Jedro

Utemeljen je pritožbeni ugovor tožene stranke glede razveze pogodbe o zaposlitvi z dnem 23. 6. 2015 in posledično v zvezi s trajanjem delovnega razmerja ter izplačilom razlike v plači od nezakonitega prenehanja delavnega razmerja do 23. 6. 2015. Tožnik je bil po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki ves čas zaposlen, saj se je takoj z naslednjim dnem samozaposlil in je bil zaposlen tudi v času, ko je sodišče odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Navedena okoliščina je pomembna za določitev datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodne razveze, pri čemer sodišče ne more priznati delovnega razmerja pri prejšnjem delodajalcu, saj dvojno delovno razmerje ni mogoče. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in odločilo, da se pogodba o zaposlitvi razveže z dnem 24. 6. 2014, ko je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, tako da se sodba sodišča prve stopnje: - v II. točki izreka spremeni tako, da se pogodba o zaposlitvi št. ... ter sklenjeni aneksi razvežejo z dnem 24. 6. 2014; - v III. točki izreka spremeni tako, da se ugotovi, da je tožnikovo delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 24. 6. 2014; - v IV. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od 24. 6. 2014 do 23. 6. 2015 obračunati razliko med pripadajočimi plačami in drugimi prejemki iz delovnega razmerja ter dejanskimi prejemki tožnika v tem obdobju, odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezne neto razlike z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne v celoti, pritožba tožene stranke pa v preostalem delu in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka 23. 4. 2014, nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka); da se pogodba o zaposlitvi št. ... ter sklenjeni aneksi razvežejo z dnem 23. 6. 2015 (II. točka izreka); da se ugotovi, da je tožnikovo delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 23. 6. 2015 (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki za čas od 24. 6. 2014 do 23. 6. 2015 obračunati razliko med pripadajočimi plačami in drugimi prejemki iz delovnega razmerja ter dejanskimi prejemki tožnika v tem obdobju, odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezne neto razlike z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (IV. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova povračila zaradi odpovedi reintegraciji obračunati znesek 8.077,86 EUR, odvesti morebitne davke, tožniku pa izplačati ustrezen neto znesek v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (V. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo povračila v znesku 16.155,72 EUR s pp (VI. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka (VII. točka izreka).

2. Tožnik podaja pritožbo zoper VI. točko izreka zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da izpodbijano sodbo v VI. točki izreka razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je sodišče tožniku priznalo denarno povračilo v smislu 118. člena ZDR-1 v višini 6 plač, višji tožbeni zahtevek za denarno povračilo v višini 18 plač pa je zavrnilo. Sodišče je le delno upoštevalo možnosti tožnika za novo zaposlitev, saj iz obrazložitve izhaja le, da se je „že naslednji dan zaposlil kot samostojni podjetnik, v zadnjem času pa dobil tudi zaposlitev za določen čas“. Tožnik meni, da bi sodišče moralo upoštevati dejstvo, da je s.p. lahko odprl zgolj zato, ker je imel že pred odpovedjo odprt popoldanski s.p., sicer tožnik možnosti za zaposlitev ni imel. Ocenjuje, da je denarno povračilo prenizko ovrednoteno glede na okoliščine primera.

