Jedro

V zakonskih določbah 41. in 43. člena ZBPP ni podlage za to, da se tožniku kot sankcija, ker sprememb ni sporočil v predpisanem roku, naloži vračilo že plačane oziroma dodeljene BPP v celoti, kot to sledi iz izpodbijane odločbe. Strokovna služba namreč v takšnem primeru začne postopek po uradni dolžnosti in po izvedenem ugotovitvenem postopku pristojnem organu za BPP predlaga izdajo odločbe, s katero se ugotovi prenehanje upravičenosti do BPP ali določi drug obseg oziroma obliko BPP (neupravičeno prejeta BPP). Iz spisov sledi, da je bilo tako storjeno tudi v konkretnem primeru in po izvedenem ugotovitvenem postopku izdana odločba, s katero je pristojni organ za BPP odločil, da je tožniku zaradi spremenjenih okoliščin (finančnega položaja) dne 10. 3. 2008 prenehala upravičenost do BPP. To pa pomeni, da tožniku do 10. 3. 2008 upravičenost do BPP ni prenehala, to pa obenem pomeni, da za BPP, ki je bila dodeljena tožniku do 10. 3. 2008, ni mogoče šteti, da je bila prejeta neupravičeno in da zato v tem delu ni podlage za njeno vračilo.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Okrožnega sodišča v Kopru št. Bpp 15/2007 z dne 2. 2. 2015 se odpravi in zadeva vrne pristojnemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Pristojni organ za brezplačno pravno pomoč je z izpodbijano odločbo v I. točki izreka ugotovil, da je tožnik neupravičeno prejel brezplačno pravno pomoč po odločbi Bpp 15/2007 z dne 15. 1. 2007 ter v II. in III. točki izrekel, da je tožnik dolžan v roku 15 dni po prejemu odločbe vrniti neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč, in sicer nagrado in stroške odvetnika v višini 2 180,62 EUR na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Kopru kot prihodek proračuna Republike Slovenije.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je bila tožniku z odločbo z dne 15. 1. 2007 odobrena brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju: BPP) v obliki zastopanja in sestave tožbe in drugih potrebnih vlog ter kot oprostitev plačila stroškov postopka v pravdnem postopku zaradi odškodninskega zahtevka zoper Zavarovalnico A. d.d., in sicer do zaključka obravnave na prvi stopnji. Za izvajanje odobrene BPP je bil določen odvetnik B.B. iz C. Nadalje iz obrazložitve sledi, da je tožnik ob vložitvi prošnje izpolnjeval tako objektivni pogoj kot tudi finančno premoženjski pogoj za dodelitev BPP. Pač pa se je v teku postopka zaposlil in tega sodišču ni sporočil. Pristojni organ je tako konec leta 2008 na podlagi poizvedb uradoma ugotovil, da je tožnik zaposlen vsaj od 10. 3. 2009, in sicer v družbi Č. d.o.o., kjer je prejemal plačo, ki je presegla zgornjo mejo iz 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). O tem je pristojni organ obvestil tožnika in ga pozval, da spremembe pojasni ter ga hkrati opozoril na določbe 41. člena ZBPP, ki zavezujejo upravičenca do BPP, da obvešča pristojno službo za BPP o vseh spremembah, ki vplivajo ali bi lahko vplivale na dodelitev BPP ter na obliko, obseg ali obdobje prejemanja. Ker tožnik na poziv ni odgovoril, je pristojni organ za BPP na podlagi določb 41., 42. in 43. člena ZBPP izdal odločbo o prenehanju upravičenosti do BPP po odločbi z dne 15. 1. 2007 in razrešil odvetnika izvajanja storitev ter v odločbi navedel, da je tožnik na podlagi določb 43. člena ZBPP dolžan vrniti prejeto oziroma že izplačano BPP ter da se bo o vračilu odločalo, ko bo znan obseg neupravičeno prejete BPP.

