Jedro

Z razvezo zakonske zveze se je spremenil zgolj toženkin formalni status, ne pa tudi socialni in ekonomski. Ker se tako njene socialno-ekonomske razmere zaradi razveze niso v ničemer spremenile in so take kot že leta pred tem, vsaj kar se tiče odnosov s tožnikom, njen preživninski zahtevek ne more imeti podlage v 81. čl. ZZZDR.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni tako, da se zavrne tudi tisti del toženkinega preživninskega zahtevka, ki presega 1.000,00 SIT mesečno in v celoti preživninski zahtevek za čas pred 28.5.1998. Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba prve stopnje.

Predlog za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank ter tožnika zavezalo, da mora toženki od 6.4.1998 dalje plačevati mesečno preživnino v znesku 8.000,00 SIT. Višji preživninski zahtevek je zavrnilo ter odločilo, da stranki trpita vsaka svoje stroške postopka.

Zoper tisti del sodbe, s katerim je tožniku naloženo plačevanje preživnine, se iz vseh razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da se je toženka kljub svoji starosti sposobna sama preživljati z delom na kmetiji. Stranki sta že več let pred razvezo živeli povsem ločeno. V tem času je vsaka od njiju skrbela zase. In če se je toženka vsa ta leta preživljala sama, je to sposobna tudi v bodoče. Sicer pa je sodišče ugotovilo, da je bila ona tista, ki je v času skupnega življenja strank nosila celotno breme preživljanja - ne le sebe, marveč tudi tožnika. Tudi ni res, da bi bili vsi njeni gozdovi posekani. Res je nekaj posekanega, vendar je to storil toženkin mlajši sin Ivan, ki mu je toženka les podarila. Če lahko svoje premoženje razdaja otrokom, prav gotovo ne more biti ogroženo njeno preživljanje. Tožnik je tudi kupil živino, vendar je toženka ni bila pripravljena rediti. Sicer pa sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožnik pri tem misli na razloge v zvezi z njegovimi zmožnostmi za preživljanje, od katerih je prav tako odvisna preživnina za razvezanega zakonca. Sam živi izključno od pokojnine, ki je zelo nizka, dohodkov iz kmetijstva pa zaenkrat ne more ustvarjati. Vse stroje in orodje, s katerimi bi lahko delal, je namreč zadržala toženka. Sodišče bi pri odločanju o preživnini lahko upoštevalo razloge, zaradi katerih je prišlo do nevzdržnosti zakonske zveze. Do nevzdržnosti je prišlo zaradi obnašanja toženke, ki za tožnika ni hotela več skrbeti kot žena za moža. Krivda za razvezo je torej na njeni strani.

Pritožba je delno utemeljena.

Po določilu 81. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) določi sodišče ob razvezi zakonske zveze preživnino nepreskrbljenemu zakoncu, ki nima sredstev za življenje in je nesposoben za delo ali nezaposlen in se ne more zaposliti. Pri uporabi tega določila, ki predstavlja podlago za odločanje o pravici do preživnine, mora sodišče kompleksno ocenjevati premoženjske in socialne razmere zakoncev v času trajanja zakonske skupnosti in upoštevati tudi spremembe, do katerih je morebiti prišlo v tej skupnosti pred odločanjem o razvezi. Pri tem so pomembne predvsem razmere, ki so vladale med zakonskima partnerjema v času, ki je pomemben za ugotavljanje obstoja razveznih okoliščin in pred tem, če je med njima prišlo do razdora že preje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik od 10.1.1998 dalje živi pri drugi ženski, do tedaj pa da sta s toženko sicer živela v isti hiši, vendar že nekaj let pred tožnikovo odselitvijo popolnoma ločeno in (kar je pomembno za oceno toženkine nepreskrbljenosti) z ločenim gospodinjstvom.

Ugotovilo je celo, da je toženka še v času skupnega življenja nosila celotno breme preživljanja tako tožnika kot sebe. Končno je še ugotovilo, da je toženka popolnoma sposobna za delo, da živi na 22 ha veliki kmetiji, kjer si na njivah pridela najnujnejše za preživljanje, da si pomaga še z nabiranjem gob in lipovine ter kuhanjem žganja, (s čemer je v preteklem letu zaslužila 130.000,00 SIT), kot žrtev vojnega nasilja pa prejema še 1.200,00 SIT mesečne rente.

