Jedro

Če mora dvoje ali več oseb skupaj plačati takso, je njihova obveznost nerazdelna, zato mora sodišče, ko odloča o taksni oprostitvi, oceniti plačilno sposobnost vsake od njih v primerjavi s celotnim dolgovanim zneskom sodne takse.

Izrek

1. Pritožbi nasprotnih udeležencev proti sklepu z dne 23.1.2003 se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

2. Pritožbi nasprotnih udeležencev in V. L. proti sklepu z dne

28.6.2004 se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožbeni stroški nasprotnih udeležencev in V. L. so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s prvim izpodbijanim sklepom z dne 23.1.2003 opravilo delitev solastnega premoženja - nepremičnin, vpisanih v vl. št. 8 k.o B. in v vl. št. 555 iste k.o., skladno z izvedenskim mnenjem J. S. in grafičnim prikazom delive parcel. Obenem je dovolilo, da se po pravnomočnosti sklepa opravijo ustrezni zemljiškoknjižni vpisi, udeležencem pa je naložilo, da morajo drug drugemu dopustiti geometersko odmero in nato izstaviti ustrezno zemljškoknjižno listino. Nasprotnima udeležencema je naložilo, da morata predlagateljici v 30 dneh izročiti v posest vse nepremičnine, ki jih je pridobila po navedenem sklepu. Posebej je nasprotni udeleženki naložilo, da mora predlagateljici omogočiti in dopustiti, da bo v pritličju gospodarskega poslopja zazidala vrata, postavila novo predelno steno v etaži, opravila prevezavo elektrike in vodovodne instalacije. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih nosijo vsi udeleženci v sorazmerju z vrednostjo svojih solastninskih deležev.

Z drugim izpodbijanim sklepom z dne 28.6.2004 pa je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog nasprotnih udeležencev za oprostitev sodne takse za pritožbo. Obenem je odločilo, da morata nasprotna udeleženca takso plačati v 10 zaporednih mesečnih obrokih po 76.000,00 SIT.

Posebej je zavrnilo predlog V. L. za udeležbo v tem postopku.

Proti prvemu navedenemu sklepu sta se pritožila nasprotna udeleženca.

V pritožbi uveljavljata vse zakonske pritožbene razloge. Prvenstveno predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa in zavrženje predloga, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Oporekata ugotovitvi sodišča prve stopnje, da med udeleženci ni spora o predmetu delitve in velikosti deležev. Sodba Okrožnega sodišča v K. z dne 20.11.1997, opr. št. P 325/95, je namreč po pritožbi nasprotnih udeležencev zaradi kršitve pravice do poštenega sojenja in prepovedi diskriminacije ter kršitve protokola o varstvu lastnine v fazi preizkusa pri Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu. Ni torej podana procesna predpostavka iz 2. odst. 118. člena ZNP, zato bi bilo treba predlog zavreči. Nadalje sodišče prve stopnje nasprotnima udeležencema ni vročilo elaborata izvedenca J. S., na katerega se opira izpodbijani sklep. S tem jima je onemogočilo sodelovanje v postopku in kršilo 1. odst. 4. člena ZNP. Ni jasno, kako je sodišče preverilo upravičeni interes predlagateljice pri delitvi solastnih stvari. Izpodbijani sklep o tem nima razlogov, dejansko stanje pa je bilo pomanjkljivo, če ne celo zmotno ugotovljeno. Navajata še, da imata sama močnejši interes za odložitev delitve, saj računata, da bosta po uspešni pritožbi na Evropskem sodišču za človekove pravice lahko dosegla obnovo pravdnega postopka.

Predlagateljica v odgovoru na to pritožbo prereka pritožbene trditve nasprotnih udeležencev in vztraja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o delitvi solastnih nepremičnin.