O tem, da je tožnik zaposlen, je pristojni organ izvedel tudi iz podatkov, zbranih v pravdni zadevi. Iz izpovedbe tožnika na glavni obravnavi in iz registra ZZZS med drugim sledi, da se je tožnik prvič po nezgodi zaposlil že junija 2007 pri špediterskem podjetju D., nato v prevozniškem podjetju kot dispečer in nato pri že omenjenem podjetju Č. (od 10. 3. 2008 dalje). Zaposlen je bil torej vse od 8. 6. 2007, pa sprememb ni sporočil, kar po presoji pristojnega organa pomeni, da je s tem kršil dolžnost obveščanja iz 41. člena ZBPP, sodišču oziroma pristojnemu organu za BPP pa preprečil, da bi ugotavljalo njegovo upravičenost do BPP. Sklep o stroških odvetnika je bil izdan 26. 1. 2007 (za znesek 561,82 EUR) in 27. 2. 2009 (za znesek 1 618,80 EUR). Rok osmih dni, v katerem bi tožnik moral sporočiti spremembe, je iztekel 15. 6. 2007. Zahtevanih podatkov tožnik ni posredoval niti v roku po pozivu k izjasnitvi, ki mu ga je poslal pristojni organ, in to kljub temu, da je bil v odločbi, s katero mu je bila odobrena BPP, izrecno opozorjen na posledice opustitve. Da je BPP prejel neupravičeno, je bil tožnik seznanjen tudi z odločbo z dne 26. 1. 2009, s katero je bilo ugotovljeno, da je njegova upravičenost do BPP prenehala ter seznanjen s posledico (da je neupravičeno prejeto BPP na podlagi 43. člena ZBPP dolžan povrniti). Zato pristojni organ ugotavlja, da je tožnik BPP po odločbi z dne 15. 1. 2007 prejel neupravičeno in da mora neupravičeno prejeta sredstva vrniti. Pri tem se tožnika še posebej opozori, da lahko s pristojnim organom za BPP sklene pisni dogovor o načinu vračila.

Tožnik vlaga tožbo zaradi napačne uporabe ZBPP, kršitve 155. in 158. člena Ustave, 319. člena ZPP ter 129. in 225. člena ZUP, nadalje zaradi nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja, pa tudi zaradi bistvene kršitve pravil upravnega postopka, ker mu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo sklepa (pravilno: odločbe). Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep (pravilno: odločbo) odpravi in toženi stranki naloži, da mu povrne stroške postopka.

V tožbi navaja, da mu je bila BPP dodeljena za tožbo, s katero je uveljavljal odškodnino za nepremoženjsko škodo ter da po določbah ZBPP, ki so veljale v času, ko mu je bila odobrena BPP, upravičencu do BPP ni bilo treba povrniti stroškov, če je dobil odškodnino zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ureditev se je spremenila šele z ZBPP-B, ko je bil 47. člen črtan. Zato meni, da je zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov po izdaji in pravnomočnosti odločbe o odobritvi izredne BPP nezakonita, saj se z njo posega v pravnomočno urejeno razmerje med strankama oziroma v pravico do BPP, pridobljeno z izpodbijano odločbo, ki se nanaša na stroške, ki so nastali v postopku za uveljavljanje odškodnine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Kar pomeni, da se z odločitvijo posega v temeljne človekove pravice in v določbe Ustave, ki se nanašajo na načelo zakonitosti in na prepoved retroaktivnosti.

