Jedro

Močnejšo pravico predstavlja lastninska pravica ali bonitarna lastnina na določenem spornem zemljišču, zato je potrebno za zaključek o močnejši pravici ugotoviti, kako se močnejša pravica kaže; največkrat je to lastninska pravica, za katero je potrebno ugotoviti na katerega od pravnoveljavnih načinov jo je udeleženec postopka pridobil (priposestvovanje, dogovor med mejaši) in navesti razloge za svoje zaključke, saj sicer izpodbijanega sklepa sploh ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Pritožbam se ugodi in se izpodbijani sklep r a z v e l j a v i ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novi postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje določilo mejo med parcelo štev. 1175, v solasti druge in tretje predlagateljice in parcelo štev. 1176, last nasprotnega udeleženca, obe k.o. P., v točkah I. in II, kot je to razvidno iz skice terenske izmere izvedenca geometra z dne 14.6.2004, ki je sestavni del sklepa. Na tak način je sporni mejni prostor, za katerega je pod točko 1. sklepa ugotovilo, da ne presega vrednosti 200.000,00 SIT, razdelilo približno na pol. Odločilo je tudi, da je nasprotni udeleženec dolžan povrniti predlagatelju S.S. sorazmerni del skupnih stroškov in sicer v višini 55.135,10 SIT.

Proti takemu sklepu so se pritožili po pooblaščencih vsi udeleženci postopka.

Predlagatelji navajajo, da vlagajo pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, iz obrazložitve le te pa je razvidno, da jo vlagajo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Navajajo, da je ob razlogovanju sodišča prve stopnje v obrazložitvi sklepa, da je dokazana močnejša pravica predlagateljev, nerazumljiva odločitev o določeni meji, s katero je sodišče sporni mejni prostor razdelilo. Predlagatelji se sicer strinjajo z ugotovitvijo sodišča, da so na celotni sporni mejni površini dokazali močnejšo pravico, zato bi moralo sodišče celotni mejni sporni prostor dodeliti k njihovi parceli. S svojo odločitvijo, ko je sodišče ta prostor razdelilo, je nepravilno uporabilo materialno pravo, podano pa je tudi nasprotje med razlogi v sklepu, ki se ga zaradi tega ne da preizkusiti, zaradi česar je podana navedena absolutna bistvena kršitev določb ZPP. Višjemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep spremeni tako, da celotni sporni mejni prostor dodeli k parceli predlagateljev.

Nasprotni udeleženec pa predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po členu 338 ZPP. Najprej uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb ZPP, saj opozarja, da je sodišče določilo mejo približno po polovici spornega mejnega prostora, kar pa prej kaže na uporabo pravila o prosti presoji sodišča, česar pa sodišče ni obrazložilo, ne pa pravila o močnejši pravici, kar sicer sodišče navaja v razlogih sklepa. Po mnenju nasprotnega udeleženca nobena izmed zaslišanih prič, na katere sodišče opira svoje ugotovitve, ni izpovedala tako, da bi sodišče močnejšo pravico prepoznalo ravno na tistem delu zemljišča ob meji s stanovanjskim objektom, ki je v solasti predlagateljic in takšna odločitev sodišča ni utemeljena z nobenim izvedenim dokazom. Pritožnik meni, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo predlagane dokaze, s katerimi bi nasprotni udeleženec dokazoval svojo močnejšo pravico, saj prepričljivost dveh zaslišanih prič gotovo ni dovoljšen razlog za to, da sodišče predlaganih dokazov ne izvede. Odločitev pa je vprašljiva tudi zato, ker si je sodišče izpoved nasprotnega udeleženca narobe razlagalo. Njegova lesena baraka namreč ob zidu stavbe predlagateljic nima lastne stene, zato je baraka s strešno konstrukcijo in bočnimi stenami naslonjena na stanovanjsko hišo; za takšno naslanjanje je graditelj vsekakor moral pridobiti soglasje lastnika stavbe ali pa je to pravico že imel priposestvovano. Ob teh dejstvih je neprepričljiva razlaga, ki nasprotuje dejanskemu stanju, da bo nasprotni udeleženec barako odstranil zato, ker je zgrajena na tujem svetu. Nasprotni udeleženec bi barako začasno odmaknil le zaradi potrebe vzdrževanja stavbe, ne pa iz razlogov lastništva vsaj dela zemljišča, na katerem baraka stoji. Dejstvo je, da baraka tam stoji že 40 let in ob tem ter prej navedenih dejstvih je vprašljiva močnejša pravica predlagateljev postopka vsaj na tistem delu zemljišča, kjer stoji baraka. Tudi betonski zid, ki stoji ob javni poti, je po mnenju pritožnika dokaz, da ne obstoji močnejša pravica predlagateljic, saj ta zid prej kaže na zaokroženost zemljišča, ki ga je uporabljal nasprotni udeleženec in ni nikakršnega razloga, da bi takšen zid, ki je za predlagatelje predstavljal oviro, obstajal istočasno s tem, ko ti predlagatelji zatrjujejo, da so s tem zidom obdan sporni mejni prostor uporabljali. Sodišče pa je zmotno ocenilo izpoved nasprotnega udeleženca tudi, kar zadeva vprašanje njegove dobrovernosti. Ob presoji izpovedi je namreč treba upoštevati, da je nasprotni udeleženec postavil barako na svojem zemljišču in to zemljišče izkoriščal tako, kot so mu razmere dovoljevale in ko gre za specifično zemljišče, na katerem niso imeli predlagatelji in njihovi pravni predniki nobenega interesa in potrebe in da predlagatelji tudi nikoli niso zahtevali odstranitve barake, prav tako ne, da baraka ne sme biti naslonjena na njihovo hišo. Pritožnik je prepričan, da zato ne, ker so se zavedali, da ima nasprotni udeleženec pravico naslanjati barako in da je zemljišče, na katerem stoji, njegova last. Navedeno pa očitno kaže, da je bilo tudi dejansko stanje v zadevi napačno ugotovljeno, to pa predvsem zato, ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Ker pa sodišče izvedenih dokazov ni celokupno ocenilo, nekaterih pa celo sploh ni ocenilo, je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Te kršitve pa so imele za posledico, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo pri odločitvi, da močnejšo pravico na delu spornega zemljišča prisodi predlagatelju.

