Jedro

Skakanje v daljavo z zaletom je običajna športna aktivnost. Zato kot tekmovanje v skoku v višino s palico, ki se pravilno izvaja, ni nevarna dejavnost, saj gre za športno disciplino, pri kateri lahko pride do škode le izjemoma in ne predstavlja povečanega, izjemnega rizika glede na večino vsakdanjih opravilih (primerjaj pravno mnenje, objavljeno v Poročilu o sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. 1/91, str. 13).

Ker je prišlo do tožnikove poškodbe zaradi tega, ker skakanje ni bilo pravilno organizirano, saj se ni izvajalo na športnem terenu in doskočišče ni bilo pravilno urejeno, za kar bi morala poskrbeti tožena stranka, je ta krivdno odgovorna za opustitev. Ker tožnik ni mogel zavrniti skakanja in se je na služenju vojaškega roka moral podrediti tej aktivnosti, tožena stranka odgovarja za škodo po prvem odstavku 154. člena ZOR.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje glede odločitve o glavni stvari spremenita, tako da se izrek glasi: "Tožena stranka Republika Slovenija mora plačati tožeči stranki B. M. znesek 835.000,00 SIT (z besedo: osemsto petintrideset tisoč tolarjev 00/100) z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 19.3.1998 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo potrebna prisilna izvršitev.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne." V preostalem delu se revizija zavrne.

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 13.110,00 SIT stroškov pritožbenega postopka in 16.425,75 SIT stroškov revizijskega postopka, vse v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 1.335.000 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 19.3.1998 dalje, v presežku pa je zavrnilo tožnikov zahtevek. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval med služenjem vojaškega roka v vojašnici Š., ko je 28.6.1994 skakal v daljavo na terenu, ki ni bil namenjen za šport. Odskočišče je bilo urejeno tako, da je bila ob odrivu deska, doskočišče pa ni bilo urejeno oz. zrahljano. Ker je sodišče štelo, da je tako skakanje bolj tvegano od običajnega in da so nevarnosti, ki so jim bili izpostavljeni udeleženci, presegale tiste, s katerimi se človek srečuje pri običajnih opravilih, je uporabilo pravila o objektivni odgovornosti tožene stranke. Za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik trpel in jo bo trpel zaradi zvina desnega gležnja in posledic, mu je prisodilo za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 700.000 tolarjev, za strah v zvezi z zdravljenjem 150.000 tolarjev in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 600.000 tolarjev. Skupni znesek 1.450.000 tolarjev je nato zmanjšalo za 115.000 tolarjev, kolikor je tožnik že prejel iz naslova kolektivnega zavarovanja na račun ugotovljene invalidnosti.

Po pritožbi tožene stranke, češ da tožnik ni bil dovolj pazljiv in da sodišče ni ugotovilo, da bi bil teren na doskočišču v takšnem nasprotju s športnimi pravili, da bi bila podana njena objektivna odgovornost, je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo. Po mnenju pritožbenega sodišča pomeni povečano nevarnost skakanje z zaletom v daljavo, če pri tem doskočišče ni standardno urejeno z mivko, temveč je improvizirano na travnatem oz. njivskem terenu.

Proti obsodilnemu delu sodbe, ki je postal pravnomočen z odločitvijo pritožbenega sodišča, je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje, ali spremembo izpodbijane sodbe. Načeloma se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da dejavnost, ki sama po sebi ni nevarna, lahko postane nevarna, če se ne izvaja v skladu z zahtevanimi pravili. Toda razlikovati je treba, ali gre za igro, usposabljanje ali standardno tekmovanje. V konkretnem primeru je šlo za učno uro telovadbe, pri kateri so vojaki v športni opremi opravljali dejavnosti z namenom, da bi ugotovili njihove sposobnosti. Predhodno so bili ogreti, skoki so se izvajali na travnatem terenu z doskočiščem ob robu njive, kjer je bila zemlja dvignjena in zrahljana, torej je šlo za običajno izvajanje skokov v daljavo in ne za tekmovanje, saj ni bilo selektivno izbrane skupine, ki bi skušala doseči čim boljši rezultat. Ker tudi ni šlo za vojaško usposabljanje, tožena stranka meni, da ni objektivno odgovorna, kakor trdi sodišče druge stopnje. Ne glede na to pa je sodišče že razsodilo, da tudi vojaško usposabljanje v vojaški opremi na robu gozda ter skakanje iz jarka v jarek, samo po sebi ni nevarna dejavnost. Glede na navedeno tožena stranka meni, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili določilo drugega odstavka 154. člena Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) in da ni pogojev za odgovornost ne glede na krivdo. Tožena stranka bi bila odgovorna le, če bi osebe, za katere odgovarja, opustile zahtevane ukrepe za preprečitev škode, tega pa niso storile. Tožena stranka opozarja tudi na ugotovitev sodnega izvedenca, češ da se je tožnik poškodoval "pri nerodnem skoku". Na koncu tožena stranka navaja, da je tudi odškodnina previsoko odmerjena in da ni razlogov za prisoditev denarne odškodnine zaradi izgube delovne sposobnosti. Tudi odškodnina za strah tožniku ne pripada, ker skrb za zdravljenje ni globlje posegla v tožnikovo duševno ravnotežje. Pri višini denarne odškodnine za telesne bolečine pa je treba upoštevati, da so nastale zaradi zvina in ne zaradi zloma, kar že samo po sebi, tudi v psihološkem pomenu, omejuje domet teh bolečin.

