Jedro

Tožnikove navedbe v zvezi z dogodki, ki jih tudi ni prijavil policiji, so preveč pavšalne in neizkazane, da bi jih bilo mogoče šteti za resno ogroženost tožnika.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (RS).

2. V obrazložitvi odločbe najprej povzema tožnikove navedbe kot jih je podal ob podaji prošnje za mednarodno zaščito. Povedal je, da je izvorno državo nazadnje zapustil 20. 2. 2018 in tedaj legalno vstopil v RS. Pred tem je bil leta 2012 in 2014 v RS tudi zaposlen. Je razvezan in ima v Sloveniji tudi 5 letno hčerko. Ni član nobene politične stranke ali organizacije. V zvezi z razlogi, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito, je povedal, da je njegovo življenje v izvorni državi, to je v BiH, ogroženo od članov družine A., ki njegovega očeta krivijo za umor enega od članov svoje družine (A.), kar naj bi se zgodilo že v času vojne v BiH. V zvezi z ogroženostjo od članov družine A. je opisal pet dogodkov. Prvi se je zgodil že leta 1995, ko je k njim domov prišlo več članov družine A. in so tako njega kot njegovega očeta fizično maltretirali, pri čemer so njega so kasneje izpustili, očeta pa odpeljali v gozd in mu grozili, da ga bodo ubili ter ga je tedaj rešil sosed. Naslednji dogodek je iz junija 1996, ko so člani družine A. srečali njegovega očeta v neki restavraciji v B. in ga tako hudo pretepli, da so mu polomili rebra. Tretji dogodek se je zgodil leta 2009, ko so ga neznane osebe skušale zriniti s ceste in je tedaj utrpel zlom noge ter poškodbe zob in bil tudi hospitaliziran v bolnici. Četrti dogodek se je pripetil pripetil pozimi 2017, ko ga je neznana oseba ponovno skušala zriniti s ceste, zato meni, da gre za iste ljudi. Peti dogodek pa se je zgodil poleti 2017, ko ga je v B.i, ko je želel videti hčerko, ki je tedaj živela z mamo v BiH, med prepirom, ki se je sprevrgel v pretep, napadel A.A. in ga dvakrat zabodel v noge, kar je tudi evidentirano v zapisniku PP B. Povedal je še, da se je od leta 2012, ko si je v RS ustvaril družino, občasno še vedno vračal v rojstni kraj. Njegova žena si je po razvezi ustvarila novo družino z enim od članov družine A. in od tedaj živi v Bosni ter ima z novim partnerjem tudi dva otroka. Njuna hčerka pa sedaj živi v RS pri babici. Družina A. ga želi ubiti zaradi krvnega maščevanja, zaradi dogodka, ki naj bi se pripetil med vojno v BiH.

3. Nato tožena stranka povzema tožnikove navedbe kot jih je podal na osebnem razgovoru. Tudi na osebnem razgovoru je povedal, da je v BiH ogrožen s strani družine A. V zvezi s tem je omenil iste dogodke kot že ob podaji prošnje ter povedal, da je policiji prijavil samo dogodek iz leta 2017, ko je prišlo do napada z nožem, medtem ko ostalih dogodkov ni prijavil. Od dogodka, ko je bil zaboden z nožem, težav z družino A. nima več. Tožnik v zvezi z dogodki, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, ni predložil nobenih listinskih dokazov.

4. Tožena stranka na podlagi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito in s tožnikom opravljenega osebnega razgovora ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za status begunca, določenih v drugem odstavku 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Kot razlog, zaradi katerega je zaprosil za mednarodno zaščito, je navedel spor z družino A. ki izvira še iz časov vojne v BiH, ko naj bi bil ubit en član te družine (A.). V zvezi z grožnjami te družine je tožnik opisal pet dogodkov, prijavil pa le (en) dogodek iz julija 2017, to je dogodek, ko je bil med prepirom in pretepom zaboden v noge. Od tega dogodka dalje nima več težav z družino A. Tožena stranka meni, da ta dogodek ni povezan z maščevanjem družine A. zaradi dogodka, ki naj bi se zgodil med vojno, ampak gre prvenstveno za družinski spor med tožnikom in njegovo nekdanjo ženo, ki mu je prepovedala stike s hčerko. Odkar je skrbništvo nad hčerko dobila njena babica v RS, tožnik ni imel več nobenih težav s člani družine A. Tožena stranka je o dogodku, ko je izbruhnil pretep med obema družinama, pridobila več spletnih člankov iz bosanskih časopisov, iz katerih je razvidno, da je prišlo do pretepa zaradi tožnikove hčerke, ki jo je tožnik pravzaprav nameraval ugrabiti in da ni prišlo do spora zaradi maščevanja, ki izvira še iz vojnih časov. Tožnik je ta dogodek torej opisal popolnoma drugače kot je navedeno v člankih v bosanskih časopisih. V postopku tudi ni omenjal C.C., ki naj bi bil tudi prisoten ob dogodku, ko je prišlo do množičnega pretepa, saj je ves čas omenjal samo D.D., ki pa se ni vpletal v pretep. Tožnikove izjave se torej ne skladajo s pridobljenimi informacijami iz člankov. Tožena stranka ugotavlja, da v kolikor bi tožnik uveljavljal zaščito znotraj izvorne države, bi jo tudi dobil, saj iz članka, ki opisuje dogodek iz leta 2017, izhaja, da je bil napad prijavljen in da je policija zadevo tudi obravnavala. Prav tako je tožena stranka ugotovila, da tožnik drugače opisuje tudi dogodek iz januarja 2017, ko naj bi bil zrinjen s ceste. Po dostopnih informacijah, ki jih je tožena stranka pridobila v zvezi s tem dogodkom, je namreč prometno nesrečo januarja 2017 povzročila oseba po imenu E.E. in starosti 36 let, torej istega imena, priimka in starosti kot tožnik, s tem ko je prehitevala vozila pred sabo in zaradi vinjenosti in poledenele ceste izgubila kontrolo nad vozilom in trčila v mimoidoča vozila. Gre torej za isti dogodek kot ga je omenjal tožnik, vendar s povsem drugačno interpretacijo, zato tožnikovim navedbam ob primerjavi člankov v zvezi z navedenima dvema dogodkoma ni mogoče verjeti. Tožniku zato ni mogoče priznati splošne verodostojnosti. Za mednarodno zaščito pa je tudi zaprosil šele, ko mu je Višje sodišče v F. izreklo izgon iz RS. Navedel je še, da je bil pripadnik G.G., vendar pa je bil v času vojne v BiH še otrok. Po povedanem ni mogoče zaključiti, da mu v BiH grozi preganjanje v smislu določb ZMZ-1. 5. Tožena stranka tudi ugotavlja, da tožnik tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite. V postopku je sam izjavil, da je bil v RS obsojen, da mu je bila s sodbo Višjega sodišča v F. izrečena kazen zapora in stranska kazen izgona iz RS in da dokler ni dobil stranske kazni izgona, ni niti pomislil na mednarodno zaščito. To pomeni, da je za mednarodno zaščito zaprosil zato, da bi lahko ostal v RS. Glede na tožnikove navedbe o preganjanju s strani družine A., tožena stranka ugotavlja, da gre za nedržavni subjekt preganjanja in da tožnik ni izkazal, da mu državni organi pred družino A.niso sposobni nuditi zaščite. Tožnik torej ni izkazal, da mu v izvorni državi grozi resna škoda s strani nedržavnih subjektov (družina A.). Groženj družine A. policiji niti ni prijavil. Dogodek iz leta 2017, ko naj bi bil zaboden v nogi, ne pomeni dejanja resne škode, saj iz preučenih informacij izhaja, da je bil tožnik tisti, ki je tedaj želel na silo odpeljati svojo hčerko. Po tem dogodku tudi ni imel več nobenih težav z družino A. V BiH ima nepremičnino, za katero skrbi in redno obiskuje izvorno državo. Poleg tega je bila Bosna in Hercegovina z Odlokom o določitvi seznama varnih držav Vlade RS razglašena za varno izvorno državo.

6. Tožnik zoper odločitev tožene stranke vlaga tožbo. Poudarja, da je bil v izvorni državi večkrat izpostavljen nasilju zaradi krvnega maščevanja, ker naj bi njegov oče med vojno v BiH ubil enega od članov družine A. V zvezi s tem je opisal vse incidente, ki jih je imel z družino A. To, da na osebnem razgovoru ni omenil C.C., temveč je trdil, da je bil z njim D.D., še ne more pričati o tem, da je želel zavesti upravni organ, saj je vlogo C.C. v incidentu potem dodatno pojasnil. Pri člankih, ki jih je pridobil upravni organ, ki se nanašajo na incident z dne 27. 7. 2017, pa gre za verzijo dogodkov, ki izhaja s strani A. Upravni organ tožniku tudi očita, da ni predložil nikakršnih dokumentov, vendar pri tem spregleda dejstvo, da je tožnik v zaporu, da mu je bila zato otežena komunikacija in ni mogel priti v stik s pristojnimi organi, da bi pridobil dokumentacijo. Poleg tega upravni organ ni dovolj ocenil razmer v Cazinski krajini, predvsem odnosa med privrženci G.G. in H.H. in se s tem niti ni ukvarjal. Situacija v Cazinski krajini pa se pravzaprav vse od konca vojne sredi 90-ih let ni dosti spremenila. Tožnikov oče je stigmatiziran kot pripadnik G.G., s tem pa je kot oseba z manj pravicami stigmatiziran tudi tožnik. A. so očitno pripadniki H.H. in so brez težav klicali policijo in policiji podali svojo verzijo dogodkov z dne 27. 7. 2017. Tožnik je že na osebnem razgovoru zatrjeval krvno maščevanje, saj je pojasnil, da je bil ubit eden od družine A. in da je ta obveznost krvnega maščevanja prešla tudi na novo družino. Po incidentih v letih 2017 se je res še nekajkrat vrnil v BiH, vendar je v zvezi s tem na razgovoru tudi povedal, da so bili ti obiski kratki in da se je skrival, da ga ne bi videli člani družine A. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, podredno da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. K tožbi prilaga i časopisni članek iz Dela z dne 2. 9. 2016 (z naslovom „Iz B. se je izselil tudi optimizem, o mestu, ki je razdeljeno na tiste, ki verjamejo G.G. in tiste, ki so na liniji H.H.").