Pritožbi sta utemeljeni.

Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje je res obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki se v postopku za ureditev mej uporablja na podlagi določbe 37. člena Zakona o nepravdnem postopku - ZNP.

Sodišče prve stopnje je namreč mejo med parcelo štev. 1175, last predlagateljic S.L. in S.J., vsake do 1/2 in parcelo štev. 1176, last nasprotnega udeleženca, vse k.o. P., določilo v točkah I in II skice terenske izmere z dne 14.6.2004 in na tak način sporni mejni prostor razdelilo, v obrazložitvi sklepa pa je navedlo, da je mejo uredilo na podlagi kriterija močnejše pravice in da je to pravico uspela dokazati predlagajoča stranka. Podano je zato nasprotje med izrekom izpodbijanega sklepa in njegovo obrazložitvijo, saj bi ob ugotovitvi, da so predlagatelji izkazali močnejšo pravico na spornem zemljišču, sodišče moralo mejo določiti tako, da bi celotni sporni mejni prostor pripadal k parceli predlagateljic. Poleg tega pa razen zaključka, da je dokazana močnejša pravica predlagateljev postopka, sodišče ni navedlo, v čem se kaže njihova močnejša pravica na spornem zemljišču in tudi ni navedlo razlogov za tak svoj zaključek. Močnejšo pravico namreč predstavlja lastninska pravica ali bonitarna lastnina na določenem spornem zemljišču, zato je potrebno za zaključek o močnejši pravici ugotoviti, kako se močnejša pravica kaže; največkrat je to lastninska pravica, za katero je potrebno ugotoviti na katerega od pravnoveljavnih načinov jo je udeleženec postopka pridobil (priposestvovanje, dogovor med mejaši) in navesti razloge za svoje zaključke, saj sicer izpodbijanega sklepa sploh ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje v razlogih sklepa tudi ni odgovorilo na vprašanja, ki pa so sicer osrednjega pomena za mejni spor in za razmejitev, kdaj pravico varovati v pravdi in kdaj v nepravdnem postopku za ureditev meje; to pa ni vprašanje pridobitve zemljišča, temveč vprašanje, kje je meja potekala pred nastankom spora, kdaj je spor nastal in ali se je meja premaknila, ter zakaj. Zato izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Kot utemeljeno opozarja pritožba nasprotnega udeleženca, pa sodišče prve stopnje sploh ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, v razlogih sklepa pa predloga nasprotnega udeleženca ni niti zavrnilo niti pojasnilo, zakaj izvedba predlaganih dokazov ni potrebna za pravilno odločitev.

Opisane kršitve pa so take, da je zaradi njih potrebno izpodbijani sklep razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (354. člen ZPP). Sodišče prve stopnje bo v ponovnem postopku odpravilo opisano nasprotje med izrekom sklepa in njegovo obrazložitvijo, na podlagi celokupne dokazne ocene ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, pri ponovni izdaji sklepa pa bo navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih.