Jedro

V presojo navedb pritožbe, ki so pravno irelevantne, se pritožbeno sodišče ni dolžno spuščati, niti ni dolžno odgovarjati na posplošene pritožbene navedbe, ki jih ni mogoče preizkusiti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju z dne 21.9.2005 je bil G.Z. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena Kazenskega zakonika (KZ). Sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dveh mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. V plačilo mu je naložilo delno plačilo stroškov kazenskega postopka, oškodovanca pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 29.11.2006 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 14.6.2007 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti (ki je bila Vrhovnemu sodišču v reševanje predložena dne 19.11.2008), kot navaja, iz zakonsko predvidenih razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). V zahtevi navaja, da je sodišče prekršilo kazenski zakon iz 1. točke 372. člena ZKP glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje zakonske določbe o silobranu ni uporabilo, tega tudi ni upoštevalo sodišče druge stopnje, ki tudi ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe in je zato prekršilo prvi in drugi odstavek 395. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje dr. R. in ustrezno dopolnitev izvedenskega mnenja, sodišče druge stopnje pa se o tem ni izjasnilo. Meni, da glede na kontradiktornost izjav domnevnega oškodovanca in prič G.M. in S.L. izhaja precejšen dvom v resničnost odločilnih dejstev, zato bi Vrhovno sodišče lahko pravnomočno sodbo razveljavilo že po uradni dolžnosti.

3. Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 27.11.2008, predlaga zavrnitev zahteve. Z odgovorom državnega tožilca sta bila obsojenec in zagovornik dne 29.11.2008 seznanjena.

B-1.

4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: * da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenim v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); * da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva - tako materialno kot procesno pravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena. Zato je sklicevanje obsojenčevega zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti smiselno na določbo 427. člena ZKP v nasprotju z navedeno določbo in precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati oziroma se nanj sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti. V 427. členu ZKP je zgolj določeno ravnanje Vrhovnega sodišča, če se mu ob siceršnjem odločanju o zahtevi, vloženi zaradi razlogov, iz katerih jo je mogoče vložiti (prvi odstavek 420. člena ZKP), pojavi tak dvom. Če takega dvoma ni in Vrhovno sodišče ga v konkretni zadevi ni ugotovilo, sodišče tudi ni dolžno razlagati, zakaj ne; * da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti; * da po ustaljeni ustavno sodni presoji (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up 34/93 z dne 8.6.1995) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; to mora storiti tedaj, kadar je predlagani dokaz pravno relevanten, pri čemer mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti; v dvomu je vsak dokazni predlog v korist obtoženca in ga sodišče mora izvesti, razen, če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen; * da je Vrhovno sodišče že v svoji odločbi I Ips 203/96 z dne 26.8.1998 presodilo, da če pritožbeno sodišče v svoji odločbi ne presodi vseh navedb pritožbe, ne stori bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč gre za kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP, ki se upošteva v okviru 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, torej le tedaj, če je takšna kršitev vplivala na zakonitost sodbe sodišča druge stopnje.

B-2.

5. Navedbe zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je "obramba predlagala zaslišanje dr. R., ki naj bi pregledal domnevnega oškodovanca ter ustrezno dopolnitev izvedenskega mnenja, vendar je sodišče prve stopnje te dokazne predloge obrambe zavrnilo, sodišče druge stopnje pa se kljub pritožbeni navedbi v zvezi s tem ni izjasnilo", je sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, ki po presoji Vrhovnega sodišča ni podana, niti zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ni zatrjeval, da je zavrnitev teh dokaznih predlogov vplivala na zakonitost sodbe.

