Jedro

Obrazložitev izpodbijane odločbe je v povezavi z obrazložitvijo drugostopenjskega akta zadostna in ji ni mogoče odrekati razumne presoje. Tožnik ni uspel izkazati, da gre za očitno nerazumno odločitev ali celo očitno zmotno ugotovitev dejanskega stanja; ob tem je pomembno, da ne oporeka pojasnilu tožene stranke, da je imela tožena stranka možnost seznanitve z dejanskim stanjem zgolj preko podatkov, ki jih je tožnik vključil v vlogo na javnem razpisu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se v letu 2011 tožniku kot prosilcu ne dodeli sredstev za na javnem razpisu prijavljeni program „A.“ na podpodročju dejavnosti interesne športne vzgoje otrok in mladine, športne dejavnosti študentov in športne rekreacije (D3). V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožena stranka na podlagi določil Pravilnika o pogojih, merilih in postopku za razporeditev sredstev Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: Pravilnik) dne 5. 11. 2010 v Uradnem listu RS, št. 88/10, objavila Javni razpis Fundacije za šport za sofinanciranje športnih dejavnosti, raziskovanja in razvoja športa ter založništva v športu v letu 2011 (v nadaljevanju: Javni razpis). Na področju dejavnosti interesne športne vzgoje otrok in mladine, športne dejavnosti študentov in športne rekreacije (v nadaljevanju: področje D3) je pristojna strokovna komisija obravnavala 486 pravilnih in popolnih vlog, za to področje pa so bila razpisana sredstva v višini 800.000,00 EUR, od skupne višine 5.696.021,00 EUR, kar pomeni, da višina zaprošenih sredstev za 7,12-krat presega višino razpisanih sredstev. Dalje navaja, da je strokovna komisija skladno z določili Pravilnika preučila vloge in v skladu s svojimi pristojnostmi ob upoštevanju meril, določenih v 23. členu Pravilnika pripravila predlog za Svet tožene stranke. V nadaljevanju navaja tudi število točk, ki jih je tožnikov prijavljeni program „A.“ prejel po posameznih merilih, in sicer 10 točk za status kandidata, 3 točke pri merilu „možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom“, ker je iz vloge razvidno, da tožnik neposredno skrbi pretežno za promocijo in obveščanje o tem programu, ter 6 točk po merilu „prostorska razpršenost programov“, ker program kljub vsemu dobro odraža prostorsko razpršenost, tako da je tožnik skupaj prejel 19 točk. Ob upoštevanju 3. odstavka 23. člena Pravilnika, ki določa, da se uvrstijo v izbor programov, ki jih sofinancira tožena stranka, programi, ki zberejo najmanj 21 od 29 točk, tožniku za prijavljeni program „A.“ tožena stranka ni dodelila sredstev.

Z drugostopenjskim aktom je na podlagi 14.a člena Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije (v nadaljevanju: ZLPLS) in 2. odstavka 36. člena Pravilnika Komisija za pritožbe zavrnila tožnikovo pritožbo zoper uvodoma navedeno izpodbijano odločbo s svojo odločbo št. D3-11-249 z dne 12. 5. 2011. V svoji obrazložitvi najprej povzema določila Pravilnika, ki so bila relevantna za odločitev, in sicer 18., 23. in 24. člena ter dodaja, da glede na 2. odstavek 36. člena Pravilnika v zvezi s 14.a členom ZLPLS, o pritožbi odloča Komisija za pritožbe. Meni, da program tožeče stranke ne obsega elementov vsebine, ki bi opredeljevali drugačno vrednotenje vloge, kot izhaja iz izpodbijane prvostopne odločbe, kar tudi obrazloži. Tožnik vlaga tožbo na odpravo drugostopenjske odločbe v zvezi s prvostopenjsko odločbo in uveljavlja, da je postopek na prvi stopnji vodila svetovalka direktorja tožene stranke, na drugi stopnji pa sam direktor tožene stranke, česar ni mogoče razumeti kot dvostopenjski upravni postopek. Zato meni, da je potrebno odločbo drugostopenjskega organa že iz tega razloga odpraviti in zadevo vrniti organu druge stopnje v nov postopek. Razen navedenega pa tožnik izpodbija upravni akt prve in druge stopnje tudi iz vsebinskih razlogov, ker v postopku za izdajo upravnega akta ni bil pravilno uporabljen Pravilnik ter dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Tožnik se v tožbi v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na svoje navedbe in dokaze v pritožbi zoper prvostopno odločbo. Kot krovna športna organizacija izpostavlja, da izvaja nesporno program skupaj s svojimi 130 članicami, pri čemer za izvajanje programa ni bistveno, ali mu članice članarino plačujejo. Tožnik glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbi ugodi, odpravi upravni akt prve in druge stopnje in vrne zadevo organu prve stopnje v ponoven postopek, oziroma, odpravi akt druge stopnje in zadevo vrne organu druge stopnje v ponoven postopek ali pa s sodbo odloči o stvari. Hkrati zahteva povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v zvezi s tožbenim ugovorom glede absolutne bistvene kršitve določb postopka v zvezi z očitano kršitvijo, da je postopek na prvi stopnji vodila svetovalka direktorja, na drugi pa direktor tožene stranke, pojasnjuje, da direktor tožene stranke ni bil udeležen v postopku na prvi stopnji, oziroma, da ni sodeloval pri odločanju na prvi stopnji, zaradi česar se v postopku na drugi stopnji tudi ni bil dolžan izločiti iz postopka (35. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju: ZUP). To sicer smiselno zatrjuje tudi tožnik, ko navaja, da je na prvi stopnji postopek vodila svetovalka direktorja, na drugi stopnji pa direktor in so tako trditve tožnika v nasprotju same s seboj. V nadaljevanju pojasni, da sta tako svetovalka direktorja na prvi stopnji, kot direktor tožene stranke na drugi stopnji v postopku opravljala le naloge tehnične podpore za sprejemanje odločitve organa prve stopnje oziroma druge stopnje, nikakor pa v postopku nista odločala. Na prvi stopnji je namreč odločil Svet Fundacije, na drugi stopnji pa Komisija za pritožbe. Dodaja še, da ustanovitev tožene stranke temelji na ZLPLS in povzema določili 11. in 14.a člena. Izpostavlja, da so Komisijo za pritožbe sestavljali trije člani, od katerih enega predlaga Ministrstvo za šolstvo in šport, enega Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez in enega Strokovni svet Republike Slovenije za šport. Ker je tako o pritožbi tožnika odločal organ, ki je bil postavljen v skladu z ZLPLS in Pravili, je očitek tožnika v tej smeri neutemeljen. Strokovna komisija je pravilno ovrednotila tožnikovo vlogo po posameznih merilih, kar je v odločbi tudi ustrezno obrazložila. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

V pripravljalni vlogi tožnik med drugim navaja, da je iz odločbe drugostopenjskega organa nedvoumno razvidno, da je postopek vodil mag. B.B., ki je direktor tožene stranke. Meni, da direktor prvostopenjskega organa nikakor ne sme voditi postopka na drugi stopnji, ne glede na njegovo aktivno vlogo v postopku na prvi stopnji. Sodišču predlaga, da toženi stranki naloži, da predloži pooblastilo Komisije za pritožbe osebi, ki je postopek vodila na drugi stopnji. Glede vrednotenja posameznih meril tožnik izpostavlja, da se tožena stranka sklicuje na obrazložitve v odločbah organov prve in druge stopnje. Tožnik zato v celoti vztraja pri tožbenih navedbah.

Tožba ni utemeljena.

Predmet spora v obravnavanem primeru je uvodoma navedena prvostopenjska odločba o nedodelitvi sredstev tožniku za prijavljeni program „A.“ na podpodročju dejavnosti interesne športne vzgoje otrok in mladine, športne dejavnosti študentov in športne rekreacije (D3). Glede na koncept upravnega spora po sedaj veljavnem Zakonu o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) je sodišče smiselno upoštevalo, da tožnik izpodbija prvostopenjsko odločbo, s katero je bilo v konkretnem primeru odločeno o pravnem interesu tožnika (2. člen ZUS-1), v zvezi z drugostopenjsko odločbo, s katero je bila zgolj zavrnjena tožnikova pritožba zoper prvostopenjski akt. V predmetni zadevi gre torej za odločitev v zvezi z javnim razpisom za sofinanciranje programa na področju interesne športne vzgoje otrok in mladine, športne dejavnosti študentov in športne rekreacije. Po določbi 1. odstavka 14.a člena ZLPLS postopek odločanja o vlogah za razporeditev sredstev Fundaciji določa ZLPLS ter Pravilnik iz 2. odstavka 11. člena ZLPLS, ki ga sprejme Svet pristojne fundacije. K Pravilniku in Pravilom Fundacije pa daje soglasje Državni zbor RS (3. odstavek 11. člena in 1. odstavek 14. člena ZLPLS). V postopku smiselno velja ZUP, če ZLPLS in Pravilnik iz 2. odstavka 11. člena ZLPLS ne urejata drugače. Sodišče še pripominja, da je Upravno sodišče v tovrstnih zadevah, kjer se presoja zakonitost odločitev o sofinanciranju zasebnih projektov na podlagi javnega razpisa, pa tudi v zadevah podeljevanja koncesij na podlagi javnega razpisa, ker gre za specifičen tip upravnega spora, že razvilo upravno-sodno prakso in standarde presoje zakonitosti izpodbijanih aktov (npr. v zadevi U 693/2003-14 z dne 28. 12. 2005). Bistveno je, da je vsem prijavljenim na razpis zagotovljena pravica, da pod enakimi pogoji sodelujejo v postopku javnega razpisa in se potegujejo za dodelitev (dela) razpoložljivih sredstev, skladno s pogoji razpisa. Uspeh na razpisu je za posameznega prijavljenega odvisen od več dejavnikov, zlasti pa, kot je bilo tudi v tem primeru, tudi od tega, kako je posamezen projekt vrednoten, glede na v razpisu in v tem primeru tudi v Pravilniku v naprej določene kriterije. Enako obravnavanje vseh prijavljenih na razpisu se lahko doseže zgolj tako, da se vsem prijavljenim kot izhodišče za oceno zagotovi enakovredno obravnavanje ob prijavi. To pa v nobenem primeru ne pomeni, da bo vsak od prijavljenih na razpis s svojo vlogo oziroma projektom na razpisu tudi uspel oziroma pridobil sredstva. Glede na posebnost postopka javnega razpisa, je tudi po presoji sodišča v pristojnosti v Pravilniku določenega organa, da po v naprej predpisanih kriterijih ovrednoti projekte prijavljene na javni razpis, kar je bilo v obravnavanem primeru tudi storjeno.

