaviti pravic iz delovnega razmerja, kot jih ima delavec, zaposlen v skladu s 67. členom ZDR-1. V primeru sporne zaposlitve za krajši delovni čas s strani tožene stranke ni šlo za izpolnjevanje obveznosti delodajalca po predpisih o invalidskem in pokojninskem zavarovanju, kot je bila npr. situacija leta 2011, ko je tožena stranka tožnici v posledici odločbe ZPIZ z dne 9. 8. 2011 morala zagotoviti pravico do opravljanja dela s krajšim delovnim časom od polnega (101. člen ZPIZ-1). Zgolj zato, ker je bila tožnica predhodno že zaposlena pri toženi stranki za krajši delovni čas po 66. členu ZDR, nakar ji je delovno razmerje zaradi upokojitve prenehalo, ne pomeni, da je utemeljeno sklepala, da je bila v letu 2017 še nadalje zaposlena po isti podlagi oziroma na isti način kot predhodno leta 2011. Zlasti pa takšno napačno sklepanje ne more privesti do zaključka, da je bilo delovno razmerje sklenjeno na podlagi 67. člena ZDR-1. 13. Tudi ne gre za problematiko različnega obravnavanja, kot je menilo sodišče prve stopnje. Ni res, da gre pri tožnici za primer, ko bi bili delavci invalidi v bistveno enakih položajih različno obravnavani. Invalidnost ni ključna navezovalna okoliščina. Bistvena razlikovalna okoliščina med zaposlitvijo invalida za krajši delovni čas po 65. členu ZDR-1 ali po 67. členu ZDR-1 je ravno v tem, da slednjo zaposlitev nalagajo predpisi s področja invalidskega zavarovanja, zaposlitve po 65. členu ZDR-1 pa ne.

14. ZPIZ je sicer tožnici z odločbo z dne 29. 6. 2017 v posledici zaposlitve za krajši delovni čas po pogodbi z dne 3. 3. 2017 sprva priznal nadomestilo za invalidnost na podlagi 86. člena ZPIZ-2 (na podoben način kot ji je bila v posledici zaposlitve za krajši delovni čas v letu 2011 priznana takratna pravica do delne invalidske pokojnine po 60. členu ZPIZ-1). Tožnica je ravno na omenjeno odločbo opirala svoj tožbeni zahtevek. Vendar pa je bila ta odločba z odločbo ZPIZ z dne 22. 9. 2017 odpravljena - iz podobnih materialnopravnih razlogov, kot so obrazloženi zgoraj. Glede tožnice torej ni uporabljiv 130. člen ZPIZ-2, ki določa, da se kot polni delovni oziroma zavarovalni čas šteje tudi čas, ki ga prebije v obveznem zavarovanju s krajšim delovnim oziroma zavarovalnim časom od polnega delovni invalid s pravico do delnega nadomestila po tem zakonu ali s pravico do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom ali delne invalidske pokojnine po ZPIZ-1. 15. Če ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom, ima pravico do regresa za letni dopust sorazmerno delovnemu času, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, razen v primerih, ko delavec dela krajši delovni čas v skladu s 67. členom zakona (peti odstavek 131. člena ZDR-1), za kar pa v tožničinem primeru ni šlo, kar pomeni, da je upravičena le do regresa sorazmerno delovnemu času, kar ji je tožena stranka priznavala, ne pa tudi do vtoževane razlike, kar ji je sodišče prve stopnje neutemeljeno priznalo.

16. Tudi glede odločitve o stroških prehrane se tožnica neutemeljeno zavzema za stališče, da ji je potrebno zagotoviti enake pravice kot delavcu, ki dela polni delovni čas. Po 130. členu ZDR-1 mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju; Če višina povračila stroškov v zvezi z delom ni določena s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti, se določi s podzakonskim aktom. Za toženo stranko velja Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPND, Ur. l. RS, št. 18/1991 in nasl.), ki v 3. členu Aneksa h KPND določa, da izplačilo regresa za prehrano pripada javnemu uslužbencu za dan prisotnosti na delu; Kot dan prisotnosti na delu se šteje, če delavec dela več kot štiri ure dnevno ali če dela krajši delovni čas na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Iz navedenega izhaja, da tudi za priznanje vtoževanih stroškov prehrane ni podlage.

17. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe delno spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP). Spremenjeni uspeh strank v postopku je nalagal tudi spremenjeno odločitev o stroških prvostopenjskega postopka (prvi odstavek 154. člen ZPP). Ker je tožena stranka v celoti uspela, ji je tožnica dolžna povrniti priglašene stroške postopka: 200 točk za odgovor na tožbo, 200 točk za glavno obravnavo, 2 % materialne stroške, kar znaša 187,27 EUR. Tožnica krije sama svoje stroške prvostopenjskega postopka.

18. Zaradi neuspeha v pritožbenem postopku tožnica krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, toženi stranki pa je dolžna povrniti pritožbene stroške - 250 točk z 2 % materialnimi stroški, kar znaša 153,00 EUR (prvi odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP).