Jedro

Izpolnitveno ravnanje tožene stranke je glede na jasna pogodbena določila v tem, da bo pogodbeno dogovorjene obveznosti opravila in ne samo da si bo prizadevala za to, da bodo opravljena, zato gre za obligacijo rezultata, ki je po vsebini bližje podjemni pogodbi kot pa pogodbi o naročilu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Tožena stranka P., d. o. o., je dolžna plačati tožeči stranki D., d. o. o., znesek 3.153,53 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 29. 3. 2011 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki vse stroške tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje prvostopne sodne odločbe dalje do plačila.“ (I. točka izreka), ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 8 dni od prejema sodbe plačati toženi stranki 312,93 EUR pravdnih stroškov, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava, ter predlaga njeno spremembo tako, da se zahtevku tožeče stranke ugodi, oziroma podredno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno obravnavo prvostopenjskemu sodišču. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)). V sporih majhne vrednosti je sodbo oziroma sklep mogoče izpodbijati samo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. Tožeča stranka v predmetni zadevi s tožbo zahteva vračilo zneska, ki ga je toženi stranki nakazala za izvedbo del po „Pogodbi za sodelovanje na postavljanju posla: A.“ (v nadaljevanju Pogodba), saj tožena stranka pogodbeno dogovorjenih del ni opravila.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja: - da sta stranki na podlagi ponudbe z dne 10. 1. 2011 sklenili zgoraj navedeno Pogodbo, - da so bili med strankama opravljeni sestanki, ki so trajali po več ur, in da je bila tožeča stranka z njimi zadovoljna, - da je tožena stranka poleg sestankov opravila tudi pregled in analizo dela, analizo po spletnih straneh, pregled relevantnih vsebin in podatkov, postavitev glavnih faktorjev za uspešnost poslovanja, zasnovo strategije in konkurenčne prednosti, komunikacijski plan, pristop h kozmetičarkam, plan aktivnosti in izobraževanja ter vzpostavitev zaupanja, - da je tožeča stranka vtoževani znesek plačala v več zneskih po tem, ko ji je tožena stranka izstavila račun za januar 2011, - da je tožena stranka izpolnila svoje obveznosti po pogodbi v obsegu, ki vrednostno ustreza vtoževanemu znesku.

8. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje tožbeni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da določbi 103. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o odstopu od pogodbe in drugega odstavka 111. člena OZ o zahtevku za vračilo ne prideta v poštev, saj je tožena stranka svoje pogodbene obveznosti izpolnila, zato je tožeča stranka z nakazilom vtoževanega zneska plačala zgolj opravljeno delo tožene stranke.

9. Tožeča stranka v pritožbi taki odločitvi uvodoma nasprotuje iz razloga, ker naj med strankama ne bi bilo sporno, da je plačani znesek predstavljal predujem, vendar pa s tem ne more uspeti. Pritožnica niti ne pojasni, zakaj bi opredelitev plačanega zneska kot predujma sáma po sebi v konkretni zadevi vodila k drugačni odločitvi, glede na ugotovljeno dejansko stanje (da je tožeča stranka znesek nakazala že po izstavitvi računa za mesec januar) pa opredelitev izvedenega plačila kot predujma kljub morebitnemu tovrstnemu poimenovanju s strani pravdnih strank tudi ne more priti v poštev.

10. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje za drugačno odločitev iz razloga, ker naj bi pogodbene obveznosti tožene stranke zajemale (tudi) izdelavo določenih otipljivih izdelkov, ki bi jih lahko predložila tožeči stranki. Iz Pogodbe je razvidno, da sta se stranki dogovorili za sodelovanje pri postavljanju posla, v okviru tega sodelovanja pa se je tožena stranka zavezala k razvoju poslovnih aktivnosti, pripravi komunikacijskih strategij in projekta postavitve in širitve aktivnosti za pokrivanje trga, sodelovanju z naročnikom za zagotavljanje dobrih analitičnih in raziskovalnih podatkov, komunikaciji in vzpostavitvi marketinškega dela sodelovanja, pomoči pri oblikovanju besedil in strokovnih podlag ter pri sestavi tima. Tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni obrazloženo zatrjevala, kaj naj bi ji bila tožena stranka glede na navedene pogodbene obveznosti konkretno dolžna izročiti (trdila je le, da ji tožena stranka ni izročila nič od dogovorjenega), iz Pogodbe same pa konkretne obveznosti izročitve (materialnih) izdelkov neposredno tudi ne izhajajo. Trditev o pogojevanju izročitve opravljenega dela z nadaljnjimi plačili tožeča stranka prvič podaja šele v pritožbi, zato je pritožbeno sodišče kot nedopustne pritožbene novote ne sme upoštevati (453. člen ZPP).

11. V zvezi s pravno naravo sklenjene pogodbe pa pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenemu stališču, da v predmetni zadevi ne gre zgolj za obligacijo prizadevanja. Izpolnitveno ravnanje tožene stranke je glede na jasna pogodbena določila v tem, da bo pogodbeno dogovorjene obveznosti opravila, in ne samo da si po prizadevala za to, da bodo opravljena, zato gre po presoji pritožbenega sodišča za obligacijo rezultata, ki je po vsebini bližje podjemni pogodbi (XI. poglavje OZ) kot pa pogodbi o naročilu (XVII. poglavje OZ), kot je pogodbeno razmerje opredelilo sodišče prve stopnje. Vendar pa navedeno na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva. Iz Pogodbe namreč izhaja, da sta se stranki dogovorili za sprotno plačevanje izvedenih storitev tožene stranke, in sicer tako, da je bila cena oblikovana po izračunu dela na dan po poročilu/časovnicah za opravljena merljiva dela, in sicer 300 EUR/8 ur, dogovorjena valuta pa je bila 14 dni po opravljenih storitvah mesečno. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka opravila zatrjevane storitve v vrednosti vtoževanega zneska, je zato tudi po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka z nakazanim vtoževanim zneskom plačala zgolj opravljeno delo tožene stranke in do njenega vračila ni upravičena.

12. Pritožbeni očitek, da tožena stranka tožbenemu zahtevku sploh ni obrazloženo ugovarjala, sodišče prve stopnje pa je v nasprotju z načelom povezanosti trditvenega in dokaznega bremena pomanjkljivo trditveno podlago tožene stranke sámo nadomeščalo s predloženimi časovnicami, pomeni uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka (prvega odstavka 7. člena in 212. člena ZPP). Ker slednje predstavlja nedovoljeni pritožbeni razlog, se pritožbeno sodišče do teh trditev ne opredeljuje.

13. Glede na navedeno in ker obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo še o stroških pritožbenega postopka. Pri tem je odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP).

15. Na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP je v tem sporu odločala sodnica posameznica.