Proti drugemu navedenemu sklepu pa se je poleg nasprotnih udeležencev pritožila tudi V. L., zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagajo, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi prošnji nasprotnih udeležencev za oprostitev plačila sodnih taks in prošnji V. L. za udeležbo v postopku. Nasprotnega udeleženca J. L. preživlja hči V. L., njeni neto dohodki pa ne presegajo 400.000,00 SIT mesečno.

Poleg tega v nujno preživljanje ne spada plačevanje tujih sodnih taks. Premoženje, ki je predmet delitve, se pri odločanju o taksni oprostitvi ne bi smelo upoštevati. Pri nasprotni udeleženki Z. L. je sodišče spregledalo, da bi taksni obrok znašal kar petino njenih mesečnih prejemkov, to pa bi gotovo ogrozilo njeno preživljanje.

Čeprav je sodišče taksno obveznost štelo za deljeno, pa v sklepu ni opredelilo obveznosti vsakega nasprotnega udeleženca posebej. V nasprotnem primeru bi moralo navesti, da gre za solidarno obveznost. Izpodbijani sklep je izreku in razlogih nejasen. Poleg tega so razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog V. L. za udeležbo v postopku, v nasprotju s pisanji v spisu, in sicer z njeno vlogo z dne 20.1.2004, v kateri je prijavila udeležbo, in s priloženo pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice z dne

8.4.2003.

Obe pritožbi sta utemeljeni.

K 1. točki izreka: V skladu z 2. odst. 118. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP, Ur.

list SRS, št. 30/86 in 20/88 ter Ur. list RS, št. 87/02 in 131/03) sodišče odloči o delitvi solastne stvari in skupnega premoženja le, če med udeleženci postopka ni spora o predmetu delitve in o velikosti njihovih deležev. Ta pogoj je v obravnavanem primeru izpolnjen. V pravdi opr. št. P 325/95 pred Okrožnim sodiščem v K. je bilo namreč pravnomočno ugotovljeno, da je predlagateljica solastnica 1/6 nepremičnin, vpisanih v vl. št. 555 k.o. B., nasprotni udeleženec J. L. pa do 5/6, ter da je predlagateljica tudi solastnica 1/6 nepremičnin, vpisanih v vl. št. 8 k.o. B., nasprotna udeleženka Z. L. pa do 5/6. Pravnomočna sodba veže stranki postopka in sodišče, zato ponovno odločanje o isti stvari ni več dopustno. Očitno je sicer, da nasprotna udeleženca s prej navedeno sodbo nista zadovoljna, vendar njuna pritožba Evropskemu sodišču za človekove pravice ne pomeni procesne ovire za odločanje v tem postopku. Četudi bi se izkazalo, da so bile v pravdi kršene njune človekove pravice, morebitna takšna ugotovitev ne bo imela nikakršnega vpliva na pravnomočnost sodbe.

Za zavrženje predlagateljičinega predloga torej ni bilo dejanskih in pravnih razlogov. Pač pa nasprotni udeleženec upravičeno očita sodišču prve stopnje, da mu je z opustitvijo vročitve onemogočilo sodelovanje v postopku. Iz podatkov v spisu je namreč razvidno, da sodišče nasprotnemu udeležencu ni pravilno vročilo vabila na zadnji narok dne 23.1.2003 in tudi ne cenitvenega poročila izvedenca in cenilca J. S., čeprav gre za glavni dokaz, na katerega se opira izpodbijani sklep. V skladu s 1. odst. 4. člena ZNP mora sodišče dati udeležencem v postopku možnost, da se izjasnijo o navedbah drugih udeležencev, da sodelujejo pri izvajanju dokazov in da razpravljajo o rezultatih celotnega postopka. Ker je po 120. členu ZNP v postopku za delitev stvari narok obvezen, bi ga sodišče prve stopnje glede na 2. odst. 26. člena ZNP lahko opravilo v odsotnosti nasprotnega udeleženca le, če bi bil v redu povabljen. Razumljivo pa je tudi, da bi mu moralo omogočiti, da se seznani z izvedenskim mnenjem in o njem izjavi. Sodišče prve stopnje je sicer tako vabilo na narok, kot izvedensko mnenje nasprotnemu udeležencu poskušalo vročiti, vendar je iz poročila sodnega vročevalca z dne 13.12.2002 razvidno, da ga vročevalec ni našel na naslovu njegovega stalnega prebivališča, zato je pošiljko vrnil sodišču. Kje je pustil obvestilo o sodni pošiljki in poskusu vročitve, pa iz spisa ni razvidno. Ker je bil narok obvezen, izvedensko mnenje pa glavni dokaz v postopku, bi sodišče prve stopnje moralo to pošiljko nasprotnemu udeležencu vročiti osebno. V skladu s 3. odst. 142. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99, 96/02 in 2/04), bi moral vročevalec nasprotnemu udeležencu, če ga ni našel, najprej pustiti pisno sporočilo, naj bo določen dan ob določeni uri v stanovanju, da bo sprejel pisanje. Če sporočila ne bi mogel izročiti kateremu od odraslih članov gospodinjstva ali sosedu nasprotnega udeleženca, bi ga moral pustiti v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih. Šele če niti potem ne bi našel nasprotnega udeleženca, sme vročevalec sodno pošiljko izročiti odraslemu članu gospodinjstva ali sosedu, če v to privoli, sicer pa mora v hišnem ali izpostavljenem predalčniku pustiti obvestilo o tem, da je bila pošiljka vrnjena sodišču, kjer jo nasprotni udeleženec v predpisanem roku lahko prevzame. Ker sodišče prve stopnje teh zakonskih določil pri vročanju ni upoštevalo, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, kar terja obvezno razveljavitev izpodbijanega sklepa. To velja tudi za nasprotno udeleženko. Ta je kljub drugačni pritožbeni trditvi prejela tako izvedensko mnenje (dne 28.6.2002) kot vabilo na narok (dne

6.12.2002), kar dokazujeta povratnici v spisu. Zaradi neizkazanega vabila nasprotnemu udeležencu pa sodišče prve stopnje naroka dne

23.1.2003 ne bi smelo opraviti brez predhodne razdružitve postopka in ločenega obravnavanja predloga proti nasprotni udeleženki. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijani sklep po uradni dolžnosti razveljavilo tudi glede nasprotne udeleženke in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP zadevo vrnilo sodišču prve stopnje.

V ponovljenem postopku bo treba najprej pravilno vročiti izvedensko mnenje nasprotnemu udeležencu oziroma njegovemu pooblaščencu ter vse udeležence pravilno povabiti na narok, nato pa ponovno odločiti o predlogu.

K 2. točki izreka: Nasprotna udeleženca utemeljeno očitata nejasnost sklepu, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o njunem predlogu za taksno oprostitev. Iz izreka sklepa namreč izhaja, da morata nasprotna udeleženca plačati 760.000,00 SIT takse za pritožbo v desetih zaporednih mesečnih obrokih po 76.000,00 SIT, medtem ko sodišče v razlogih sklepa ugotavlja, da je nasprotna udeleženka dolžna plačati le 20% sodne takse oziroma 152.000,00 SIT, kar znese 15.200,00 SIT mesečno. Ker torej izrek sklepa nasprotuje njegovi obrazložitvi, sklepa ni mogoče preizkusiti. To predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

