Jedro

Obstoj vzajemnosti glede priznanja tuje sodne odločbe se domneva do dokaza o nasprotnem. To pomeni, da je pogoj za ugotavljanje vzajemnosti predvsem sploh trditev (katere izmed strank), da vzajemnost ne obstaja, nadalje pa, da leži breme dokazovanja neobstoja vzajemnosti na stranki, ki trdi, da ne obstoji vzajemnost. Za priznanje tuje sodne odločbe zadošča dejanska vzajemnost, ki se ugotavlja po stanju ob odločanju o predlogu za priznanje. Zato ne bi zadoščala za zavrnitev predloga na primer ugotovitev, da med Republiko Avstrijo in Republiko Slovenijo ni bila v času od 17.4.2003 sklenjena nobena bilateralna pogodba o priznanju v premoženjskih sporih izdanih sodb, temveč bi bilo potrebno ugotoviti, da sodišča države izvora niso pripravljena priznavati naših odločb.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za priznanje tuje sodne odločbe - zamudne sodbe Deželnega sodišča za civilnopravne zadeve na Dunaju z dne 29.3.1983, opr. št. 18 Cg 68/83. Tako je odločilo na podlagi ugotovitve, da ni izpolnjena ena od predpostavk priznanja tuje sodne odločbe - vzajemnost. Zoper sklep sodišča prve stopnje je predlagatelj vložil pritožbo, v kateri se sklicuje na vse zakonsko predvidene pritožbene razloge kot uveljavljane. Sodišču prve stopnje očita predvsem kršitev določbe tretjega odstavka 101. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, saj ni upoštevalo s to določbo uzakonjene domneve o obstoju vzajemnosti, temveč je ugotavljalo vzajemnost brez slehernih trditev strank o neobstoju tega pogoja za priznanje tuje sodne odločbe - in to celo na način, ki ni v skladu s pravili o dokazovanju v primeru nastalega dvoma o vzajemnosti. V še pravočasni dopolnitvi pritožbe se predlagatelj sklicuje na odločbo istega sodišča prve stopnje, s katero je bila v drugi podobni zadevi vzajemnost izrecno ugotovljena in ki jo v fotokopiji prilaga svoji pritožbi. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa v smeri ugoditve predlogu za priznanje tuje sodne odločbe, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Predlagatelj utemeljeno očita sodišču prve stopnje kršitev določbe tretjega odstavka 101. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP, Uradni list RS, št. 56/99), ki je procesnopravne narave in po kateri se obstoj vzajemnosti glede priznanja tuje sodne odločbe domneva do dokaza o nasprotnem. To pomeni, da je pogoj za ugotavljanje vzajemnosti predvsem sploh trditev (katere izmed) strank, da vzajemnost ne obstaja, nadalje pa, da leži breme dokazovanja neobstoja vzajemnosti na stranki, ki trdi, da ne obstoji vzajemnost. V obravnavanem primeru pa v postopku na prvi stopnji ni bilo niti trditev o neobstoju vzajemnosti - s tem pa tudi ne pogojev za ugotavljanje njenega neobstoja. Pritrditev prvostopnemu pristopu k razreševanju vprašanja vzajemnosti bi v končni konsekvenci privedla do toleriranja oficialnega ugotavljanja vzajemnosti brez omejitev, s tem pa do izničenja zakonski domnevi imanentnega namena. Ker je sodišče prve stopnje prišlo do ugotovitve o neobstoju vzajemnosti (kot ene od predpostavk za priznanje tuje sodne odločbe) s kršitvijo procesnih pravil o njenem dokazovanju iz določbe tretjega odstavka 101. člena ZMZPP in ker je to privedlo do nezakonitosti izpodbijanega sklepa, je podana uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), v zvezi z določbami 37. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) in 111. člena ZMZPP.

Ne glede na doslej obrazloženo pa je pritrditi tudi pritožbenemu očitku o neustreznosti siceršnjega načina prvostopnega ugotavljanja vzajemnosti za primer nastalega dvoma. Za priznanje tuje odločbe zadošča dejanska vzajemnost, ki se ugotavlja po stanju ob odločanju o predlogu za priznanje. Zato ne bi zadoščala za zavrnitev predloga na primer ugotovitev, da med Republiko Avstrijo in Republiko Slovenijo ni bila v času od 17.4.2003 sklenjena nobena bilateralna pogodba o priznanju v premoženjskih sporih izdanih sodb, temveč bi bilo treba ugotoviti, da sodišča države izvora niso pripravljena priznavati naših odločb. Treba je presoditi, ali pravila o priznanju tujih odločb te države v načelu omogočajo priznanje naših odločb (spet po stanju ob odločanju o predlogu za priznanje). Tisti, ki nasprotuje priznanju, mora torej dokazati, da v državi izvora odločbe zavračajo priznanje slovenskih odločb, oziroma, da glede na njihova pravila o priznanju tujih sodnih odločb ni mogoče pričakovati, da bi jih priznavali.

Po obrazloženem se tako izkaže, da je bilo treba zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb postopka izpodbijani sklep na podlagi določbe 3. točke 365. člena ZPP (v zvezi s 37. členom ZNP in s 111. členom ZMZPP) razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem jo bo treba odpraviti.