6. Na podlagi podatkov spisa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je na glavni obravnavi dne 13.7.2005 zagovornik predlagal, da se opravi ogled, da sodišče zasliši dr. R. iz Zdravstvenega doma R., ki je oškodovanca pregledal, po njegovem zaslišanju pa pozove izvedenca na dopolnitev izvedenskega mnenja, v kakšni meri naj bi bila začasno oslabljen del oškodovančevega telesa, glede začasne prizadetosti oškodovančeve zunanjosti pa, da izvedenec pojasni, koliko časa naj bi ta prizadetost trajala in v kakšnem obsegu. Dokazni predlog je ponovil na glavni obravnavi 21.9.2005. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog kot nepotreben zavrnilo. V razlogih sodbe, s katero je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ, ker je 8.7.2003 udaril oškodovanca v obraz in mu prizadejal udarnino obraza in nosu s krvavitvijo, zaradi česar je bila začasno prizadeta oškodovančeva zunanjost, je svojo odločitev tudi pojasnilo (stran 5). K tem razlogom je v svoji sodbi pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (stran 2), ko je pritožbo zagovornika, ki je v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje navajal, da "je z namenom ustrezne dopolnitve dokaznega postopka obramba predlagala zaslišanje dr. R., ki naj bi pregledal domnevnega oškodovanca ter ustrezno dopolnitev izvedenskega mnenja, vendar je sodišče te dokazne predloge zavrnilo", zavrnilo kot neutemeljeno. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik ne v pritožbi niti v zahtevi za varstvo zakonitosti ni navedel nobene konkretne okoliščine, zakaj naj bi izpoved dr. R. in dopolnitev izvedenskega mnenja bila odločilna oziroma da bi z izvedbo teh dokazov bile ugotovljene kakšne nove okoliščine, ki bi bile v korist obsojenca in ker sta se sodišči prve in druge stopnje obrazloženo opredelili do teh dokaznih predlogov zagovornika, po presoji Vrhovnega sodišča obsojenčeve pravice do obrambe niso bile prekršene.

7. Po določbi prvega odstavka 395. člena ZKP sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presodi navedbe pritožbe. To pomeni, da mora pritožbeno sodišče presoditi vse konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, zavzeti o njih svoja stališča in jih ustrezno obrazložiti. V presojo navedb pritožbe, ki so pravno irelevantne, se pritožbeno sodišče ni dolžno spuščati, niti ni dolžno odgovarjati na posplošene pritožbene navedbe, ki jih ni mogoče preizkusiti.

8. Zagovornik v zahtevi navaja, da je "presoja pritožbenih navedb v sodbi sodišča druge stopnje po mnenju obdolženca bistvena sestavina pritožbene odločbe, zaradi česar je sodišče druge stopnje v predmetni zadevi kršilo prvi odstavek 395. člena ZKP". Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje presojalo relevantne pritožbene navedbe obsojenčevega zagovornika v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje (katero je zagovornik vložil "iz vseh pritožbenih razlogov" brez določnejših navedb zakonskih določb) glede kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot tudi glede odločbe o kazenski sankciji in stroških postopka. Na strani 2 svoje odločbe je pritožbeno sodišče obrazloženo zavrnilo v pritožbi uveljavljano zmotno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z v zagovoru obsojenca nakazovanim silobranom oziroma prekoračenim silobranom ter se obrazloženo opredelilo tudi do v pritožbi zatrjevanih neskladij v izpovedbi oškodovanca, ko je ocenilo, da obdolženčevega ravnanja nikakor ni mogoče opredeliti niti kot silobran niti kot prekoračen silobran, oškodovanec pa je glede načina udarca ves čas izpovedoval enako. Kolikor pa se zagovornik, ki v zahtevi za varstvo zakonitosti ponavlja, da je obsojenec ravnal v samoobrambi oziroma silobranu, s presojo in zaključki sodišča druge stopnje ne strinja, s takšnimi navedbami izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

9. Težišče navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti, v katerih zagovornik navaja, da je obsojenec ravnal v samoobrambi oziroma v silobranu, kar da ni bilo upoštevano; da sodišče ni ocenilo kontradiktornih navedb oškodovanca, ki da je dogodek različno opisoval; opozarja, da sta vozili obsojenca in oškodovanca stali eno za drugim in da je v tem kontekstu potrebno razumeti navedbe, da naj bi obsojenec šel za domnevnim oškodovancem, dejansko predstavlja nestrinjanje vložnika z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi z obsojencu očitanim kaznivim dejanjem lahke telesne poškodbe sprejeli sodišče prve in druge stopnje. Po vsebini takšne navedbe, v katerih zagovornik ponavlja zagovor obsojenca, da je dejanje storil v silobranu, katerega pa sta v izpodbijani pravnomočni sodbi ocenili in obrazloženo zavrnili sodišči prve in druge stopnje, pomenijo izpodbijanje dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo, ne pa kršitve kazenskega zakona.

10. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je uveljavljala zahteva za varstvo zakonitosti, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati sodno tako kot strošek, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodna taksa bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.