Po 4. odstavku 14.a člena ZLPLS mora odločitev o financiranju med drugim vsebovati pravno podlago za izdajo, izrek, obrazložitev ter pravni pouk. Podrobnejši standardi glede uporabe meril in obrazlaganja končne odločitve so določeni v določbah Pravilnika od 18. do 26. in od 33. do 37. člena. Ker tožnik v tožbi izrecno ne uveljavlja, da bi bil kateri od standardov obrazlaganja tovrstnih odločb iz 4. odstavka 14.a člena ZLPLS in iz navedenih določb Pravilnika kršen, takšne kršitve pa ni ugotovilo niti sodišče, je po presoji sodišča obrazložitev izpodbijane odločbe v povezavi z obrazložitvijo drugostopenjskega akta, zadostna in ji ni mogoče odrekati razumne presoje. Glede na obseg in dokazno moč pritožbenih ugovorov vsebinske narave o nepravilnosti ugotovitve dejanskega stanja ter glede na zelo kratke in pavšalne oziroma zgolj posplošene tožbene ugovore o nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja pa sodišče ocenjuje, da je obrazložitev izpodbijanega akta v povezavi z obrazložitvijo drugostopenjskega akta zadostna in da tožnik ni uspel izkazati, da gre za očitno nerazumno odločitev ali celo očitno zmotno ugotovitev dejanskega stanja; ob tem je pomembno, da tožnik ne oporeka pojasnilu tožene stranke, da je imela tožena stranka možnost seznanitve z dejanskim stanjem zgolj preko podatkov, ki jih je tožnik vključil v vlogo na navedenem javnem razpisu. To pa pomeni, da sodišče lahko sledi utemeljitvi tožene stranke v izpodbijani prvostopenjski odločbi v zvezi z odločbo druge stopnje ter ne ponavlja razlogov za odločitev (2. odstavek 71. člena ZUS-1).

Sodišče kot neutemeljen zavrača tudi tožbeni ugovor glede absolutne bistvene kršitve določb postopka, ker je postopek na drugi stopnji vodil direktor Fundacije za financiranje športnih organizacij v RS, ki je po navedbah tožnika v tožbi organ prve stopnje, saj tožnik hkrati tudi sam navaja, da je na prvi stopnji postopek vodila svetovalka direktorja (C.C.), na drugi stopnji pa je postopek vodil direktor (mag. B.B.). Sodišče v tej zvezi meni, da dejstvo, da je postopek na prvi stopnji vodila svetovalka direktorja, ne pomeni, da je bil tudi sam direktor udeležen oziroma je sodeloval pri odločanju na prvi stopnji. Ker v obravnavanem primeru postopka na obeh stopnjah ni vodila ena in ista oseba, pač pa sta v zadevi na prvi in drugi stopnji odločala dva različna organa (Svet Fundacije in Komisija za pritožbe) kot je to določeno v 36. členu Pravilnika in tudi v Pravilih Fundacije (10., 12. in 22.c člen), tudi smiselna uporaba določila 4. točke 35. člena ZUP v konkretnem primeru ne privede do ugotovitve o nezakonitosti izpodbijanega akta, saj pogoji za izločitev po 4. točki 35. člena ZUP niso podani.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

Izrek o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kot je obravnavani, kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.