Jedro

Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je tožnica v tej zadevi 9. 9. 2014 vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja in ne predloga, naj se obnovi postopek, v katerem je bilo odločeno o njeni prejšnji zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja z dne 13. 3. 2013. Poleg tega ni razvidno, da bi tožnica med postopkom tako postavljeno in jasno izraženo zahtevo kakorkoli spremenila, zato so neutemeljena njena pričakovanja, da naj bi jo upravni organ obravnaval kot izredno pravno sredstvo. Glede na navedeno v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti prejšnjih, neveljavnih prostorskih predpisov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničin zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo stanovanjske hiše na zemljiščih parc. št. 6/10 (objekt), 6/10 in 6/11 (komunalni priključki), 6/11 in 4/3 (dostop do javne ceste), vse k.o. ...

Iz obrazložitve izhaja, da je toženka zahtevi za pridobitev gradbenega dovoljenja priložila projektno dokumentacijo (v nadaljevanju PGD) iz oktobra 2012, ki je bila izdelana na podlagi Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za podeželje Občine Škofja Loka (v nadaljevanju PUP). Ker PUP v času vložitve zahteve ni več veljal, v konkretnem primeru pa njegova uporaba ni bila mogoča niti na podlagi 117. člena OPN, je upravni organ tožnico o tem obvestil in ji dal možnost, da se o tem opredeli. V odgovoru je zavzela stališče, da je s postopkom za izdajo gradbenega dovoljenja začela pred sprejetjem novega prostorskega predpisa in da je treba omenjeni 117. člen tolmačiti širše. Upravni organ je nato ocenil, da za izdajo gradbenega dovoljenja ni izpolnjen pogoj iz 1. točke prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in je zahtevo zavrnil. Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da prenehanje veljavnosti prostorskega akta samo po sebi še ne pomeni, da v dokumentaciji predlagana gradnja ni skladna z novim prostorskim aktom. Meni, da je s postopkom za pridobitev gradbenega dovoljenja začela 13. 3. 2013, ko je vložila prvi zahtevek za pridobitev gradbenega dovoljenja. V tem postopku je storila vse, kar je bila dolžna storiti, in sama ni zakrivila zavrnilne odločbe. Ta je bila izdana izključno zaradi ravnanja občine, ki kljub sprejetju odloka o kategorizaciji občinskih cest teh ni uredila. Tako je šele v nepravdnem postopku, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Škofji Loki pod št. N 10/2013, dobila služnost poti na zemljišču parc. št. 4/1. S tega vidika bi bilo treba njeno ponovno vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja z dne 9. 9. 2014 šteti kot zahtevo za obnovo postopka.

Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z izpodbijano odločbo in njenimi razlogi, ki imajo podlago v 1. točki prvega odstavka 66. člena ZGO-1 in 117. ter 120. členu Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Škofja Loka (Uradni list RS, št. 2/14, v nadaljevanju OPN). Poleg tega se sodišče strinja z razlogi drugostopenjske odločbe, s katerimi je pritožbeni organ zavrnil navedbe, ki jih tožnica ponavlja tudi v tožbi, med drugim o tem, zakaj njene zahteve v tej zadevi ni mogoče obravnavati kot nadaljevanja prvega postopka, v katerem je bila pravnomočno zavrnjena njena prejšnja zahteva z dne 13. 3. 2013 za gradbeno dovoljenje za stanovanjsko hišo, zakaj nove zahteve ni mogoče šteti kot predloga za obnovo prejšnjega postopka, zakaj bi moral biti PGD izdelan na podlagi veljavnega OPN in glede pojasnil v zvezi s pravico graditi za dostop. Glede na tožbene navedbe dodaja: Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je tožnica v tej zadevi 9. 9. 2014 vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja in ne predloga, naj se obnovi postopek, v katerem je bilo odločeno o njeni prejšnji zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja z dne 13. 3. 2013. Poleg tega ni razvidno, da bi tožnica med postopkom tako postavljeno in jasno izraženo zahtevo kakorkoli spremenila, zato so neutemeljena njena pričakovanja, da naj bi jo upravni organ obravnaval kot izredno pravno sredstvo.

OPN je začel veljati 21. 1. 2014 (120. člen), tožnica pa je obravnavano zahtevo vložila 9. 9. istega leta, torej po njegovi uveljavitvi. Zato ne gre za primer, ki ga glede uporabe predpisov ureja 117. člen OPN. Ta določa, da se postopki za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega odloka, končajo po določbah izvedbenih aktov občine, veljavnih v času vložitve popolne vloge za izdajo gradbenega dovoljenja.

Glede na navedeno v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti prejšnjih, neveljavnih prostorskih predpisov. Tako ravnanje bi bilo v nasprotju z načelom zakonitosti iz prvega odstavka 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki zahteva, da organ odloča v upravni zadevi po zakonu, podzakonskih predpisih, predpisih samoupravne lokalnih skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil. Posledično je pravilno stališče upravnih organov obeh stopenj, da v tej zadevi predloženi PGD, ki je bil nesporno izdelan na podlagi neveljavnega PUP, ne more biti podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja. Gradbeni organ lahko izda gradbeno dovoljenje le, če je izpolnjen pogoj iz 1. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1, in sicer da je projekt (s tem pa v njem prikazana gradnja, op. sodišča) izdelan v skladu s prostorskim aktom.

Tožnica ima sicer prav, da sprememba predpisov sama po sebi ne pomeni, da predlagana gradnja ni skladna z novim prostorskim aktom. Vendar pa je po omenjeni določbi ZGO-1 investitorjeva dolžnost, da s predloženim projektom to skladnost izkaže. Tega pa ne more drugače, kot da že v samem PGD pojasni, katere določbe prostorskega akta, ki določajo pogoje za gradnjo, je upošteval in na kakšen način.

Predmet tega postopka tudi ni ugotavljanje „krivde“ za okoliščine, ki so botrovale izdaji zavrnilne odločbe v prejšnjem postopku za izdajo gradbenega dovoljenja. Ravnanje občine, ki je opravila kategorizacijo občinske ceste na zasebnem zemljišču, zaradi česar tožnica v prejšnjem postopku ni izkazala pravice graditi za dostopno pot, pa tudi ne daje podlage za drugačno razlago jasne določbe 117. člena OPN.

Ker za odločitev niso pomembne niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).