Vse te ugotovitve torej kažejo, da se toženkine premoženjske razmere, vključno s področjem preživljanja, niso v ničemer spremenile zaradi formalne razveze zakonske zveze s tožnikom. Te razmere so, kolikor zadevajo toženkine odnose s tožnikom, nespremenjene in od tožnika neodvisne že zadnjih nekaj let. To pomeni, da sta bili pravdni stranki zaradi svojega samostojnega in drug od drugega neodvisnega življenja v zadnjih letih tudi ekonomsko povsem neodvisni in samostojni. Iz tega pa izhaja, da se je z razvezo zakonske zveze spremenil zgolj toženkin formalni status, ne pa tudi socialni in ekonomski. Ker se tako toženkine socialno-ekonomske razmere zaradi razveze niso v ničemer spremenile in so take kot že leta pred tem, vsaj kar se tiče odnosov s tožnikom, njen preživninski zahtevek ne bi imel podlage v 81. čl. ZZZDR.

Vendar za pravilno uporabo 81. čl. ZZZDR ni pomembno samo stanje v času razveze zakonske zveze, marveč tudi stanje, ki ga napovedujejo že v času razveze znane okoliščine. In ker 59-letna toženka nikoli ni bila zaposlena (ves čas je delala le na domači kmetiji in gospodinjila) in ker glede na kraj, kjer leži njena kmetija, ni zanimanja za najem zemlje (tožnik ne oporeka tem ugotovitvam sodišča prve stopnje), je očitno, da toženka ne bo vseskozi (vsaj ne v visoki starosti) sposobna pridobivati toliko sredstev, da se bo lahko sama preživljala. Ugotovljeno je namreč, da se (če izvzamemo mesečno rento 1.200,00 SIT) preživlja izključno z lastnimi rokami (na njivah prideluje najnujnejše za preživljanje, nekaj pa zasluži z nabiranjem gob in lipovine ter s kuhanjem žganja). Slaba prognoza njene sedanje preskrbljenosti (ko bo toženka zaradi starosti opešala, ne bo imela pokojnine, kmetije pa zato, ker ni zanimanja, ne bo mogla dati v najem) daje podlago za t.i. simbolično preživnino. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je zavrnilo tisti del toženkinega preživninskega zahtevka, s katerim zahteva preživnino višjo od simboličnih 1.000,00 SIT mesečno in v celoti za čas pred izdajo sodbe prve stopnje (4. tč. 373. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Ker gre v konkretnem primeru le za simbolično preživnino, ki toženki zagotavlja varnost v bodoče (ko se ne bo mogla več sama preživljati), ji le-ta seveda pripada šele od dneva izdaje sodbe prve stopnje.

Sicer pa je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani del sodbe prve stopnje (368. čl. ZPP). Neutemeljen je namreč pritožbeni očitek, da sodba nima razlogov o tožnikovih preživninskih možnostih. Sodišče prve stopnje jih je dovolj natančno ugotovilo, zlasti glede na simbolično preživnino v znesku 1.000,00 SIT mesečno. Tudi če tožnik, ki od 1.2.1998 prejema 40.604,00 SIT pokojnine) na svoji 16 ha veliki kmetiji zaradi pomanjkanja delovnih sredstev (še) ne more pridobivati dohodka, bo plačevanje simboličnih 1.000,00 SIT mesečno vsekakor zmogel. Pri odločanju o preživljanju sodišče sicer lahko upošteva vzroke, zaradi katerih je postala zakonska zveza nevzdržna (81. čl. ZZZDR), kar pomeni, da lahko kljub obstoju pogojev za priznanje preživnine, zavrne zahtevek, če bi bila določitev preživnine glede na ravnanje in obnašanje zakonca, ki zahteva preživnino, nepravična do zakonca, ki naj bi mu jo dajal. Vendar vzrokov za razvezo sodišče ne upošteva po uradni dolžnosti. Stranka, ki jih hoče uveljavljati, mora za to ponuditi ustrezne trditve in nato še dokaze. Trditve morajo biti take, da bi, če bi bile (oz. če so) resnične, povzročile zavrnitev preživninskega zahtevka. Takih trditev pa tožnik ni postavil; ne v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti v pritožbi. V pritožbi sicer zatrjuje, "da je do nevzdržnosti zakonske zveze prišlo zaradi obnašanja in ravnanja toženke, ki zanj ni hotela več skrbeti kot žena za moža". Vendar s tako pavšalno trditvijo, ko ne pove, v kakšnem pogledu toženka ni hotela več skrbeti zanj oz. v kakšnih okoliščinah in zakaj naj bi do tega prišlo, ne more uspeti. Zaradi presplošnosti te svoje trditve, tako ni zmogel niti trditvenega bremena.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prišlo do razveze zakonske zveze zato, ker je le-ta nevzdržna za obe stranki, in ker tožnik s pritožbo ni v celoti uspel, pritožbeno sodišče ni poseglo v stroškovno odločbo sodišča prve stopnje ter je zavrnilo tožnikov predlog za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (74. čl. ZZZDR ter 1. in 2. odst. 166. čl. ZPP).