Jedro

Namen začasne odredbe ni le preprečitev škode, ki tožniku že nastaja, temveč tudi preprečitev nenadomestljive škode, do katere bo v bližnji prihodnosti po vsej verjetnosti prišlo. Zato je zmotno stališče, da je odločilna nenadomestljiva škoda oz. verjetnost obstoja le-te v času odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe. Pri odločanju o utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe je potrebno upoštevati tudi, ali je tožnik verjetno izkazal, da bo do nenadomestljive škode pri njem lahko prišlo v bližnji prihodnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi med tožečo in toženo stranko zaradi odpovedi, podane s strani tožene stranke z dne 3.4.2003, pri čemer bi to zadržanje trajalo do pravnomočne odločitve sodišča prve stopnje o nezakonitosti odpovedi.

Zoper sklep se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga spremembo sklepa in ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe. V pritožbi navaja, da iz skope obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe izključno iz razloga, ker v predmetni zadevi odpoved pogodbe o zaposlitvi ne učinkuje takoj, temveč šele z dnem, ko bo končan njegov bolniški stalež oz. najkasneje s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka. Po mnenju sodišča zato ni izpolnjen pogoj nenadomestljive škode. A contrario iz razlogov sodišča sledi, da bi bila začasna odredba upravičena, če tožnik ne bi bil v bolniškem staležu in bi torej odpoved pogodbe učinkovala takoj po preteku odpovednega roka. S takšnim argumentiranjem pa se ni mogoče strinjati, saj bi to pomenilo, da bi bil status delavca v celoti odvisen zgolj od tega, kdaj mu bo potekel bolniški stalež oz. od tega, ali bo predmetni delovni spor končan v roku šestih mesecev po preteku odpovednega roka. Namen zakonodajalca ni bil, da delavci, ki so v času prejema odpovedi v bolniškem staležu, ne morejo zahtevati zavarovanja z začasno odredbo. Obstoj nenadomestljive škode ni mogoče ocenjevati po tem, ali je ta obstajala v času odločanja sodišča o začasni odredbi, temveč je potrebno imeti pred očmi, da bo sodni postopek gotovo trajal dalj časa in da je zato zelo verjetno, če ne že gotovo, da bo odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi zakonske norme začela učinkovati pred pravnomočno končanim sodnim postopkom.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe tožnika zavrnilo le s kratko obrazložitvijo, da "ne gre dejansko za takojšnjo učinkovanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj tožnik čaka na delo doma v času odpovednega roka, zato nista izpolnjena pogoja nenadomestljive škode in verjetnosti obstoja le-te.". Sodišče prve stopnje je navedlo še, da ugovor zastaranja v smislu 5. tč. 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002) ni podan.

Gre torej za skopo obrazložitev izpodbijanega sklepa, pri čemer pritožba izpodbija le stališče sodišča prve stopnje o v zvezi z vprašanjem nenadomestljive škode oz. verjetnosti obstoja le-te. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo tožnika, da razlogi izpodbijanega sklepa v zvezi z vprašanjem nenadomestljive škode oz. verjetnosti obstoja le-te, kar predstavlja eno od predpostavk za izdajo začasne odredbe, niso utemeljeni.

Tožniku je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi "po preteku 30-dnevnega odpovednega roka oz. z dnem ugotovitve zdravstvene zmožnosti za delo, najkasneje pa s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka". Glede na to, da je tožnik še vedno v bolniškem staležu, mu delovno razmerje še ni prenehalo (po izpovedi tožnika ima stalež podaljšan do 30.6.2003), zgolj ta ugotovitev pa je bila sodišču prve stopnje zadosten razlog zato, da zavrne predlog za izdajo začasne odredbe. Tožnik je predlagal izdajo začasne odredbe zaradi preprečitve nastanka težko nadomestljive škode, saj ima dva šoloobvezna otroka, on sam je v bolniškem staležu, njegovi ženi pa naj bi prav sedaj prenehalo delovno razmerje pri drugem delodajalcu. Ker je v bolniškem staležu, prejema še nadomestilo plače, tega nadomestila pa ne bo več prejemal po prenehanju zaposlitve pri toženi stranki. V času odločanja sodišča prve stopnje torej dejansko še ni prišlo do tega, da bi tožniku že nastajala nenadomestljiva škoda, vendar pa bi iz dosedanjih navedb in dokazov v postopku lahko sklepali, da do te škode lahko pride v zelo kratkem času. Namen začasne odredbe ni le preprečitev škode, ki tožniku že nastaja, temveč tudi preprečitev nenadomestljive škode, do katere bo v bližnji prihodnosti po vsej verjetnosti prišlo. Glede na zmotno izhodišče sodišča prve stopnje, da je odločilna nenadomestljiva škoda oz. verjetnost obstoja le-te v času odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe, se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožnik verjetno izkazal, da bo do nenadomestljive škode pri njem lahko prišlo v bližnji prihodnosti. Izpodbijani sklep razlogov o tem nima, prav zaradi tega in zaradi zagotovitve pravice do pritožbe pa teh razlogov tudi ni moglo in smelo ugotavljati pritožbeno sodišče. Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti. V nadaljevanju postopka v zvezi s presojo predloga za izdajo začasne odredbe pa pritožbeno sodišče vendarle opozarja na to, da se sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa tudi ni jasno opredelilo do tega, ali je verjetnost obstoja terjatve tožnika sploh izkazana. Glede na stališče sodišča prve stopnje, da rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi v konkretni zadevi ni potekel (5. odst. 88. člena ZDR), bi bilo mogoče celo sklepati, da je sodišče prve stopnje štelo, da verjetnost obstoja terjatve ni izkazana. Ker pa se sodišče prve stopnje o tem ni jasno izjasnilo in tudi glede tega ni mogoče zaslediti jasnega stališča v izpodbijanem sklepu, ki pa je prav tako lahko odločilnega pomena, saj je to osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe v skladu z 272. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur. l. RS, št. 51/98 - 75/2002), se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do tega. Zaradi razveljavitve izpodbijanega sklepa je bilo potrebno odločiti tudi, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka (3. odst. 165. člena ZPP).