Jedro

Iz izvedenskega mnenja izhaja, da so glavne tožnikove težave danes posledica vnetja medvretenčnega prostora in ne degenerativnih sprememb, ki ne povzročajo okvar perifernih živcev. Pritožbeni očitek toženke in stranskega intervenienta, da bi bilo treba dosojena zneska odškodnine znižati, je zato neutemeljen.

Tožnik tožbenega zahtevka ni nikoli modificiral, niti ni trdil, da gre za spremembo tožbe, o kateri bi bilo treba odločiti. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločalo o (edinem) postavljenem tožbenem zahtevku, ki je glasil na 52.000 EUR nepremoženjske škode.

Stroški izvedencev so pravdni stroški in delijo usodo ostalih stroškov ter se presojajo po uspehu v pravdi.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 38.525,90 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 8. 2013 dalje do plačila ter mu povrniti stroške postopka. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Zoper sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujeta obe pravdni stranki in predlagata, da pritožbeno sodišče njunima pritožbama ugodi ter sodbo v izpodbijanih delih spremeni.

3. Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe ter odločitev o stroških (II. in III. točka izreka). Navaja, da mu je bila prisojena prenizka odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Sodišče prve stopnje je tudi napačno presodilo, da primarnega strahu ni trpel, saj se mu je zdravstveno stanje po škodnem dogodku drastično poslabšalo. Primarni strah je trajal ves čas negotovosti vzroka bolečin, to je od začetka rehabilitacije do postavitve diagnoze. V tem času je bil tesnoben, strah ga je bilo, da ne bo več mogel hoditi, delati, se ukvarjati s športom in biti spolno aktiven. Upoštevaje pretrpljeni primarni in sekundarni strah je upravičen do višje odškodnine iz tega naslova. Sodišče prve stopnje je s prenizko odškodnino ovrednotilo tudi duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. 30 odstotna telesna okvara kaže na to, da je njegova globalna funkcijska zmožnost trajno zmanjšana, kar sta potrdila tudi izvedenca medicinske stroke. Zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti trpi hude duševne bolečine, ker je bil pred škodnim dogodkom navajen aktivnega športnega življenja ter opravljanja del okrog hiše, česar sedaj ne more več početi. Opozarja, da je skupno zahteval 53.000 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, prisojeno mu je bilo 38.500 EUR, zato razlika znaša 14.500 EUR in ne 13.500 EUR, kot je v zavrnilnem delu izreka pomotoma navedlo sodišče. Izpodbija odločitev o stroških postopka, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh za pravdo potrebnih stroškov. Ni mu priznalo stroškov za sestavo odškodninskega zahtevka in za pritožbo zoper odločitev. Sodišče je vezano na ustavo in zakone in ne na opombe zakona, zato je materialnopravno zmotna odločitev, da mu na podlagi 4. točke opombe 3 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) ne pripada nagrada za postopek v ponovljenem postopku. Stroški sodnih izvedencev so bili za predmetno pravdo in dokazovanje v celoti potrebni in bi mu jih sodišče prve stopnje moralo priznati v celoti, ne glede na doseženi uspeh.

4. Toženka in stranski intervenient izpodbijata višino dosojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za zmanjšanje življenjskih aktivnosti (I. točka izreka). Po njunem mnenju je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo za 2.000 EUR previsoko odškodnino zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter za 8.000 EUR previsoko odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Hrbtenica tožnika je bila že predhodno okvarjena. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati dejstvo, da so pri tožniku prisotne degenerativne spremembe hrbtenice, ki niso v nikakršni povezavi s škodnim dogodkom, ampak so nastale zaradi vzrokov na strani tožnika.

5. Pravdni stranki nista podali odgovorov na pritožbi.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Tožnik v obravnavani zadevi uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala po operaciji diskus hernije z razvojem vnetja in zatrditve medvretenčne ploščice. Do škodnega dogodka je prišlo zaradi opustitve antibiotične profilakse s strani operaterke, zaposlene pri toženi stranki. O temelju tožbenega zahtevka je že bilo pravnomočno odločeno, zato je v zadevi sporna le še višina zahtevka. Tožnik je za pretrpljeno nematerialno in materialno škodo terjal 52.237,60 EUR. Sodišče prve stopnje mu je z izpodbijano sodbo prisodilo 38.525,90 EUR odškodnine.

8. Pravdni stranki neutemeljeno nasprotujeta prisojeni odškodnini za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je pri njeni odmeri ustrezno upoštevalo vse okoliščine primera in odškodnino odmerilo skladno z merili oziroma določilom 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Ob pomanjkanju sodne prakse glede tovrstne poškodbe se je pravilno oprlo na sodno prakso, ki je primerljiva po intenzivnosti in trajanju telesnih bolečin, trajanju zdravljenja, nevšečnostih med zdravljenjem ter stopnji zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

9. O naravi in teži škodnega dogodka, njegovih posledicah in tožnikovem zdravljenju se je sodišče prve stopnje zanesljivo prepričalo in odločilo na podlagi mnenj izvedencev medicinske stroke dr. A. A. in dr. B. B. Tožnik je utrpel vnetje medvretenčnega prostora in posledično zatrditev medvretenčne ploščice, kar je terjalo 57 dnevno hospitalizacijo (od 12. 10. do 8. 12. 2010). V tem času je trpel občasne kot tudi permanentne hude bolečine, ki pa so se pričele pojavljati že pred 12. 10. 2010. Sodna izvedenca sta pojasnila, da je tožnik ves čas hospitalizacije prejemal antibiotik (intravenozno) in protibolečinsko terapijo ter bil imobiliziran s tritočkovnim steznikom. Z rednim jemanjem antibiotikov (tablete) je nadaljeval tudi po odpustu v domačo oskrbo, vse do 9. 7. 2011. Pogosto je posegel tudi po analgetikih. V času zdravljenja je prestajal še druge nevšečnosti - večkratni kontrolni pregledi in odvzemi krvi; CT, 2 RTG in 5 MR preiskav hrbtenice; protibolečinska blokada; tritedenska rehabilitacija v zdravilišču. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse ugotovljene bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter tožnikov primer ustrezno umestilo med ostale primere iz sodne prakse (glej 16. in 17. točko izpodbijane sodbe). Prisojena odškodnina 15.000 EUR zato predstavlja pravično zadoščenje za to škodo.

10. Obseg zmanjšanja tožnikovih življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje prav tako ugotovilo s pomočjo izvedencev medicinske stroke. Upoštevalo je, da je tožnik invalid III. stopnje s priznano telesno okvaro v višini 30 %. Njegova globalna funkcijska sposobnost je trajno zmanjšana, zato je tožnik oviran pri fizičnih in športnih aktivnostih. S športi, kot so nogomet, planinarjenje, tenis in smučanje, se ne more več ukvarjati, težje tudi plava, lahko pa kolesari in hodi po ravnem terenu. Tožnik je oviran pri nošnji bremen in opravljanju fizičnih del, svoj poklic pa opravlja s povečanim naporom. Pri presoji višine odškodnine se je sodišče prve stopnje sklicevalo tudi na sodno prakso1, ki po naravi oziroma vrsti poškodbe ni identična obravnavanemu primeru, vendar to na pravilnost njegove odločitve ne vpliva. Kot že zgoraj pojasnjeno, je primerljiva sodna praksa (tudi) tista, ki konkretni zadevi ustreza po nastalih posledicah škodnega dogodka, ne le vrsti poškodbe. Po presoji pritožbenega sodišča je prisojena odškodnina 20.000 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti glede na ugotovljeno dejansko stanje pravična in je ni treba zviševati.

11. Zoper višino dosojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti se pritožujeta tudi toženka in stranski intervenient. Navajata, da so pri tožniku prisotne degenerativne spremembe hrbtenice, ki niso v povezavi s škodnim dogodkom, zato bi bilo treba dosojena zneska odškodnine znižati. Dokazne ocene in odločitve sodišča prve stopnje na ta načina ne omajeta. Do trditev o degenerativnih spremembah pri tožniku se je sodišče prve stopnje obrazloženo in jasno opredelilo v 14. točki izpodbijane sodbe. Povzelo je izvedensko mnenje dr. B. B., ki je pojasnil, da so glavne tožnikove težave danes posledica vnetja medvretenčnega prostora in ne degenerativnih sprememb, ki ne povzročajo okvar perifernih živcev. Pritožbeni očitek toženke in stranskega intervenienta je zato neutemeljen, izpodbijani denarni odškodnini pa ustrezni.

12. Zaradi nastalega zdravstvenega stanja in zdravljenja je tožnik trpel intenziven sekundarni strah, tj. strah za izid zdravljenja, ki je trajal celotno hospitalizacijo. Sodišče prve stopnje ga je pravilno ovrednotilo na 3.500 EUR. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da tožnik primarnega strahu ni trpel. Primarni strah nastane neposredno ob škodnem dogodku in zajema tudi čas neposredno pred škodnim dogodkom. Strah, ki ga je tožnik trpel do postavitve diagnoze in v času zdravljenja, ker ni vedel, kakšne posledice mu bodo nastale, spada v kategorijo sekundarnega strahu. Kljub razlikovanju med primarnim in sekundarnim strahom gre sicer za enotno obliko odškodnine, katero je sodišče prve stopnje ustrezno odmerilo.

13. Sodišče prve stopnje je tožniku skupno priznalo 38.500 EUR nepremoženjske škode, kar predstavlja 36 povprečnih neto plač v času sojenja. Ob primerjavi z zadevami, v katerih so oškodovanci trpeli primerljive posledice škodnih dogodkov, prisojena nepremoženjska škoda tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavlja pravično denarno odškodnino.

14. Tožnik s pritožbo izpostavlja, da je skupno zahteval 53.000 EUR nepremoženjske škode. Ker mu je sodišče prve stopnje prisodilo 38.500 EUR nepremoženjske škode, zavrnjeni del tožbenega zahtevka znaša 14.500 EUR in ne 13.500 EUR. Navedeno ne drži. Tožnik je v tožbi postavil tožbeni zahtevek za 52.237,60 EUR odškodnine, in sicer 52.000 EUR iz naslova nepremoženjske škode ter 237,60 EUR iz naslova premoženjske škode. S pripravljalno vlogo s 13. 11. 2018 je konkretiziral višino odškodnine po posameznih postavkah. Navedel je, da iz naslova nepremoženjske škode terja 19.000 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 27.000 EUR za zmanjšanje življenjskih aktivnosti in 7.000 EUR za strah. Seštevek navedenih zneskov res znaša 53.000 EUR, vendar tožnik tožbenega zahtevka ni nikoli modificiral, niti ni trdil, da gre za spremembo tožbe, o kateri bi bilo treba odločiti. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločalo o (edinem) postavljenem tožbenem zahtevku, ki je glasil na 52.000 EUR nepremoženjske škode. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da tudi če bi šlo za spremembo tožbe oziroma del tožbenega zahtevka, o katerem sodišče prve stopnje ni odločilo, je rok za izdajo dopolnilne sodbe že potekel. Po prvem odstavku 325. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) lahko stranka v petnajstih dneh od prejema sodbe predlaga pravdnemu sodišču, ki ni odločilo o vseh zahtevkih ali delu zahtevka, da sodbo dopolni. Tožnik je pritožbo vložil trideseti dan po prejemu sodbe, zato njegove pritožbe v tem delu ni moč obravnavati kot predloga za izdajo dopolnilne sodbe, saj je ta prepozen.

15. Tožnikova pritožba je tudi v delu zoper stroške postopka neutemeljena. Sodišče prve stopnje mu ni priznalo nagrade za sestavo odškodninskega zahtevka, ker ta ni bila priglašena. Nagrada za pritožbo oziroma postopek pred sodiščem druge stopnje mu je bila priznana, kar izhaja iz 24. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožnik nagrade za ponovljeni postopek ni priglasil. Tudi sicer pa je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da mu takšna nagrada v skladu s 4. točko opombe 3 ZOdvT ne pripada. Navedena opomba se nahaja v Tarifi, po kateri se odmerjajo nagrade, in je sestavni del ZOdvT (drugi odstavek 3. člena ZOdvT). Ker gre za sestavni del zakona, se je sodišče prve stopnje na opombo utemeljeno sklicevalo. V skladu s 154. členom ZPP se stroški postopka priznavajo strankam glede na uspeh v pravdi in ni podlage, da bi se o stroških izvedencev odločalo po drugačnem principu. Stroški izvedencev so pravdni stroški in delijo usodo ostalih stroškov ter se presojajo po uspehu v pravdi. Ker tožnik v pravdi ni v celoti uspel, sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da mu stroške izvedencev prizna v celotnem znesku.

16. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), kar je vsebovano v zavrnilnem delu izreka.

1 V primeru VSC Cp705/2011 oškodovanec ni več sposoben hoditi v hribe in plavati, šepa in ima določene omejene funkcije. V primeru VSC Cp 163/2015 je 52 letni oškodovanec še vedno zmožen kolesariti in voziti avtomobil, svoje delo pa opravlja z manjšimi omejitvami.