3. Tožena stranka podaja pritožbo zoper ugodilni del sodbe ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbijana sodba ni pravilna in zakonika, ker temelji na zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, na zmotni uporabi materialnega prava ter je sodišče pri odločanju storilo več kršitev pravil pravdnega postopka, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP) oziroma je v sodbi nasprotje o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in sami med seboj v nasprotju (15. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je v 17. točki izpodbijane sodbe prišlo do zaključka, da je bila ocena tožniku in A.A. podana, ko je bila sprejeta odločitev, da se ukine del programa B., kar ne drži. Tožena stranka je 27. 1. 2014 z Zavodom za zdravstveno zavarovanje sklenila aneks št. ... k pogodbi o izdaji (izposoji), servisiranju in vzdrževanju medicinskih pripomočkov, na podlagi katerega se je spremenil seznam pripomočkov in rezervnih delov. S seznama medicinskih pripomočkov je bil brisan tudi nerentabilen artikel št. ... „posebej izdelani čevlji“. Tožena stranka je 1. 2. 2014 prenehala z izdelovanjem „posebej izdelanih čevljev“, predlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pa je bil podan šele 6. 3. 2014. Napačen je zaključek sodišča, da so bile ocene, za potrebe postopka odpovedi individualne pogodbe o zaposlitvi, tožniku in A.A. podane pred 6. 3. 2014. Že res, da iz predloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga izhaja, da sta bila delavca že ocenjevana na podlagi kriterijev za ocenjevanje delovne uspešnosti, ki so določeni v 1. odstavku 8. člena Pravilnika o redni delovni uspešnosti (znanje, strokovnost, kakovost in natančnost; odnos do dela in delovnih sredstev; obseg in učinkovitost dela; inovativna), ki je stopil v veljavo 5. 11. 2009, vendar je šlo zgolj za okvirno oceno. Tožena stranka ni bila dolžna slediti pravilom, ki veljajo za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga večjemu številu delavcev, saj je v predmetni zadevi prišlo do individualnega odpusta iz poslovnega razloga. Kljub temu se je, zaradi večje objektivnosti in pravičnosti, odločila določiti primerljiva delavca in ju oceniti v skladu s 27. členom kolektivne pogodbe. Ker slednja podrobnejših kriterijev za določanje delovne uspešnosti ne določa, se je tožena stranka odločila, da ju oceni v skladu z 8. členom Pravilnika o redni delovni uspešnosti. Ker slednji niso bili dovolj podrobno opredeljeni, je tožena stranka sprejela dopolnitev Pravilnika o redni delovni uspešnosti, kjer so bili že obstoječi kriteriji zgolj bolj konkretizirani. Nato je tožena stranka tožnika in A.A. ocenila za nazaj, in sicer za obdobje od novembra 2013 do januarja 2014. Zgolj na podlagi predloga za odpoved pogodbe delovnega razmerja iz poslovnega razloga z dne 6. 3. 2014 ni mogoče priti do zaključka, da sta bila za potrebe konkretnega postopka individualne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ocenjevana že pred navedenim datumom. Tožena stranka je upoštevala 4. odstavek 27. člena kolektivne pogodbe, ki določa, da morajo biti pravila za ugotavljanje delovne uspešnosti v naprej določena. Pri tem bi tožena stranka izpostavila še, da tudi v primeru, da bi bila tožnik in A.A. resnično ocenjena že pred 6. 3. 2015, kar pa nista bila, tožena stranka nikakor ni ravnala nezakonito, saj so bili kriteriji za ocenjevanje delovne uspešnosti določeni v 1. odstavku 8. člena Pravilnika o redni delovni uspešnosti določeni že od 5. 11. 2009, ko je pravilnik stopil v veljavo.

Glede zmotne uporabe materialnega prava pritožba navaja, da je sodišče v 12. točki izpodbijane sodbe prišlo do napačnega zaključka in sicer, da se 23., 24. in 25. člen kolektivne pogodbe uporabljajo tako v primeru, ko gre za začasno ali pa trajno prenehanje potrebe po delavcu. Navaja tudi, da ni nič določeno, da se te določbe kolektivne pogodbe uporabljajo le pri odpovedi večjemu številu delavcev, ter je zato potrebno navedene določbe kolektivne pogodbe uporabiti tako v primeru individualnega kot tudi v primeru kolektivnega odpusta delavcev ter tako pri začasnih, kot tudi trajnih presežkih. Pritožba razlaga kolektivno pogodbo v 23. členu, 24. členu, 25. členu in navaja, da gre za razlikovanje med individualnimi odpusti in kolektivnimi odpusti ter navaja, da gre za razlikovanje, saj 24. člen razlikuje primer, ko pride do začasnega prenehanja potreb po delavcu le pri enem delavcu ter primer, ko do navedenega pride pri večjem številu delavcev. V tem primeru ko gre zgolj za enega delavca direktor oziroma delodajalec odloči, kateri ukrepi, ki jih določa zakon bodo uporabljeni, če pa gre za večjo število delavcev pa organ upravljanja odloči, katerim delavcem začasno ni mogoče zagotoviti dela in kateri ukrepi, ki jih določa zakon bodo uporabljeni. 25. člen kolektivne pogodbe pa se sklicuje zgolj na presežek delavcev (izrecna uporaba množine), ki postane trajen in ne predstavlja trajnega presežka zgolj enega delavca. Tako je nepravilno stališče sodišča, da je tožena stranka ravnala v nasprotju z drugim odstavkom 25. člena kolektivne pogodbe, ker ni sprejela programa razreševanja presežnih delavcev, katerega vsebina je določena v 101. členu ZDR-1. V nadaljevanju pritožba razlaga 98. člen ZDR-1, 99. člen ZDR-1 in 101. člen ZDR-1. V nadaljevanju povzema del obrazložitev v zadevah Pdp 1156/2010 z dne 27. 1. 2011, VIII Ips 112/98 z dne 1. 9. 1998, VIII Ips 82/1995 z dne 12. 3. 1996. Glede kršitev določb postopka navaja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, ali so v njej navedeni razlogi, ki so nejasni ali med seboj v nasprotju (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ter, da je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ter prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapiski oziroma prepisi (15. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Sodišče ni v enaki meri upoštevalo vseh dokazov in je brez konkretne obrazložitve poklonilo več pomena predlogu za odpoved delovnega razmerja iz poslovnega razloga z dne 6. 3. 2014 in pri tem ni upoštevalo ostalih dokazov in trditev, zlasti ocenjevalnih listov za tožnika in A.A. in zaslišanja C.C. ter Pravilnika o redni delovni uspešnosti z dopolnitvijo, ki dokazujejo, da je bilo ocenjevanje delovne uspešnosti izvedeno v skladu z ZDR ter 27. člen kolektivne pogodbe. Sodba se v 11. točki najprej sklicuje na to, da ZDR-1 nima nobenih določb o tem, kako v primeru izmed več izvajalci določiti tistega, ki se mu odpove pogodbo o zaposlitvi. Sodišče napačno povzema zaslišanje C.C. s tem, ko navaja, da je oceno delovne uspešnosti podala, ko je bila sprejeta odločitev, da se ukine del programa B.. Prav tako so razlogi v 12., 13., 14. in 15. točki nejasni do te mere, da sodbe ni mogoče preizkusiti.

4. Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke in navaja, da je tožena stranka v pritožbi navedla, da dne 6. 3. 2014 „ocenjevalni list niti še ni bil določen“. Argument tožene stranke, da so bili s spremembo Pravilnika o delovni uspešnosti v aprilu 2014 „obstoječi kriteriji zgolj bolj konkretizirani“, tako v tem kontekstu ne zdrži. Tožnik meni, da je bila tožena stranka dolžna upoštevati navedeno poglavje KP in tudi kriterije iz 27. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva (Ur. l. RS, št. 15/94 s sprem.). To določilo kolektivne pogodbe še vedno velja, ni v nasprotju z ZDR-1. Dejstvo, da je drugače ZDR uredil institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi in uporabo kriterijev samo pri odpovedi večjemu številu delavcev, ne preprečuje možnosti določitve primerljivih delavcev kriterijev v primeru tudi manjšemu številu delavcev iz poslovnega razloga (VIII Ips 429/2006 z dne 27. 2. 2007).

5. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje glede uporabe določil 2. odstavka 118. člena ZDR-1. Sodišče je upoštevalo kriterije iz ZDR-1, pri čemer iz izvedenih dokazov izhaja, da je imel tožnik že pred odpovedjo odprt popoldanski s.p.. Glede na navedeno pritožbenemu sodišču predlaga, da ugodi pritožbi tožene stranke, tožnikov tožbeni zahtevek pa kot neutemeljen v celoti zavrne.

6. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, prav tako je pravilno ugotovilo dejansko stanje, pri tem pa delno zmotno uporabilo materialno pravo.

K pritožbi tožeče stranke:

8. Tožnik se pritožuje zoper odločitev v točki VI izreka in navaja, da je s tožbenim zahtevkom zahteval denarno povračilo v višini 18 mesečnih plač in ocenjuje, da sodišče v zadostni meri ni upoštevalo okoliščin, ki so privedle do odpovedi. Tožnik je s.p. odprl zgolj zato, ker je imel že pred odpovedjo odprt popoldanski s.p.. Tožnik je v pripravljalni vlogi št. ... z dne 20. 5. 2005 sodišču predlagal, da odloči na podlagi 118. člena ZDR-1. Sodišče je tako razvezalo pogodbo o zaposlitvi na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), ki določa, da če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (1. odstavek). Višino denarnega povračila pa sodišče določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavljal za čas do prenehanja delovnega razmerja (2. odstavek). Sodišče je pri določitvi denarnega povračila v višini 8.077,86 EUR upoštevalo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki skupaj 21 let, da je po poklicu usnjarsko - predelovalni tehnik, ter tudi navedlo, da je njegova nova zaposlitev v njegovem poklicu skoraj nemogoča. Upoštevalo je tudi, da tožnik ni uveljavljal pravic iz naslova brezposelnosti, saj se je naslednji dan po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlil kot samostojni podjetnik, prav tako pa je v zadnjem času dobil zaposlitev za določen čas v gumarski industriji. Tako je po oceni pritožbenega sodišča sodišče tožniku priznalo ustrezno denarno povračilo v višini šestih mesečnih plač v višini 8.077,86 EUR bruto z izplačilom neto zneska. Po oceni pritožbenega sodišča tako tožnikova zaposlitev ni bila povsem nemogoča, saj se je tožnik takoj naslednji dan samozaposlil. Prav tako iz izvedenih dokazov izhaja, da se je tožnik zaposlil v D., d.o.o., E. in sicer za čas od 5. 1. 2015 do 31. 3. 2015 ter od 1. 4. 2015 do 30. 6. 2015, tako da na dan zaključka glavne obravnave 23. 6. 2015 ni bil brezposelen, torej je bil tožnik zaposlen ves čas po prenehanju pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki. Sodišče je ustrezno upoštevalo tudi čas trajanja delovnega razmerja pri toženi stranki skupaj 21 let ter dejstvo, da tožnik ni uveljavljal pravic iz naslova brezposelnosti. Tako je njegovo denarno povračilo primerno glede na določila 118. člena ZDR.

K pritožbi tožene stranke:

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče odločilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da se razveljavi ter je pogodbo o zaposlitvi z aneksi na predlog tožnika razvezalo z dnem 23. 6. 2015, to je z dnem zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Tako da je tožniku delovno razmerje trajalo do 23. 6. 2015. Posledično je sodišče tožniku prisodilo tudi razliko med pripadajočimi plačami in drugimi prejemki iz delovnega razmerja ter dejanskimi prejemki tožnika v tem obdobju za čas od 24. 6. 2014 do 23. 6. 2015. 10. Tožena stranka je med postopkom poudarjala, da je postalo iz poslovnega razloga nepotrebno delo delavca le na enem oddelku, to je oddelku F., kjer sta bila zaposlena tožnik in A.A.. Iz predloga odpovednega razloga med drugim izhaja, da je bila A.A. bolje ocenjena od tožnika, tako da je generalni direktor tožene stranke 23. 4. 2014 tožniku podal izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in je tožniku prenehalo delovno razmerje po poteku 60-dnevnega odpovednega roka 23. 6. 2014. Razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca je med drugim po določilih 89. člena ZDR-1 prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, pri čemer lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, kot to določa 2. odstavek 89. člena ZDR-1, kar je sicer bilo izkazano.

11. Pritožba navaja, da je sodišče zmotno uporabilo določila Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva (Ur. l. RS, št. 15/94 s sprem. - KP), pri čemer izpostavlja uporabo kriterijev pri individualni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da navedeno za pravilno rešitev spora niti ni pomembno. Tožena stranka se je odločila, da bo upoštevala kriterije tudi pri individualni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in primerjala glede delovne uspešnosti tožnika in A.A. in to iz razloga, da bi objektivizirala podano odpoved iz poslovnega razloga, pri čemer pa je bistveno, da morajo biti merila za ugotavljanje delovne uspešnosti oziroma drugi kriteriji vnaprej določeni, pri čemer je tožena stranka dne 6. 3. 2014 podala ocene obema delavcema. Kriteriji iz 8. člena Pravilnika pa so bili namreč dopolnjeni s podrobnejšimi merili za ocenjevanje delovne uspešnosti, ki jih je tožena stranka sprejela 2. 4. 2014 z veljavnostjo 11. 4. 2014, torej kasneje. Ob tem ni mogoče slediti stališču tožene stranke, da je šlo zgolj za natančnejša merila za ocenjevanje. Pritožbeno sodišče se glede določil razlage kolektivne pogodbe, katere uveljavlja tožena stranka, tako ne opredeljuje, ker ocenjuje, da to ni potrebno za rešitev spora.

12. Pritožbeno sodišče ob navedenem ocenjuje, da je utemeljen pritožbeni ugovor tožene stranke glede razveze pogodbe o zaposlitvi z dnem 23. 6. 2015, v zvezi s trajanjem delovnega razmerja ter izplačilom razlike v plači za čas od 24. 6. 2014 do 23. 6. 2015, saj iz izvedenega postopka izhaja, da je bil tožnik po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki ves čas zaposlen, saj se je takoj z naslednjim dnem samozaposlil, pri tem pa tudi bil zaposlen v času, ko je sodišče odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Navedena okoliščina je pomembna za določitev datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodne razveze, pri čemer sodišče ne more priznati delovnega razmerja pri prejšnjem delodajalcu, saj dvojno delovno razmerje ni mogoče. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v II., III. in IV. točki izreka ugodilo in odločilo, da se pogodba o zaposlitvi št. ... razveže z dnem 24. 6. 2014, ko je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo, pritožbi tožene stranke pa delno ugodilo.

13. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa krije svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ko delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na uspeh v pravdi. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.