V zvezi z uporabo postopkovnih določil je treba pojasniti, da je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon, vendar je sodišče v konkretnem primeru še naprej uporabljalo določila Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92). Razlog za to je v prvem odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Po 390. členu ZPP 1977 je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se ni izjavilo o njej.

Revizija je delno utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednje pravno pomembne okoliščine: - da se je tožnik poškodoval med služenjem vojaškega roka, - da se je poškodoval na terenu, ki ga je v letu 1994 vojska uporabljala za športne aktivnosti, čeprav za to ni bil vnaprej pripravljen, - da je D. J., ki je zaposlen pri toženi stranki, s pomočjo vojaka - tedaj študenta Fakultete za šport, poiskal najprimernejši teren za izvajanje skoka v daljavo z zaletom, da je bila na odskočišču deska, doskočišče pa ni bilo urejeno, zlasti ni bilo na njem mehko razkopane mivke ali druge mehke podlage, - da se je tožnik poškodoval dne 28.6.1994, da je bil zdravniško pregledan šele 22.7.1994 in da je bil nato napoten na zdravljenje.

V zvezi z revizijskimi trditvami, češ da je bilo doskočišče urejeno ob robu njive, kjer je bila zemlja dvignjena in zrahljana, je treba pojasniti, da zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni predmet revizijskega preizkusa zaradi izrecne prepovedi v tretjem odstavku 385. člena ZPP 1977. Morebitne nove dejanske okoliščine je mogoče zatrjevati v revizijskem postopku le v zvezi s bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka (387. člen ZPP 1977), ki pa jih tožena stranka v reviziji ne uveljavlja.

Glede na dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, sta pravilno uporabili tista materialnopravna določila ZOR, ki za obstoj odškodninske obveznosti zahtevajo, da morajo biti podani naslednji štirje elementi: protipravno škodno dejanje, zaradi katerega je nastala škoda (vzročna zveza), odgovornost tožene stranke in nastanek premoženjske ali nepremoženjske škode. Toda opri ugotavljanju odgovornosti tožene stranke sta sodišči zmotno menili, ko je podana objektivna odgovornost zaradi nevarne dejavnosti po drugem odstavku 154. člena ZOR, čeprav zakon v prvem odstavku 154. člena ZOR predvideva splošno, krivdno odgovornost. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je skakanje v daljavo običajna športna aktivnost. Tako kot tekmovanje v skoku v višino s palico, ki se pravilno izvaja, ni nevarna dejavnost, saj gre za športno disciplino, pri kateri lahko pride do škode le izjemoma in ne predstavlja povečanega, izjemnega rizika glede na večino vsakdanjih opravil (primerjaj pravno mnenje, objavljeno v Poročilu o sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I/91, str.13). Z atletiko se množično ukvarjajo ljudje različnih starosti in taka dejavnost je celo priporočljiva. Zato tožena stranka, ki je tožniku ukazala, da mora skakati v daljavo z zaletom, ne odgovarja na podlagi domneve vzročnosti (173. in 174. člen ZOR). Do tožnikove poškodbe je prišlo zaradi tega, ker skakanje ni bilo pravilno organizirano, saj se ni izvajalo na športnem terenu in doskočišče ni bilo pravilno urejeno. Za to bi morala poskrbeti tožena stranka, ki je krivdno odgovorna za opustitev. Ker tožnik ni mogel zavrniti skakanja in se je na služenju vojaškega roka moral podrediti tej aktivnosti, je pravilna odločitev, da je tožena stranka odgovorna za nastalo škodo, ker ni omogočila preizkušanja sposobnosti vojakov na športnem terenu oz. na tak način, kot se zahteva za skakanje z zaletom v daljavo. Njena odgovornost je krivdna in izhaja iz prvega odstavka 154. člena ZOR. Tožnikova sokrivda ni izkazana, saj je v danih razmerah moral skočiti v skladu z navodili organa tožene stranke in svojimi sposobnostmi. Zapis izvedenca, češ da je tožnik "nerodno skočil" na vprašanje odgovornosti ne vpliva, ker je vprašanje odgovornosti pravno vprašanje, o katerem odloča sodišče na podlagi vseh, v pravdnem postopku ugotovljenih okoliščin.

