Jedro

Kadar izvršilni naslov (listina), na podlagi katere upnik predlaga izvršbo, ne predstavlja izvršilnega naslova v smislu 17. čl. ZIZ (ki taksativno določa izvršilne naslove), tak predlog za izvršbo vsebinsko (materialnopravno) ni utemeljen, četudi je formalno (procesnopravno) popoln in torej sposoben za obravnavanje (primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi za varstvo zakonitosti, opr. št. II Ips 469/2001, z dne 9.1.2002). Zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je o formalno popolnem upnikovem predlogu za izvršbo odločalo in ga zavrnilo, saj je upnik izvršbo predlagal na podlagi listine, ki ni izvršilni naslov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo upnikov predlog za izvršbo. Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in navedel, da sicer res ni predložil izvršilnega naslova v izvirniku ali overjenem prepisu s potrdilom o izvršljivosti, vendar bi ga sodišče prve stopnje moralo ob ugotovljenih pomanjkljivostih pozvati na dopolnitev vloge v skladu s 108. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožba ni utemeljena. Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v 1. odst. 40. člena določa obvezne sestavine predloga za izvršbo, poleg teh pa mora predlog vsebovati še druge sestavine, ki jih mora imeti vsaka vloga. Katere so te nadaljnje sestavine predloga za izvršbo, je določeno predvsem v 105. do 108. členu ZPP, na katerega uporabo napotuje 15. čl. ZIZ. Vloge, ki nima potrebnih formalnih sestavin, ni mogoče obravnavati, in za take vloge 1. odst. 108. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ predpisuje, da se od vložnika zahteva poprava vloge. V konkretnem primeru je upnikov predlog imel vse potrebne formalne sestavine (iz 1. odst. 40. čl. ZIZ in 2. odst. 105. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ), zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za postopanje po 108. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ, temveč je moglo in moralo upnikov predlog vsebinsko obravnavati. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da upnik predlogu za izvršbo ni priložil izvršilnega naslova v izvirniku ali overjenem prepisu, na katerem bi bilo potrdilo o izvršljivosti, kot to določa 1. odst. 42. čl. ZIZ, zato listine v prilogi A2 ni mogoče šteti za izvršilni naslov v smislu 17. čl. ZIZ. Kadar izvršilni naslov (listina), na podlagi katere upnik predlaga izvršbo, ne predstavlja izvršilnega naslova v smislu 17. čl. ZIZ (ki taksativno določa izvršilne naslove), tak predlog za izvršbo vsebinsko (materialnopravno) ni utemeljen, četudi je formalno (procesnopravno) popoln in torej sposoben za obravnavanje (primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi za varstvo zakonitosti, opr. št. II Ips 469/2001, z dne 9.1.2002). Zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je o formalno popolnem upnikovem predlogu za izvršbo odločalo in ga zavrnilo, saj je upnik izvršbo predlagal na podlagi listine, ki ni izvršilni naslov. Ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in ker sodišče druge stopnje tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) ni ugotovilo kršitev, je upnikovo pritožbo na podlagi 2. odst. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.