Če mora dvoje ali več oseb skupaj plačati takso, je po 3. odst. 3. člena Zakona o sodnih taksah (Ur. list SRS, št. 1/90 in Ur. list RS, št. 48/90 do 121/03) njihova obveznost nerazdelna. Izrek izpodbijanega sklepa glede tega ni povsem jasen. Upoštevaje prej navedeno zakonsko določilo pa oba nasprotna udeleženca odgovarjata za celotno taksno obveznost. To pomeni, da je mogoče terjati plačilo celotne dolgovane takse kogarkoli od njiju, vse dotlej, dokler taksa ne bo popolnoma plačana. Potemtakem bi moralo sodišče prve stopnje, ko je odločalo o predlagani taksni oprostitvi, oceniti plačilno sposobnost nasprotne udeleženke v primerjavi s celotnim dolgovanim zneskom sodne takse v višini 760.000,00 SIT. Utemeljen je tudi ugovor nasprotnega udeleženca, ki ga preživlja hči, ker sam nima dohodkov, da njegova hči namesto njega ni dolžna plačati sodne takse. Sodišče prve stopnje tega pri odločanju ni upoštevalo. Niso namreč odločilne gmotne možnosti hčere nasprotnega udeleženca, ampak bi moralo sodišče ugotoviti, kolikšna sredstva hči namenja za očetovo preživljanje in ali je nasprotni udeleženec iz teh sredstev in iz lastnega premoženja sposoben plačati dolgovano takso za pritožbo. Taksni zavezanec je namreč nasprotni udeleženec in ne njegova hči. Ni pa utemeljena pritožbena trditev, da bi moralo biti pri odločanju o oprostitvi izvzeto premoženje, ki je predmet delitve. Po 5. odst. 168. člena ZPP se upošteva vse premoženje taksnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Seveda je razumljivo, da je pri tem pomembno predvsem tisto premoženje, ki prinaša dohodke ali bi jih lahko, če bi taksni zavezanec za to poskrbel. Jasno je tudi, da je za presojo plačilne sposobnosti taksnega zavezanca oziroma za odgovor na vprašanje, ali bodo s plačilom takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja, odločilen podatek o neto dohodkih zavezanca in njegovih družinskih članov. Vse navedeno bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati v ponovnem postopku, saj je bilo treba izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na taksno oprostitev, zaradi prej navedene postopkovne kršitve v skladu s 3. točko 365. člena ZPP in v zvezi s

37. členom ZNP obvezno razveljaviti.

Utemeljena je tudi pritožba V. L., ki izpodbija sklep o zavrnitvi njenega predloga za udeležbo v postopku. V skladu s 1. odst. 20. člena ZNP nikomur ni mogoče odreči pravice do udeležbe, če se izkaže, da utegne biti s sodno odločbo prizadet njegov pravni interes. Res je sicer, da pritožnica tega v svoji prijavi udeležbe ni natančno obrazložila, ampak ga je utemeljila le z dejstvom, da je vložila pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice. Ker pa je pritožbo tudi priložila svoji prijavi, tako da se je sodišče prve stopnje lahko seznanilo z njeno vsebino, je stališče izpodbijanega sklepa, da ni izkazala pravnega interesa za udeležbo v postopku, ker ni niti zatrdila, v čem naj bi sklep o razdružitvi prizadel ta njen interes, vendarle pretogo. To še zlasti, ker je iz odgovora nasprotnega udeleženca na predlog in iz priloženega spisa, ki ga je sodišče prve stopnje uporabilo kot dokaz v sklepu z dne 23.1.2003, razvidno, da je nasprotni udeleženec svoje nepremičnine, ki so predmet razdružitvenega postopka, podaril V. L.. Čeprav se še ni vknjižila kot lastnica, ni mogoče izključiti možnosti, da bodo njene pravice zaradi obravnavenega postopka okrnjene. Ker torej sodišče prve stopnje določbe 20. člena ZNP ni pravilno uporabilo, je posledično izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na V. L. nepravilen in nezakonit. S tem je podana relativna bistvena kršitev določb postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Sodišče druge stopnje je zato tudi ta del izpodbijanega sklepa razveljavilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

K 3. točki izreka: Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in je posledica razveljavitve obeh sklepov. Sodišče druge stopnje je zato odločitev o zahtevanem povračilu teh stroškov pridržalo za končno odločbo.