Tako se izkaže, da zmotna uporaba materialnega prava v zvezi z odgovornostjo tožene stranke ne vpliva na to, da mora tožena stranka povrniti škodo, ki jo je utrpel tožnik. Toda pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sta sodišči zmotno uporabili tudi pravna pravila 200. in 203. člena ZOR, kar je vplivalo na odločitev. Zato je revizijsko sodišče v tem delu ugodilo reviziji in po prvem odstavku 395. člena ZPP 1977 delno spremenilo izpodbijano sodbo, tako da je znižalo prisojeno odškodnino, v presežnem delu pa je po 393. členu ZPP 1977 zavrnilo revizijo.

Odškodninski zahtevek na plačilo odškodnine za strah je v celoti zavrnilo, ker glede na okoliščine primera, zlasti pa glede na stopnjo strahu tožnik ni upravičen do denarne odškodnine. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč ugotovili, da se tožnik ob doskoku ni ustrašil in je opravil vaje do konca. Nato je imel več tednov zjutraj otečen in boleč gleženj, a se je stanje čez dan umirilo, tako da je opravljal dnevna opravila vse do zdravniškega pregleda 22.7.1994. Tedaj je dobil mavec, toda tožena stranka pravilno opozarja, da skrb za zdravljenje ni globlje posegla v tožnikovo duševno ravnovesje, saj je šlo samo za zvin in ne za zlom, zaradi česar se tožnik ni mogel bati za izid zdravljenja ali celo za življenje.

Narava poškodbe je vplivala tudi na odmero pravične odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem. Tožnik ni trpel stalnih, hudih bolečin, temveč je bolečine čutil občasno, intenzivnost bolečin pa je bila predvsem lahke in srednje stopnje. Toda ker je bilo bolečinsko obdobje relativno dolgo in bolečine niso povsem izginile, tako da se bodo pojavljale tudi v bodoče, je sodišče presodilo, da je zaradi dolgega trajanja pravična odškodnina 350.000 tolarjev. Temu ustrezno je znižalo prisojeno odškodnino in zavrnilo presežni del tožbenega zahtevka.

Drugače je z odškodnino za duševne bolečine zaradi posledic, ki se odražajo v zmanjšani življenjski aktivnosti. Te res niso hude, toda tožnika zavrta gibljivost desnega stopala ovira pri hoji in pri teku, zaradi česar bo moral vlagati več napora v vsakdanjem življenju, pri športnih aktivnostih in pri delu. Ker je tožnik še mlad, je prisojena odškodnina v znesku 600.000 tolarjev primerna in revizija v tem delu ni utemeljena.

Ko je revizijsko sodišče odločalo o pravdnih stroških, ni spreminjalo odločitve o pravdnih stroških pred sodiščem prve stopnje, saj gre kljub delni spremembi sodb še vedno za delni uspeh pravdnih strank, ki naj po drugem odstavku 154. člena ZPP 1977 krijeta vsaka svoje stroške. Drugače je s pritožbenimi stroški, ker pritožba tožene stranke ni bila utemeljena glede odgovornosti, glede prisojene odškodnine pa je bila delno utemeljena. Njen uspeh v pritožbenem postopku je 1/4, zato ji mora tožnik po drugem odstavku 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 166. člena ZPP 1977 povrniti četrtino od 52.440,00 SIT, kolikor znese vrednost priznanih 600 točk za sestavo pritožbe, kamor je vštet tudi posvet s stranko. Enako velja za stroške v zvezi revizijo, s katero je tožena stranka prav tako uspela do 1/4. Zato ji mora tožnik povrniti četrtino od 65.550,00 SIT, kolikor znese 750 točk za sestavo revizije in četrtino od 153,00 SIT poštnih stroškov.