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se ne strinja s tožnikovimi navedbami, da naj ne bi dovolj ocenila razmer v Cazinski krajini. Poleg tega je tožnik svoje navedbe glede dogodka z dne 27. 6. 2017, s katerim je utemeljeval svojo ogroženost v izvorni državi, spreminjal. Iz preučenih informacij izhaja, da je tožnik prvi napadel člane družine A., ker je na silo hotel odpeljati svojo hčerko. Podal je tudi drugačno verzijo dogodka, ko naj bi ga skušali zriniti s ceste. Prav tako ni izkazal, da mu država, politične stranke ali druge organizacije v izvorni državi niso sposobne nuditi zaščite. Za zaščito v RS je zaprosil, ko je poleg kazni zapora dobil tudi izrek stranske kazni izgona iz RS. V B. je tudi bival, vse dokler ni 20. 2. 2018 nazadnje zapustil BIH. V tožnikovi zgodbi ni elementov krvnega maščevanja in jih tudi ne more biti, ker ga ni strah osnovne družine umorjenega, ampak družine, v katero se je primožila sestra pokojnega, kakor tudi tožnikova bivša žena, to je družine, ki s prvotno družino pravzaprav nima sorodstvene povezave. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

8. Tožnik je dne 15. 6. 2020 priporočeno po pošti vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Utemeljuje jo s tem, da bo kazen kmalu prestal (najkasneje 12. 8. 2020) in tako lahko pričakuje, da bo neposredno po izpustu iz zapora izgnan iz Slovenije, čeprav postopek za mednarodno zaščito še traja. Po določbah ZMZ-1 se prosilec za mednarodno zaščito ne izroča v matično državo, dokler ni postopek pravnomočno zaključen, potem pa le, če je prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena. To pomeni, da bo tožnik, če bo pred pravnomočnim zaključkom postopka o mednarodni zaščiti izgnan v matično državo, utrpel težko popravljivo škodo. Sodišču predlaga, da izda začasno odredbo, da se do pravnomočne odločitve v zadevi prepoveduje odstranitev tožnika iz Republike Slovenije.

K I. točki izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. Predmet sodne presoje v obravnavanem primeru je odločba tožene stranke, s katero je le-ta na podlagi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito in s tožnikom opravljenega osebnega razgovora njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavrnila.

11. ZMZ v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Na podlagi drugega odstavka 20. člena ZMZ-1 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države katere državljan je in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona.

12. Na podlagi tretjega odstavka 20. člena ZMZ-1 se status subsidiarne zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo kot jo določa 28. člen tega zakona in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. Po 28. členu ZMZ pa resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenja ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilcev v izvorni državi in resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

13. Tožnik je kot razlog, zaradi katerega zaproša za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, navajal težave oziroma dogodke z družino A. ki mu grozi zaradi tega, ker naj bi tožnikov oče med vojno v BiH sredi 90-ih let ubil enega od članov navedene družine.

14. Tožnik se je v zvezi s tem skliceval na pet dogodkov, ki jih je imel z družino A. Trije dogodki naj bi se zgodili že v (časovno odmaknjenih) letih 1995, 1996 in 2009. Tožnikove navedbe v zvezi s temi dogodki, ki jih tudi ni prijavil policiji, so tudi po presoji sodišča samo pavšalne in neizkazane, da bi jih bilo mogoče šteti za resno ogroženost tožnika.