Tožnik dalje navaja, da je pristojni organ tožniku vročil odločbo z dne 26. 1. 2009 o tem, da tožnik ni več upravičen do BPP in obenem poziv, da naj v roku 8 dni dostavi napotnico s stroškovnikom, kar je tudi storil in v stroškovniku navedel, da so stroški nastali zaradi uveljavljanja odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zato je zahtevek za povrnitev BPP po izpodbijani odločbi nezakonit, navajanje, da se je tožnik zaposlil in prejel plačo ter da ni reagiral na poziv, pa nerelevantno. Tožnik je reagiral, sicer z zamudo, in poslal odgovor na poziv dne 3. 2. 2009. Zato ne drži, da se ni odzival na pozive in da je presegel mejni znesek za odobritev BPP, saj iz potrdila o dohodku na člana gospodinjstva ta ni dosegel 200 EUR skupnega katastrskega (?) dohodka. Ker je prejel odškodnino za nepremoženjsko škodo za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, pa ni dolžan povrniti stroškov postopka. Na podlagi določb 48. člena ZBPP je upravičenec dolžan vrniti izplačano BPP samo v primeru, če je v postopku uspel ali če je v postopku pridobil premoženjski dohodek. Odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti to ni, zato ni podlage za izpodbijano odločbo. Po odločbi z dne 26. 1. 2009 niso bile obračunane nobene nagrade pooblaščencu. Do tega datuma pa tožnik ni ničesar prikril niti ni bilo spremenjeno njegovo premoženjsko stanje. To izhaja iz potrdila DURS, po katerem skupaj z družinskimi člani ne presega mejnega zneska za odobritev BPP za storitve na podlagi odločbe z dne 15. 1. 2007. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. V zvezi s tožbenimi ugovori navaja, da iz odločbe jasno sledi, da zahtevano vračilo ne temelji na določbah, ki se nanašajo na uspeh v postopku, temveč na določbah, po katerih je tožnik k vračilu zavezan zato, ker je v postopku dodelitve BPP zamolčal resnične podatke o svojem premoženjskem stanju. Določbe zakona, na katere se sklicuje tožnik v tožbi, zato za odločitev niso relevantne. Očitno pa je tudi, da zakon v tem pogledu ni bil uporabljen retroaktivno in da niso podane očitane kršitve človekovih pravic in Ustave.

Izpodbijana odločba temelji na 41. členu ZBPP in v konkretnem primeru tožnik ni ravnal skladno s to določbo. V vlogi je navedel, da nima dohodkov, navedel tudi ni nobenega družinskega člana. Vloge kasneje ni dopolnil, temveč je sodišče pridobilo podatke o tožnikovi zaposlitvi (najmanj od 10. 3. 2008 dalje) po uradni dolžnosti. Tožnik je torej kot upravičenec zamolčal spremembo podatkov, zato je dolžan vrniti prejeto BPP in stroške, ki jih je bil oproščen. Tožnik ni sporočil spremembe, čeprav je bil v odločbi izrecno opozorjen na posledico, če tega ne stori ter na ta način sodišču preprečil, da bi pridobilo relevantne podatke za odločanje o dodelitvi BPP oziroma za to, da bi ugotavljalo upravičenost. Sankcija za takšno ravnanje oziroma opustitev je določena v petem odstavku 20. člena ZBPP, kot to sledi iz sodbe sodišča II U 453/2010. Subjektivni odnos prosilca o tem, da podatki niso resnični, pri tem ni pomemben. S tem ko tožnik ni izpolnil dolžnosti obveščanja, pa je šteti, da se je odpovedal posebnemu ugotovitvenemu postopku. Razlogi o tem, zakaj tožnik ni podal pravilnih podatkov o družinskih članih oziroma sporočal podatke z zamudo, tako niso pomembni.

Tožnik v pripravljalni vlogi prereka navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo. Poudarja, da BPP ni prejel neupravičeno in da so bili vsi podatki ob podaji vloge resnični. Po dodelitvi BPP je tožnik dobil službo in je s tem res prišlo do spremembe, kar je tožnik javljal na obravnavah na sodišču ter službi za BPP 3. 2. 2009 poslal potrdilo o višini dohodka z obrazložitvijo, zakaj je prišlo do zamude pri javljanju sprememb. Tožnik je dobil službo šele 10. 3. 2008 in ne pred dodelitvijo BPP. Ob dodelitvi BPP ni imel dohodka oziroma službe. Zaradi kasnejšega odgovora pa tudi ni bilo nobenega nepotrebnega izplačila, saj so bile storitve odvetniku plačane samo za čas, ko je bil tožnik upravičen do BPP.

Tožba je utemeljena.

Kot pravilno poudari že tožena stranka v odgovoru na tožbo, iz izpodbijane odločbe jasno sledi, da zahtevano vračilo prejete BPP ne temelji na določbah ZBPP, ki se nanašajo na uspeh v postopku, temveč na določbah, ki se nanašajo na spremembe okoliščin in neupravičeno prejeto BPP iz VII. Poglavja ZBPP. Določbe 47. člena ZBPP (pred spremembo zakona in po njej), na katere se sklicuje tožnik v tožbi, zato za odločitev niso pomembne.

V zvezi z uporabo pravno pomembnih zakonskih določb (41., 42. in 43. člena ZBPP) pa v dejanskem pogledu ni sporno, da je tožnik ob odobritvi BPP izpolnjeval predpisane pogoje iz ZBPP, tudi tiste, ki se nanašajo na njegove dohodke oziroma prejemke. Spora tudi ni o tem, da se je tožnik kasneje, tj. v času, ko mu je bila BPP odobrena, zaposlil in da je s tem nastopila sprememba, ki (lahko) vpliva na odobreno pravico do BPP. Tako kot tudi ni spora o tem, da tožnik o nastali spremembi strokovne službe za BPP v zakonskem roku 8 dni ni obvestil ter da se je zato v skladu z 42. členom ZBPP s strani službe za BPP začel postopek ugotavljanja upravičenosti tožnika do BPP po uradni dolžnosti in po izvedenem ugotovitvenem postopku izdala odločba, ki je postala pravnomočna in s katero je pristojni organ ugotovil, da je dne 10. 3. 2008 (zaradi neizpolnjenih finančnih pogojev iz 13. člena ZBPP) upravičenost tožnika do BPP po odločbi z dne 15. 1. 2007 prenehala.

Sporno je vračilo že plačane BPP, ki se kot neupravičeno prejeta BPP iz 43. člena ZBPP tožniku nalaga z izpodbijano odločbo.

Po določbah prvega odstavka 43. člena ZBPP se za neupravičeno prejeto BPP šteje že plačana BPP, ki je bila upravičencu dodeljena na podlagi lažnega prikazovanja ali zamolčanja podatkov oziroma spremembe podatkov v smislu drugega odstavka 41. člena ZBPP. Gre torej za BPP, prejeto v času od odobritve do dokončnega obračuna stroškov, in to tisto, ki je bila dodeljena na podlagi lažnega prikazovanja ali zamolčanja relevantnih podatkov oziroma njihove spremembe. Po drugem odstavku 41. člena mora namreč upravičenec pristojno strokovno službo za BPP v tem času obveščati o vseh dejstvih in okoliščinah oziroma vseh spremembah, ki vplivajo ali bi lahko vplivale na pravico do BPP ter na obliko, obseg in obdobje prejemanja. Zaposlitev upravičenca, ki vpliva na finančni položaj prosilca in s tem na enega od pogojev za odobritev BPP, je nedvomno takšno dejstvo oziroma takšna okoliščina. Zato je tožnik s tem, ko strokovni službi ni v zakonskem roku osmih dni sporočil podatkov o zaposlitvi, nedvomno ravnal v nasprotju z zahtevami iz 41. člena ZBPP.

Ni pa po presoji sodišča v citiranih zakonskih določbah podlage za to, da se mu kot sankcija, ker sprememb ni sporočil v navedenem roku, naloži vračilo že plačane oziroma dodeljene BPP v celoti, kot to sledi iz izpodbijane odločbe. Strokovna služba namreč v takšnem primeru začne postopek po uradni dolžnosti in po izvedenem ugotovitvenem postopku pristojnemu organu za BPP predlaga izdajo odločbe, s katero se ugotovi prenehanje upravičenosti do BPP ali določi drug obseg oziroma obliko BPP (neupravičeno prejeta BPP). Iz spisov sledi, da je bilo tako storjeno tudi v konkretnem primeru in po izvedenem ugotovitvenem postopku izdana odločba (z dne 26. 1. 2009), s katero je pristojni organ za BPP odločil, da je tožniku zaradi spremenjenih okoliščin (finančnega položaja) dne 10. 3. 2008 prenehala upravičenost do BPP po odločbi z dne 15. 1. 2007, s katero mu je bila BPP dodeljena. To pa pomeni, da tožniku do 10. 3. 2008 upravičenost do BPP ni prenehala, to pa obenem pomeni, da za BPP, ki je bila dodeljena tožniku do 10. 3. 2008, ni mogoče šteti, da je bila prejeta neupravičeno in da zato v tem delu ni podlage za njeno vračilo.

Sodišče je zato, zaradi napačne uporabe materialnega prava in posledično nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje pristojnemu organu.

Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, 107/13).

Sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.