Jedro

Sodišče prve stopnje je višino dolga pritožnice pravilno ugotovilo.

Svojo odločitev je oprlo na kartico prometa, obračun stanja kredita in izpiska iz poslovne knjige za toženo stranko, ki jih je vse sodišču prva stopnje predložila tožeča stranka. Pritožnica obračunu kredita oporeka le pavšalno, sklicuje se le na skupno višino plačanih anuitet, ki med strankama ni sporna. Nasprotnih dokazov tožena stranka sodišču prve stopnje ni predlagala niti v ugovoru z dne

10.11.2003 zoper sklep o izvršbi opr.št. I 2003/163030 z dne

29.10.2003, niti na glavni obravnavi dne 4.5.2005, saj na narok tega dne, kljub temu, da je bila nanj pravilno vabljena, ni prišla. Tožeča stranka ni bila dolžna zapadle in neplačane obroke tožene stranke poravnati iz depozita, ki ga je tožena stranka položila pri tožeči stranki ob sklenitvi kreditne kreditne pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 0003 I 2003/16303 z dne 29.10.2003 v točki 1. v veljavi v tistem delu, s katerim je toženi stranki naloženo, da plača tožeči stranki 2,290.293,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.10.2003 do plačila in v 3. točki.

V ostalem delu je plačilni nalog razveljavilo in višji zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku

22.903,00 SIT.

Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka. V pritožbi pravi, da je od leta 1994 do leta 2001 tožeči stranki plačala 2,913.433,50 SIT, skupaj s 608.498,70 SIT depozita, s katerim je tožeča stranka v letu 2003 pokrila del njenega dolga, pa je tožeči stranki plačala 3,521.932,20 SIT. Sprašuje, kako je mogoče, da je od izposojenih 2,224.000,00 SIT in odplačilu 3.521,932,20 SIT tožeči stranki še vedno dolžna 2.290.293,40 SIT. Pravi tudi, da je tožeča stranka njen nezapadli dolg v znesku 2,540.544,40 SIT ob poplačilu z depozitom nepravilno znižala le na 2,290.293,40 SIT. Navaja, da je začela neredno plačevati obroke zato, ker se je zaposlila v drugem podjetju, ki je neredno izplačevalo osebne dohodke, sedaj pa je že več kot dve leti brezposelna in brez dohodkov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Prvostopenjsko sodišče naj bi napačno ugotovilo, da je tožeči stranki na podlagi kreditne pogodbe z dne

6.6.1994 dolžna še 2,290.293,40 SIT. Pritožnica obračunu kredita s strani tožene stranke oporeka le pavšalno, sklicuje se le na skupno višino plačanih anuitet, ki med strankama ni sporna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje višino dolga pritožnice pravilno ugotovilo. Svojo odločitev je oprlo na kartico prometa, obračun stanja kredita in izpiska iz poslovne knjige za toženo stranko, ki jih je vse sodišču prve stopnje predložila tožeča stranka. Nasprotnih dokazov tožena stranka sodišču prve stopnje ni predlagala niti v ugovoru z dne 10.11.2003 zoper sklep o izvršbi opr.št. I 2003/163030 z dne 29.10.2003, niti na glavni obravnavi dne

4.5.2005, saj na narok tega dne, kljub temu, da je bila nanj pravilno vabljena, ni prišla. Na podlagi listin, predloženih s strani tožeče stranke, je zato sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da dolg pritožnice znaša 2,290.293.40 SIT, od tega zneska pa je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki tudi zamudne obresti od dneva vložitve predloga za izvršbo 17.10.2003 do plačila. Pri tem je sodišče prve stopnje od višine celotnega dolga tožene stranke, ki ga predstavlja nezapadli dolg v znesku 2,540.544,40 SIT, zapadla razdolžnina v znesku 227.497,20 SIT, zapadle obresti v znesku

101.390,80 SIT, zamudne obresti v znesku 13.839,70 SIT ter stroški v znesku 15.520,00 SIT, odštelo še depozit v višini 608.498,70 SIT, s katerim je tožeča stranka pred sodno izterjavo delno pokrila dolg tožene stranke. Upoštevajoč navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek o tem, da je bil depozit v višini 608.498,70 SIT nepravilno odštet od višine njenega dolga. Dolg pritožnice ni znašal le 2,540.544,40 SIT, kot to navaja pritožnica - ta znesek predstavlja le nezapadli del dolga in v njem niso upoštevane dolgovane obresti in stroški. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka odstopila od kreditne pogodbe v skladu z določbo 15. člena te pogodbe, saj je tožena stranka že v letu 2001 prenehala plačevati obroke kredita. Tožeča stranka pri tem ni bila dolžna zapadle in neplačane obroke tožene stranke poravnati iz depozita, ki ga je tožena stranka položila pri tožeči stranki ob sklenitvi kreditne kreditne pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila tožeča stranka na podlagi določbe 3. člena pogodbe o vezavi sredstev z dne 6.6.1994 le upravičena uporabiti vezana sredstva za poplačilo dolga tožene stranke, ne pa tudi dolžna poplačevati posamezne neplačane anuitete kredita iz depozita tožene stranke. Ker tako niso podani razlogi, iz katerih pritožnica izpodbija prvostopenjsko sodbo, niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP - Zakon o pravdnem postopku, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS št. 36/2004), je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje pa potrdilo.