15. V zvezi z dogodkoma iz leta 2017 in sicer najprej iz januarja tega leta, ko naj bi bil tožnik zrinjen s ceste in nato še iz julija tega leta, ko naj bi bil bil poškodovan v pretepu, pa je tožena stranka po presoji sodišča, glede na to, da je ugotovila, da iz časopisnih člankov, ki jih je pridobila, izhaja povsem drugačen opis dogodkov kot jih je podal tožnik, pravilno ugotovila tožnikovo splošno neverodostojnost, posebej še ob upoštevanju dejstva, da se je tožnik redno vračal v BiH, kjer ima tudi svojo nepremičnino. Razen tega se je tožnik tudi že prej nahajal v Republiki Sloveniji, kjer je imel družino in je bil tu tudi zaposlen, za mednarodno zaščito pa je zaprosil šele potem, ko mu je bila s sodbo Višjega sodišča v F. izrečena kazen zapora in stranska kazen izgona iz Republike Slovenije. Po navedenem se sodišče strinja s toženo stranko, da tožnik ni izkazal, da bi bil v BiH ogrožen s strani družine A. na način, da bi to imelo lastnosti preganjanja, torej ni izkazal zatrjevanega preganjanja. Tožnikove težave oziroma dogodki zaradi družine A. zaradi dogodka, ki naj bi se zgodil med vojno sredi 90-ih let, torej tudi po presoji sodišča ne morejo pomeniti preganjanja v smislu določb ZMZ-1. 16. Prav tako je tožena stranka po presoji sodišča pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje niti pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite in temu tožnik v tožbi tudi posebej ne ugovarja.

17. Ob pravilni ugotovitvi tožnikove splošne neverodostojnosti in ker tožnik tudi ni izkazal, da mu izvorna država (v smislu 25. člena ZMZ-1) pred preganjanjem ali resno škodo ne bi bila sposobna nuditi zaščite, se sodišče strinja s toženo stranko, da tožnik ni izkazal pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Svojo odločitev je tožena stranka tudi ustrezno obrazložila, upoštevajoč pri tem vse okoliščine konkretnega primera.

18. Glede na navedeno sodišče tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene. Tožnik je v postopku sicer res zatrjeval tudi krvno maščevanje, vendar se sodišče strinja s toženo stranko, da elementov krvnega maščevan A. Ker je tožena stranka pravilno ugotovila tožnikovo splošno neverodostojnost, je tudi pravilno sklepala, da razlogi, s katerimi je tožnik utemeljeval svojo prošnjo za mednarodno zaščito, niso podani in da torej tožnik zatrjevanega preganjanja s strani družine A. v izvorni državi ni izkazal. Glede na to, da je bila v postopku ugotovljena tožnikova splošna neverodostojnost na drugačno odločitev ne more vplivati tožbena navedba o tem, da dokazov iz zapora ni mogel predložiti. Tudi ni mogoče mimo dejstva, da tožnik pri opisu dogodka, v katerem naj bi bil poškodovan z nožem (poleti 2017), najprej ni navedel niti tega, da je bil ob dogodku z njim C.C., ne pa (samo) D.D., ki pa v člankih niti ni omenjen. Za drugačno odločitev v zadevi tudi ne more biti relevantna tožbena navedba, da je časopisni članek v zvezi s tem dogodkom (poleti 2017) napisan na podlagi verzije družine A., ki je pripadnica H.H., medtem ko je tožnik pripadnik G.G., niti ne k tožbi priložen (zastareli) časopisni članek iz Dela o razdelitvi mesta B. na tiste, ki so za H.H. in tiste, ki so za G.G..

19. Ker je glede na navedeno odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je v zadevi odločilo na seji senata, brez glavne obravnave (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), ker dejstva, ki jih je navajal tožnik v tožbi, niso pomembna za odločitev oziroma jih sodišče ne more upoštevati. Tožnik v postopku namreč ni navedel nobenih relevantnih dejanj in okoliščin, ki bi jih bilo mogoče šteti za preganjanje, niti ne takšnih dejanj in okoliščin, ki bi kazale na to, da bi bila njegova varnost v primeru vrnitve v izvorno državo ogrožena in da bi bil izpostavljen resni škodi, niti ni izkazal, da ga izvorna država ne bi bila sposobna zaščititi.

K II. točki izreka:

20. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. 21. Na podlagi drugega in tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, na katerega tožnik opira zahtevo za izdajo začasne odredbe, sodišče na tožnikovo zahtevo lahko začasno uredi stanje ali odloži izvršitev izpodbijanega akta zgolj do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda.

22. Ker lahko sodišče izda začasno odredbo, s katero uredi stanje ali odloži izvršitev izpodbijanega akta le do izdaje pravnomočne sodbe in je v konkretnem primeru s sodbo iz 1. točke izreka že pravnomočno odločeno o tožbi, niso več izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Sodišče je zato zaradi pomanjkanja pravnega interesa zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo.